Običajne mestne soseske in vasi v državah Zahodnega Balkana razkrivajo kako tam poteka resnično življenje. Predvsem padejo v oči revščina, pomanjkanje in odrekanje običajnih ljudi izven mondenih jadranskih letovišč in elitnih četrtih največjih mest kot so Beograd, Sarajevo, Skopje in Zagreb. Ljudje se tam v vsakdanjem življenju večinoma borijo za preživetje svojih družin, medtem ko so njihove družbe še vedno ujete v simboličnih ostankih preteklosti. Na eni strani post-tranzicijske elite, nacionalistične radikalne skupine in stranke ter hudodelske združbe, na drugi neizmerna neenakost, ranljivost in revščina večine prebivalstva. Javni prostor je v teh državah še naprej polnita dva pogosto nasprotujoča si tranzicijska procesa, pri čemer prvi izhaja iz ostankov komunističnega sistema, drugi pa iz posledic oboroženih spopadov v devetdesetih. Takoj, ko se te države izmuznejo iz enega klopčiča, se že ujamejo v novega, in tako naprej in naprej. Južnoslovanski narodi tako že stoletje stopicajo na enem mestu in ne morejo, morda ne želijo nadoknaditi razlike do razvitejših srednje in severnoevropskih držav.
Večina strani v teh družbah še naprej zanika svoja hudodelstva, in za vsa hudodelstva obtožuje nasprotno stran, kaj šele, da bi učinkoviteje preganjala domače domnevne storilce in plačala odškodnino žrtvam. Težko je razumeti, kako odgovorni in običajni ljudje po dobrih dveh desetletjih ne zmorejo ustvariti nekakšne kritične distance do storjenih hudodelstev. Denimo, po razglasitvi oprostilne sodbe Vojislavu Šešlju na prvi stopnji pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo, so se isti dan po ulicah Srebrenice zmagoslavno podili radikalni srbski nacionalisti z visoko plapalojočimi zastavami srbske države. Žrtve in mrtvi se tako še naprej po vseh državah Zahodnega Balkana izkoriščajo za ustvarjanje napetosti med različnimi etničnimi skupinami. Vsaka stran pa na drugi strani še naprej poveličuje svoje mrtve in ustvarja domišljiske parke kot denimo v Višegradu na Drini.
Nekaj sodnih procesov je bilo v vseh državah uspešno izvedenih in hudodelci obsojeni, predvsem zaradi vpliva mednarodnega okolja na čelu z omenjenim Mednarodnim kazenskim sodiščem, a storjeno je bilo premalo. V primerjalno pravni analitični raziskavi o tranzicijski pravičnosti v državah nekdanje Jugoslavije, ki sva jo pred nekaj meseci objavila s kolegom Gentianom Zyberiom iz Univerze v Oslu (Transitional justice processes and reconciliation in the former Yugoslavia: challenges and prospects. Nordic journal of human rights, vol. 33, št 2, str. 132-157), ugotavljava, da se je zadnje tranzicijsko poglavje šele pravzaprav začelo, saj so te države omenjeno vprašanje do sedaj obravnavale le polovično, neučinkovito in selektivno, brez uniformnega in enakega vprašanja do povzročenih hudodelstev in odgovornosti domnevnih storilcev. Prišlo je le do majhnih korakov, ki pa so vsi posledica pritiskov omenjenega mednarodnega sodišča, ki je zahtevalo, da domači sodni sistemi preganjajo in obsodijo tiste, ki so odgovorni za hudodelstva. Več težav, se kljub številnim sodbam Evropskega sodišča za človekove pravice, pojavlja pri izplačevanju žrtvam oziroma njihovim sorodnikom za utrpele kršitve človekovih pravic. Države takšne sodbe enostavno ignorirajo.
Države, od Hrvaške do Makedonije, so pregon povzročenih hudodelstev vse preveč podvrgle vsakodnevni politiki, ki procese tranzicijske pravičnosti vse preveč zlorablja za različne ozke interese, predvsem zasebne finančne narave. Indeks človekovega razvoja Združenih narodov za leto 2015 te države niti ne uvršča tako nizko, saj je denimo Bosna in Hercegovina na 85., Črna Gora na 49., Hrvaška na 47., Makedonija na 81., in Srbija na 66. mestu med vsemi državami (denimo Slovenija zaseda 26. mestu). Bolj zaskrbljuje nizka gospodarska rast v zadnjih dvajsetih letih, saj se tudi zaradi balkanskih morij ni kaj dosti premaknilo na bolje. Slednje denimo potrjuje lanskoletna študija Svetovnega denarnega sklada. Zato se je na sto tisoče posameznikov v zadnjih dvajsetih letih preselilo v tujino. Od tam še vnaprej vzdržujejo stike z nekdanjo domovino. Na ulicah vseh balkanskih mestih se ob odkupovalnicah zlata svetlijo neonski napisi za Western Union in podobnih družb, ki se ukvarjajo s čezmejnim nakazovanjem denarja. Družine in tudi države tako nekako uspejo preživeti le z nakazili, ki jim jih pošiljajo njihovo družinski člani, ki so uspeli najti delo drugje. S tem se na nek način zamegljuje resnično stanje v teh družbah in odlaša s potrebnimi reformami.
Bosna in Hercegovina se zaradi svoje Daytonske ustavne ureditve težko premakne naprej, saj nacionalistični politiki še vedno tako nabirajo glasove, namesto da bi se povsem posvetili dvigu socio-ekonomskega standarda svojega prebivalstva. Po drugi stani pa je tudi stanje demokratične in pravne države v vseh državah Zahodnega Balkana porazno. Sodstvo je še v vedno v primežih, kot pravi zagrebški profesor prava, Alan Uzelac, tretje pravne tradicije – socialističnega prava, ki ne samo, da je preživela, temveč se še vedno utrjuje. Posledično zunanji opazovalci od Evropske komisije do Evropskega sodišča za človekove pravice neprestano izpostavljajo vrsto pomanjkljivosti pri delovanju pravne države in človekovih pravic.
Novonastale države se niso uspele soočiti z izzivi ekonomsko-socialnega okolja kot tudi ne z delovanjem vladavine prava in varovanja človekovih pravic. V prvem desetletju je njihov razvoj ustavila med-etnična vojna, medtem kot so jih v drugem desetletju predvsem ugrabile različne hudodelske družbe in populistične interesne skupine. Vse države Zahodnega Balkana pa že od njihovega nastanka spremlja neprestana kriza institucij demokratične in pravne države. Čeprav je pogled na življenje običajnih ljudi v teh državah mračen, so vendarle najdejo nekateri znaki, da morda lahko te države optimistično zrejo v prihodnost. Še posebej, če bodo razlike postavljene v ozadje, in v ospredje postavljena zavezanost ljudi, da svoje države postavijo med zrele svobodne družbe, ki temeljijo na vladavini prava in ki se lahko učijo iz preteklih napak. Države Zahodnega Balkana morajo same, ali s tujo pomočjo, stopiti korak naprej, saj nadaljevanje utečenega stanja vodi v preteklost in v nova hudodelstva ter kršitve človekovih pravic, ter tako daleč stran od vladavine prava.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
