V tej kolumni smo izbrali deset izmed najzanimivejših in najpomembnejših sodb, ki segajo od pravice do življenja do svobode zbiranja in prepovedi diskriminacije. Spodnji izbor je nujno subjektiven, pri čemer si zadeve ne sledijo v nobenem posebnem vrstnem redu, temveč so predstavljene le v kronološkem vrstnem redu.
Evropski sodniki so v zadevi Soares de Melo v. Portugalska (št. 72850/14, 16. februar 2016) ugotovili kršitve pravice do družinskega in zasebnega življenja pritožnice, ki so ji oblasti odvzele otroke, ker zaradi nizkih dohodkov in revščine zanje ni mogla ustrezno skrbeti. Sodišče izrecno poudarilo, da morajo države pripadnikom ranljivih skupin, kamor sodijo tudi najrevnejše skupine prebivalstva, ponuditi »višje varstvo« (106. odstavek sodbe).
Družina s tremi otroci, med katerimi je eden s posebnimi potrebami, se je v zadevi Guberina v Hrvaška (št. 23682/13, 22. marec 2016) preselila iz stanovanja v hišo, da bi otroku s posebnimi potrebami omogočila lažje gibanje, pri čemer je uveljavljala oprostitev davka pri nakupu nepremičnine. Evropsko sodišče je ugotovilo, da so hrvaške oblasti kršile prepoved diskriminacije, ko niso privolile v davčno olajšavo pri nakupu nepremičnine zaradi potreb osebe, ki sodi med ranljive skupine prebivalstva.
Veliki senat Evropskega sodišča je v zadevi Bedat v Švica (št. 56925/08, 29. marec 2016) odločil, da Švica ni kršila pravice do svobode izražanja novinarja Bedata, ko so ga njena sodišča obsodila na denarno kazen, ko je objavil zaupne dokumente iz odmevnega kazenskega postopka. Veliki senat je menil, da takšna kazen ni imela »odvračilnega učinka« na uresničevanje svobode izražanja pritožnika (81. odstavek sodbe).
Sodniki so v zadevi Ecaterina Mirea in ostali v Romunija (št. 43626/13 in 69 drugih pritožb, 12. april 2016) odločili, da je romunska država kršila svojo pozitivno obveznost pod pravico do življenja, da izpelje učinkovite preiskavo in kazenski postopek glede smrti in poškodb pritožnikov do življenja v času protestov proti takratni komunistični oblasti, med 17. in 28. decembrom 1989.
Evropsko sodišče je v zadevi Beortegui Martinez v Španija (št. 36286/14, 31. maj 2016) odločilo, da so španske oblasti kršile svojo postopkovno obveznost, da skrbno in učinkovito raziščejo domnevne kršitve španske specialne policije »Guardia Civil« glede prepovedi nečloveškega ravnanja med incomunicado priporom domnevnega člana baskovske teroristične organizacije ETA. Sodba je še ena v vrsti sistematičnih težav španskih oblasti pri varovanju človekovega dostojanstva terorističnih osumljencev, zaradi česar Španiji že dalj časa grozi pilotna sodba.
Velik senat Evropskega sodišča je v razvpiti zadevi Baka v Madžarska presodil (št. 20261/12, 23. junij 2016), da je država kršila pravico do svobode izražanja in dostopa do učinkovitega pravnega sredstva nekdanjemu predsedniku madžarskega vrhovnega sodišča, ker so mu madžarske oblasti neupravičeno skrajšale mandat na čelu vrhovnega sodišča. Ni odveč poudariti, da je dotična zadeva prva, v kateri je nekdanji sodnik Evropskega sodišča dobil pritožbo zoper državo. Andres Baka je bil kar 17 let sodnik na Evropskem sodišču.
Evropsko sodišče je v zadevi Ziembiński v. Poljska (št. 2) (št. 1799/07, 05. julij 2016) odločilo, da so poljske oblasti prekoračila polje proste presoje pri uresničevanju svobode izražanja, ko so pritožnika, glavnega urednika lokalnega časnika, kazensko obsodile na denarno kazen, ker je lokalne javne uslužbence med drugim označil za »neumneže« »dolgočasneže«, »pozerje« in »populiste« (9. odstavek sodbe). Sodniki so ugotovili, da je bila takšna obsodba nesorazmerna in kot taka ni bila nujna v demokratični družbi. Žal pritožnik Ziembiński ni dočakal sodbe, saj je prej preminil. Je pa v tej zadevi zaradi bizarne, apologetične in zato neprepričljive razlage vredno prebrati skupno ločeno mnenje poljskega sodnika Wojtyzczka in litvanskega sodnika Kurisa.
Sodniki so v zadevi Mehida Mustafić-Mujić in ostali v Nizozemska (št. 49037/15, 30. avgust 2016) ugotovili, da so nizozemske oblasti večkrat skrbno in učinkovito raziskale odgovornost nizozemskih čelad za domnevno sostorilstvo za genocid v Srebrenici. Sodišče je zato pritožbo kot »očitno neutemeljeno« zavrglo, čeprav njegova obrazložitev ni najbolj prepričljiva.
V zadevi Kasparov in ostali v Rusija (št.2) (51988/07, 13. december 2016) so sodniki ugotovili, da je Rusija kršila pravica do svobode zbiranja nekdanjemu šahovskem svetovnem prvaku in vodji opozicije ter njegovim sodelavcem, ko so jim ruske oblasti novembra 2007 na pol poti preprečile dostop do demonstracij. Kasneje so vse še pridržali. Sodišče je ugotovilo kršitev pravice svobode zbiranja, pravice do svobode nekaterih pritožnikov in kršitve omejitve restrikcije pravic.
Zadeva Paposhvili v. Belgija (št. 41738/10, 13. december 2016) se je nanašala na (ne)upravičenost vračanja hudo bolnega gruzijskega migranta iz Belgije v Gruzijo. Sodniki so odločili, da bi šlo za kršitev, če belgijske oblasti »ne bi ocenile tveganja glede na njegovo zdravstveno stanje in dostop do ustreznega zdravljenja v Gruziji« (1. točka izreka). Država vračanja mora tako od države izgona pridobiti ustrezna zagotovila, da bo pritožniku omogočen dostop do nadaljevanja kakovostnega zdravljena (191. odstavek).
Vseh zgornjih deset sodb kaže na ustvarjalno razlago tako pritožnikov kot Evropskega sodišča, saj to v zadnjih letih preko večinoma le državljanskih in političnih pravic varuje tudi ekonomske in socialne pravice. Če je v vzhodno evropskih državah, še vedno opaziti sistematične težave pri varovanju državljanskih in političnih pravic, se v zahodni Evropi srečujejo tudi z varovanjem ekonomskih in socialnih pravic. Sodna praksa še vedno kaže, da ima vrsta držav težave pri izpolnjevanju svojih pozitivnih postopkovnih obveznosti glede zagotavljanja skrbne in učinkovite preiskave domnevnih kršitev Konvencije. V nekaterih državah še vedno ostaja problematično uresničevanje nekaterih temeljnih pravic kot sta svoboda izražanja in svoboda zbiranja.
Tudi iztekajoče se leto je pokazalo, da Evropsko sodišče, ne glede na trenutke nekonsistentno sodno prakso in dvome v nepristranskost določenih sodnih panelov, ostaja na evropskem kontinentu vrhovna avtoriteta pri varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
