c S
Zlata dežela
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
03.06.2011 Ko se naključni obiskovalec sprehaja po slovenskih mestih, mu hitro padejo v oči številni plakati in posterji, ki mimoidoče vabijo k prodaji domače zlatnine. Plakati so še številnejši v manjših mestih in krajih daleč od slovenskega središča. Še več,  domači poštni nabiralniki se vsak teden polnijo z letaki različnih ponudnikov za odkup zlata. Tudi ulična tla so polna manjših letakov, ki ponujajo najboljše pogoje za odkup domače zbirke zlatega nakita in zlatih palic.

Še večjo izbiro najdete, če v znani spletni iskalnik vtipkate 'odkup zlatnine'. Odkup zlatnine naj bi bila enkratna priložnost po najboljših cenah, ker 'plačajo največ za vaše zlato'. Nekateri ponudniki gredo tako daleč, da ne ponujajo le odkupa zlatih ali srebrnih prstanov, ampak tudi zlatih zobnih kron. Zlato odkupujejo tako tradicionalni ponudniki kot so zlatarne in banke, in tudi zasebniki ponudniki.

Ponujanje odkupa zlata samo po sebi seveda ni nič napačnega, saj živimo v tržnem gospodarstvu. Pa vendarle se naključni mimoidoči sprašuje zakaj toliko posterjev, letakov in drugih oblik oglaševanja za odkup in povpraševanje v zadnjih dveh letih?

Naraščanje ponudbe zlata je mogoče pojasniti z večjimi razlogi. Prvi malo verjetni razlog je, da živimo v zlati deželi, kjer je v vsaki družini zlata na pretek, in ga zato ljudje želijo nekaj odprodati. Drugi malo bolj verjeten je, da se tudi na Slovenskem uveljavlja že dolgo ustaljena praksa iz Združeni držav ali Združenega kraljestva, kjer že stoletje posebne zastavljalnice ponujajo odkup sreba, zlata ali drugih vrednejših primerov. Tretji še bolj verjeten pa je, da so se posamezniki naveličali nositi prstane in drug nakit ter ga želijo pretvoriti v denarna sredstva. Vsi opisani razlogi so sicer upravičeni, vendar v celoti ne pojasnijo, zakaj je prav v zadnjem času narastla ponudba in odprodaja zlatih in srebrnih zlatnikov.  Četrti razlog pa je, da se je cena zlata v zadnjem obdobju povečala, zato se ljudje odločajo za prodajo. Vendar ali res vsi štirje razlogi lahko pojasnijo naraščajočo prodajo predmetov iz zlata?

Seveda ne, razlog je potrebno poiskati globlje, v sami duši slovenskega naroda. Poglavitni razlog za močno oglaševanje odprodaje zlata je, da številni posamezniki in družine edino možnost za življenje in preživetje velikokrat iščejo v zadnji možnosti odprodaje tisto malih vrednih predmetov, ki jih še imajo. Naraščajoča brezposelnost in socialna stiska predvsem v obrobnih delih Slovenije, posameznike in družine prisiljujejo v odprodajo zlatega in srebrnega nakita, ur, kovancev in celo zlatih zobnih kron. Zato, da lahko odplačajo račune in druge mesečne obveznosti.

To lahko razberemo celo iz letakov in spletnih strani ponudnikov, ki potrošnike spodbujajo in nagovarjajo, da odprodajajo svoje zlato, da si vsaj za nekaj mesecev ali let zagotovijo brezskrbno življenje. Življenjska stiska čedalje več ljudi v slovenski družbi sili v odprodajo dedkovih zlatih prstanov ali babičine zlate ogrlice. Zato se tudi želje in ideali, ki smo jih vzhičeno ponavljali pred dvajsetimi leti ob nastanku slovenske države, izgubljajo nekje v bližnji in daljni prihodnosti. Primerjalno izhaja tudi, da odprodaja zlatnine močno poraste v časih gospodarske ali vojne stiske, ko ljudem ne preostane drugega, kot da odprodajo še tisto malo, kar imajo. Slednje le še poglablja socialno izključenost teh družin.

Kako lahko presojamo zgornjo 'malaise' slovenske družbe, ko bomo čez nekaj tednov vsi skupaj praznovali dvajsetletnico sprejetja Temeljne in ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije? Dvajsetletnica slovenske države je čustveno nabita s simbolizmom in ponosom, da živimo v samostojni državi slovenskega naroda. Pred dvajsetimi leti so bili naši voditelji prepričani, da se bo nova samostojna in neodvisna Slovenije  spremenila v ''zlato deželo'', kjer se bosta cedila med in mleko. Pa ne samo oni, vsi smo bili prepričani, da nam cvetoča prihodnost ne more uiti in je vprašanje le nekaj let, da jo dosežemo. Želeli smo si nekaj več. Vsakdo lahko sam pri sebi presodi, ali so se njene oziroma njegove sanje tistih dni izpred dvajsetih let uresničile.

Do neke meri se želje in napovedi niso uresničile, saj se še vedno nismo oddaljili in pometli z ostanki polpretekle zgodovine. Še več, ustvarjamo in živimo v zlati deželi, v kateri je le dobra četrtina prebivalstva delovno aktivna; kjer znanje in izobraževanje ni cenjeno; kjer se ustvarjalna majhna in srednja podjetja vsakodnevno spopadajo z birokratskimi težavami; kjer previsoki davki uničujejo gospodarstvo, in kjer državna podjetja nezakonito dajejo posojila političnim priležnikom vsakokratne oblasti; kjer mladi za vselej odhajajo v tujino; kjer so javna naročila postala zasebna, in kjer mora nemalo ljudi zato, da preživi, odprodajati še tisti zlati nakit ali kovance, ki imajo za njih veliko čustveno vrednost. Zato res živimo v nekako na glavo obrnjeni 'zlati državi.'' S tem se ne bodo strinjali tisti, ki živijo v 'napihnjenem balonu', iz katerega se ne vidi v vsakodnevno življenje. Vendar kot vsi otroci vedo, lahko baloni zelo hitro počijo, in se tako tudi prispodoba ''zlate dežele'' kaj hitro lahko spreobrne v polnokrvno zlato deželo. Vse je odvisno le od nas samih.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.