V Sloveniji se z javnim denarjem dela zelo sproščeno. Aneksi, podražitve ter druge malverzacije »za naše« in »njihove« javne projekte niso noben problem. So utečena praksa.
Povsem drugače pa se ravna, ko gre za otroke. Še posebej tiste ta nadarjene. Tako se država, konkretno njeno ministrstvo za delo in državno odvetništvo, že leta trudita pristriči peruti otrokom na poti do Zoisove štipendije. Do 16. aprila 2026 je to preprečevalo delovno in socialno sodišče na prvi in drugi stopnji. Toda na stran oblasti je z revizijo stopilo Vrhovno sodišče.
Že vnaprej povem, da sem v tej zadevi dvakrat pristranski. Prvič zato, ker v konkretnih postopkih pomagam več otrokom, da vendarle zakonito pridejo do svoje pravice do Zoisove štipendije. Drugič pa zato, ker ne prenesem avtoritarne, samovoljne drže oblasti na plečih tistih, ki so najbolj ranljivi. Torej otroci. Medtem ko na vseh drugih področjih javna sredstva odtekajo v potokih.
Zakaj torej gre? Zadeva je preprosto banalna. Zakon o štipendiranju (ZŠtip-1) predpisuje pogoje za pridobitev Zoisove štipendije. Ker je to štipendija za nadarjene, morajo ti poleg zelo visokega učnega uspeha izkazati vsaj en izjemni dosežek na državnem tekmovanju. Pri čemer pa je naš zakonodajalec odločil, da izjemnost dosežka ni odvisna od kakovosti tekmovanja, temveč od tega, da je tekmovanje sofinancirano iz javnih sredstev.
Neumnost brez primere, a vsi zakoni pač niso razumni. V naši državi torej do Zoisove štipendije ne morete, četudi ste prejeli diamantno priznanje na državnem tekmovanju, ki so ga financirali zgolj zasebniki. Pamet se v Sloveniji meri po obsegu proračunskega financiranja. Pa tudi to še ni vse.
Čeprav zakon določa zgolj to, da mora biti tekmovanje sofinancirano iz javnih sredstev, pa je ministrstvo sprejelo še pravilnik, ki določa, da mora proračunski uporabnik nameniti javna sredstva za izvedbo prav konkretnega tekmovanja. Če je torej organizator tekmovanja dobil sredstva za celokupen projekt, katerega del je bilo tudi tekmovanje, naša oblast vztraja, da to ni v redu. Tekmovanje je resda bila javno sofinancirano, kot veleva zakon, a ne na način kot ga zahteva pravilnik.
Opala, boste rekli, to pa ne gre. Saj pravilnik vendar ne more predpisovati strožjih, dodatnih pogojev za pridobitev neke zakonske pravice. Tu gre vendar za kršitev drugega odstavka 120. člena ustave v povezavi z vsemi elementi načela pravne države iz 2. člena ustave.
Res je, tako je ustaljeno presodilo tudi delovno in socialno sodišče na prvi in drugi stopnji ter otrokom priznalo pravico do Zoisove štipendije, če so tekmovali na državnem tekmovanju, ki ga je iz svojih, torej javnih sredstev, krila njihova osnovna šola. Vsi drugi pravilniški pogoji pa so padli pod exceptio illegalis.
Ko je že kazalo, da je s tem zgodba zaključena, štipendijske pravice otrok pa varovane, se naša vrla uprava, resorno ministrstvo ter državno odvetništvo vseeno niso predali. Ne glede na pravnomočne sodbe so še naprej ravnali nezakonito in zadevo slednjič prignali na Vrhovno sodišče. To jim je dovolilo revizijo ene od pravnomočnih sodb v svojem sklepu opr. št. VIII Ips 2/2026.
Ko ga boste prebrali, boste ostali brez besed. Čeprav Vrhovno sodišče zrecitira ustaljeno sodno prakso Ustavnega sodišča v zvezi z načelom legalitete, po kateri večji poseg v posameznikove pravice terja bolj natančno zakonsko pooblastilo, ki ne sme biti prekoračeno, najde pot, kako načela legalitete vendarle ne spoštovati.
Namreč tako, da Vrhovno sodišče 24. člen ZŠtip-1 razloži kot normo, ki sploh ne ureja pravic potencialnih štipendistov, ampak vsebuje zgolj »osnovno opredelitev, kaj se šteje za izjemne dosežke, ki »na koncu vpliva na odločitev o upravičenosti do štipendije.« Torej, določba zakona, ter pravilnika, ki vsebuje pogoje za pridobitev pravice do Zoisove štipendije, po mnenju Vrhovnega sodišča ne ureja pravic potencialnih štipendistov. In posledično tudi načela legalitete ni treba spoštovati.
Pravni larpurlartizem in razlagalni fijasko brez primere. Ko pa temu dodate še dejstvo, da Vrhovno sodišče namen zakonskega pooblastila in podzakonskih aktov, ki določajo obveznost javnega sofinanciranja državnih tekmovanj za Zoisovo štipendijo, identificira v spoštovanju »načela preglednosti glede porabe javnih sredstev, nenazadnje pa tudi načela enake obravnave pri porabi javnih sredstvih«, ugotovimo, da je vrag res odnesel šalo.
Namen zakona o štipendiranju (sic!) in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi, ni in ne more biti zagotavljanje preglednosti porabe javnih sredstev ali enaka poraba le teh. Namen ZŠtip-1, ko gre za pridobitev Zoisove štipendije, je, kot to izrecno izhaja iz njegovega 2. člena: zakonita dodelitev pravice do štipendije najbolj nadarjenim dijakom oziroma študentom, tako da se jih še naprej spodbuja k doseganju izjemnih dosežkov. Pogoj javnega sofinanciranja je tako lahko zgolj v funkciji zagotavljanja tega zakonskega namena in cilja, ne pa cilj sam po sebi, ki ga je treba zasledovati pred pravicami štipendistov.
Sklep VSRS je tako očitno napačen, nerazumen in samovoljen, saj krši zahteve jezikovne, sistemske in teleološke razlage. Slednjič pa je tudi vrednostno zavržen.
Na plečih otrok, ki so ranljive osebe, katere korist je treba v skladu z ustavo in mednarodnimi konvencijami posebej varovati, in ki so zaupali svojim učiteljem, da tekmujejo na zakonsko ustreznih tekmovanjih, na katerih so bili izjemno uspešni, Vrhovno sodišče Republike Slovenije strumno, pa čeprav ustavnopravno samovoljno, brani preglednost in enakopravnost porabe javnih sredstev.
To je res pravna država po slovensko, ki nam vsem, še posebej pa mlajšim generacijam najbolj talentiranih vliva zaupanje in kaže, da se v Sloveniji splača voziti po res poceni drugem tiru in kartelno zgrajenih avtocestah, samo po meritokratski poti življenja ne. Me prav zanima, kaj bo o tem reklo »naše« ustavno sodišče.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
