c S
Kresna noč
dr. Jernej Letnar Černič izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
14.06.2019

Domačini bodo čez dober teden v noči na šentjanževo kot vsako leto prižgali kres na vrhu ponosa Katalonije, gori Canigó, ki se sicer nahaja na francoski strani Pirenejev. Letošnje praznovanje bo za Katalonce dosti bolj trezno in manj evforično kot še pred dvema letoma, ko se še niso razblinile njihove sanje o lastni državnosti.

Po prižigu kresa bodo domačini ogenj razširili po okoliških vaseh in vrhovih. Tradicija, ki sega v petdeseta leta prejšnjega stoletja, simbolično zaznamuje trdno živost katalonskega naroda, ki se že stoletja upira tujemu primežu. A letošnja kresna noč terja razmislek, ali so bile vse dosedanje poteze nasprotnikov in zagovornikov katalonske državnosti pravilne in kaj se lahko iz njih naučijo za sobivanje v sedanjosti in prihodnosti.

Katalonska družba se zaradi globokih vplivov španske asimilacije, ki jo je podobno kot v Baskiji spodbujal nekdanji totalitarni režim; korupcijskih škandalov; neprestanih nesoglasij in zamer znotraj zagovornikov neodvisnosti in razkroja vladavine prava, vse bolj odmika od uresničitve sanj po lastni državnosti. Navzven se v vsakdanjem življenju ni prav veliko spremenilo. Tuji obiskovalci še naprej oblegajo katalonska mesta, še posebej Barcelona se duši zaradi številnih prihodov. Po drugi strani pa katalonska mesta zaradi višjega življenjskega standarda še naprej privabljajo priseljence iz osrednjih in južnih španskih pokrajin ter od drugod. Gospod Junqueras s sedemnajstimi somišljeniki še vedno ždi v priporu, pri čemer je le redkim pravnim strokovnjakom jasno, zakaj se procesa ne morejo udeleževati s prostosti.  Po drugi strani pa gospod Puigdemont namesto, da bi se doma boril za katalonsko stvar, pa četudi iz pripora, obiskuje in osrečuje svoje simpatizerje v Ljubljani in drugod. Tako Junqueras kot Puigdemont sta bila tudi na nedavnih volitvah izvoljena v Evropski parlament. Vse je lepo in prav – normalno, če beremo večino španskih in evropskih medijev in poslušamo izjave večine poslancev evropskega parlamenta.

Negotova katalonska ustavna sedanjost in prihodnost je postala nova normalnost. Podobno kot smo se na razkroj vladavine prava navadili v Sloveniji. Nova normalnost je postala folklora, ki se jo je domača kot tudi evropska javnost že naveličala. Od neuspešne uveljavitve katalonske neodvisnosti se je odvilo nekaj volitev, ki niso prinesle tektonskih sprememb med zagovorniki in nasprotniki neodvisnosti. »Procés« se zato nadaljuje le v besedah nekaterih katalonskih politikov, medtem ko dejanja izostajajo.

Notranjo razklanost katalonske družbe pogojuje tudi sociološko-pravna danost španske kraljevine. Katalonske institucije že vrsto let delujejo v primežu španskega ustavnega reda, ki jim zaradi zgodovinskega konteksta ne omogoča opolnomočenja. Morda je res, kot poudarjajo instantni črkobralci španske ustave, da njeni voditelji teptajo načelo zakonitosti. A črkobralci so vendarle le črkobralci. Kontekst jih ne zanima, ker zavračajo pluralne poti vsakdanjega življenja v lastni državi. Vladavina prava ne opravičuje golega vladanja s pomočjo prava v katerikoli ustavni demokraciji. Nasprotno, vladavina prava v ustavnih demokracijah preprečuje zlorabo oblasti s strani institucionalnih kot tudi družbenih elit.

V tej luči je treba presojati tudi politične postopke zoper osemnajst političnih voditeljev, ki že nekaj mesecev poteka pred španskim Vrhovnim sodiščem. Njegove sodnike in sodnice so preko španskega Sodnega sveta v preteklih letih imenovale tiste sile, ki danes tako krčevito nasprotujejo reformam ustavne ureditve. Zato se ne gre slepiti kakšen bo rezultat takšnega političnega procesa. Po drugi strani je napačno pričakovati, da bodo španski represivni organi, kljub obilici pričevanj in avdio-vizualnih dokazov, procesirani zaradi kršenja človekovih pravic. Evropske institucije in večina političnih skupin je ob sojenju političnim zapornikom povedno obmolknila, zagotovo tudi zaradi teže, ki jih imajo največje španske politične stranke v posameznih političnih skupinah. Morda se bo o kakovosti teh političnih pregonov v prihodnosti izreklo Evropsko sodišče za človekove pravice. 

A katalonski voditelji ne smejo pričakovati preveč od Evropskega sodišča iz več razlogov. Evropsko sodišče je sicer v preteklosti ugodilo pritožbam posameznikom, ko je šlo za arbitrarne posege v njihove pravice in svoboščine (glej denimo zadevo Stern Taulats in Roura Capellera proti Španiji (št. 51168/15, 13. marec 2018)). Po drugi strani pa je v preteklosti španskim oblastem dovoljevalo široko polje proste presoje, ko so želele zavarovati španski ustavni red (glej denimo zadevo Herri Batasuna in Batasuna proti Španiji (št. 25803/04 in 25817/04, 30. junij 2009). Zato ni presenetljivo, da je Evropsko sodišče pred dobrim mesecem zavrglo pritožbo v zadevi Forcadell i Lluis in ostali proti Španiji (št. 75147/17, 7. maj 2019), kjer je ugotovilo, da je bila prekinitev zasedanja katalonskega parlamenta nujna v demokratični družbi. Zdi se, da bo Evropsko sodišče v podobnih primerih še naprej sledilo avtoritarni ideologiji, saj je do sedaj v večini pomembnejših zadev vedno pritrdilo argumentom države. Nekatere javne osebe kljub temu v katalonski javnosti ustvarjajo lažno upanje, da bodo na koncu vse popravili v Strasbourgu. A staviti na uspeh v Strasbourgu je zaradi družbeno-političnega konteksta omenjenih zadev bolj igranje ruske rulete kot karkoli drugega.

Zagovorniki katalonske državnosti so zato potisnjeni v kot španskega in evropskega javnega prostora. Oropani vsakršne moči, so prepuščeni na milost največjih političnih sil. Vladavina prava, ki naj bi omejevala moč institucionalnih elit, se je sprevrgla v vladanje s pomočjo prava. Nekateri prizori so res bizarni. Težko je razumeti, da so poslanci nekaterih političnih strank na prvi seji novoizvoljenega španskega kongresa pred nekaj tedni poskušali preglasiti prisego novo izvoljenih poslancev iz Katalonije v katalonščini. Večina opazovalcev soglaša, da se bo takšno zatečeno stanje nadaljevalo. Težko si je predstavljati, da bodo špansko ustavno krizo v tako razgretem ozračju lahko rešili pogovori o reformi španske ustavne ureditve. A morda pa vendarle lahko sporočilo kresne noči v doline, hribe, obale, vasice in velika mesta med voditelje in običajne ljudi ponese nekaj strpnosti in zdrave pameti, da se medsebojno pogovorijo in dogovorijo o reformah ustavne ureditve.