c S
Kdo nosi breme trajnostnega razvoja?
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
28.07.2017 Trajnostni razvoj sodi med temeljne cilje Organizacije Združenih narodov (OZN), njenih članic in vseh udeležencev v lokalnih ter mednarodnih skupnostih. Države članice OZN so leta 2015 sprejele sedemnajst ambicioznih ciljev trajnostnega razvoja kot del »Agende za trajnostni razvoj do leta 2030«, ki vključuje večino vidikov človekovega razvoja, ne le finančnega in gospodarskega. A pomembnejše je,  kdo je odgovoren za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja? Ali so to res le države?

Marsikdo bi se s strinjal, da so le države odgovorne za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja, saj se vrsta ciljev nanaša na uresničevanje socialnih in ekonomskih pravic, ki naj bi klasično sodile v domeno države. Izvajanje ekonomskih in socialnih pravic pa je v veliki meri odvisno od finančnih možnosti, ki jih imajo države. Te v pravu človekovih pravic zavezuje le obveznost prizadevanja uresničevati ekonomske in socialne pravice, in ne tudi rezultata, saj lahko razvitejše države zagotavljajo širši obseg izvajanja ekonomskih in socialnih pravic kot manj razvite. A tudi države na globalnem jugu morajo same ali z mednarodno pomočjo zagotavljati vsaj razumno jedro ekonomskih in socialnih pravic. Težje pa naj bi bilo njihovo uresničevanje zahtevati od zasebnih akterjev, ki nimajo primarne naloge, da zagotavljajo socialne in ekonomske pravice, kvečjemu so zavezani, da vanje neposredno ne posegajo.

A takšno tradicionalno razumevanje je že vsaj desetletje zastarelo. Tudi zasebni subjekti, večinoma gospodarske družbe različnih velikosti, si morajo prizadevati za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic. Zadnji, sedemnajsti cilj trajnostnega razvoja tako določa, da je treba »okrepiti načine in sredstva za izvajanje ciljev ter oživiti globalno partnerstvo za trajnostni razvoj«. Globalno partnerstvo se usmerja predvsem na pomoč državam na globalnem jugu oziroma v arhaičnem terminu državam v razvoju.

Agenda za trajnostni razvoj ne pojasnjuje natančno pojem »globalnega partnerstva, vendar njena 60. točka določa, da bo »na svetovni ravni … prenovljeno globalno partnerstvo omogočilo dejavna prizadevanja za uresničitev vseh ciljev, saj bo povezalo vlade, civilno družbo, zasebni sektor, sistem OZN in druge akterje ter spodbudilo uporabo vseh razpoložljivih sredstev.« Globalno partnerstvo je torej razumeti kot sodelovanje ali če hočete kot nastajajoče obveznosti vseh udeležencev v globalni skupnosti, da si prizadevajo za trajnostni razvoj in ekonomske ter socialne pravice na vseh koncih sveta. Težko je iz njega izluščiti že zavezujočo obveznost zasebnega sektorja, da pripomore k njihovem izvrševanju.

17. cilj vsebuje devetnajst ambicioznih podciljev, od financiranja, tehnologije do ekonomskih ter sistemskih vprašanj. Najtežje bo zagotovo uresničiti posamezne podcilje na področju financiranja. Podcilj 17.1. tako določa, da je treba »poskrbeti, da bodo razvite države v celoti izpolnjevale zaveze glede uradne razvojne pomoči, med drugim zavezo mnogih razvitih držav doseči cilj 0,7 odstotka BND za uradno razvojno pomoč državam v razvoju in od 0,15 do 0,20 odstotka BND za uradno razvojno pomoč najmanj razvitim državam; donatorske države spodbujati, naj si določijo cilj najmanj 0,20 odstotka BND za uradno razvojno pomoč najmanj razvitim državam«. Vprašanje je, če bo to mogoče uresničiti do leta 2030.

V zadnjem letu vrsta mednarodnih organizacij poudarja primarnost prispevkov zasebnega sektorja pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja. Spomladi je denimo Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) priredila forum, ki je bil v celoti posvečen vlogi zasebnega sektorja pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja. A njihova vloga vendarle ni tako enostavna in samoumevna, kot se zdi na neki splošni ravni. Poglejmo tri izmed pomembnejših ciljev trajnostnega razvoja, in sicer 2., 6. in 11. cilj.

2. cilj določa, da si mora globalna skupnost prizadevati »odpraviti lakoto, zagotoviti prehransko varnost in boljšo prehrano ter spodbujati trajnostno kmetijstvo«, 6. cilj opozarja, da je potrebno »vsem zagotoviti dostop do vode in sanitarne ureditve ter poskrbeti za trajnostno gospodarjenje z vodnimi viri«, in 11. cilj poziva, da je treba »poskrbeti za odprta, varna, vzdržljiva in trajnostna mesta in naselja«. Gospodarske družbe, ki delujejo v prehrambni industriji si tako morajo prizadevati za boj proti lakoti, čeprav je težko reči, da nosijo zavezujoče obveznosti pri uresničevanju pravice do hrane. Njihova obveznost je le komplementarna oziroma nadomestna v razmerju do države. Enako tudi korporacije, ki upravljajo z vodovodnimi sistemi si morajo prizadevati, da izpolnjuje enako raven obveznosti kot država.

Težje je pri 11. cilju, saj se zdi, da je res primarna obveznost države, da skrbno upravlja z mesti in naselji. Zagotovo pa mora zasebni sektor zagotoviti, da ne deluje neposredno in posredno zoper trajnostna naselja in mesta ter da ne krši z njimi povezane človekove pravice in svoboščine. Ta negativna obveznost zasebnega sektorja je spremljana z njegovo pozitivno obveznostjo, da doprinese dodano vrednost tako lokalnemu prebivalstvu kot širši skupnosti. Ali res gospodarske družbe nosijo zavezujoče obveznosti, da prispevajo finančna sredstva za uresničevanje pravice do hrane, vode ali dostojnega bivališča? Verjetno so potrebno novi izvirni pristopi, ki bodo obojestransko koristni tako za običajne ljudi kot tudi za gospodarske družbe. Te je treba prilagoditi potrebam lokalnega okolja in prebivalstva.

V tem trenutku pa je možno govoriti le o nastajajočih obveznosti zasebnega sektorja. Na koncu pa je tako ali tako vse odvisno od kakovosti institucij v vsakokratni državi, na kar opozarja tudi 16. cilj, ki opozarja, da je potrebno »spodbujati miroljubne in vključujoče družbe za trajnostni razvoj, vsem omogočiti dostop do pravnega varstva ter oblikovati učinkovite, odgovorne in odprte ustanove na vseh ravneh«. Različni deležniki tako soglašajo, da bodo tudi cilji trajnostnega razvoja brez vladavine prava, vsebinske in postopkovne pravičnosti ter močnih institucij, ostali neuresničeni ali le samo delno uresničeni.

Države imajo primarno vlogo pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja, vendar gre enakovredna vloga tudi zasebnem sektorju, še posebej tam, kjer izvaja tradicionalno državne naloge. Gospodarske družbe tam nimajo le negativnih, temveč nosijo tudi pozitivne obveznosti, da prispevajo k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja z doslednim in skrbnim uresničevanjem ekonomskih in socialnih pravic. Tudi gospodarske družbe si morajo zato prizadevati, da ne kršijo ciljev trajnostnega razvoja in hkrati ustvarjajo pogoje za uresničevanje najmanj razumnega jedra ekonomskih in socialnih pravic. 


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.