c S
Ustavno sodišče, zamere in delitev oblasti
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
12.02.2021 Slovenska ustavna demokracija se že več desetletij sooča z nerazumevanjem njenih temeljnih vrednot kot je človekovo dostojanstvo in načel, kot sta pravna država in delitev oblasti. Večji del odgovornosti je treba pripisati izjemno šibkim institucijam slovenske ustavne demokracije, ki uživajo nizko zaupanje ljudstva. Zadnja odločba Ustavnega sodišča o parlamentarni preiskavi zagotovo ne predstavlja spremembe tega trenda.

Ustavno sodišče je v sredo objavilo dolgo časa pričakovano odločbo U-I-246/19-41 z dne 7. januarja 2021 o ustavnosti Zakona o parlamentarni preiskavi, ki ga je razveljavilo, kot tudi Poslovnik o parlamentarni preiskavi in Akt o odreditvi parlamentarne preiskave. O tem kako bo odločila trenutna večina na Ustavnem sodišču v strokovni javnosti nikoli ni bilo dvoma. Bolj skrbi pomanjkljivo sodniško razumevanje vladavine prava in delitve oblasti kot tudi trenutnega izjemno slabega stanja slovenske ustavne demokracije.

Bralcu odločba ustvarja vtis, da je večina sodnikov sprejela odločitev še preden je bila napisana. Bralci se bodo spomnili sociološkega konteksta te zadeve. Ko je 24. oktobra 2019 Ustavno sodišče zadržalo zadevo, je poslanec Mahnič med drugim tvitnil »Mafija je torej zaščitila mafijo«. Na izjavo poslanca se je takrat oglasil tudi predsednik Knez, ki je med drugim zapisal »Gre za neprimerno izjavo člana zakonodajne veje oblasti, ki izraža nespoštljiv odnos do drugih institucij državne oblasti, ne le do ustavnega sodišča.« V javnosti se je na drugi strani ustvaril vtis o nepotrebnem osebnem obračunavanju in zamerah. A pustimo tvit in kasnejše odzive ob strani.

Večina četrtega mandata sodišča je odločila, kot je menila, da je ustavno skladno in prav. Bolj preseneča, da je obrazložitev njihove odločitve na številnih mestih neprepričljiva, ponekod celo nesmiselna in v očitnem nasprotju z razumevanjem načela delitve oblasti v evropskih ustavnih demokracijah. Ustavno sodišče ima zaradi svoje vloge varuha ustavnosti in človekovih pravic dober pregled nad stanjem slovenske ustavne demokracije. Predsednik Knez vsako leto v letnem poročilu zapiše, da na Ustavno sodišče prihaja vse več ustavnih pritožb in ostalih zadev. Zato je zanimivo, da Ustavno sodišče v odločbi ne omeni sociološkega konteksta vzpostavitve dotične parlamentarne preiskave. Ne izpostavi, da je velika večina prebivalstva razočarana nad delovanjem slovenskega sodstva in kršitvami pravice do poštenega sojenja, zaradi česar bi bila parlamentarna preiskava dobrodošla. Te in ostale težave smo s kolegoma Avbljem in Justinekom podrobno analizirali v naši knjigi »The Impact of European Institutions on the Rule of Law and Democracy: Slovenia and Beyond« (Hart Publishing, 2020).

Zakonodajna veja oblasti s preiskovalno preiskavo ne sme posegati v konkretne sodne postopke ali soditi o odgovornosti. Lahko in seveda mora raziskovati vzorce sistematičnih in vsesplošnih kršitev pravice do poštenega sojenja v slovenskem sodstvu. Takšno postopanje od zakonodajne veje oblasti zahteva načelo pravne države in delitve oblasti. Poglejmo nekaj odstavkov iz odločbe Ustavnega sodišča. Več in podrobnejša analiza sledi v poglobljeni študiji.

Ustavno sodišče je denimo v odločbi zapisalo: »Ustavno zagotovljeno varstvo neodvisnosti sodnikov prepoveduje vsak, tudi posreden, subtilen ali psihološki vpliv drugih državnih organov na sodno odločanje, ki se mu je mogoče izogniti« (69. odstavek odločbe, opomba izpuščena). Nato je še dodalo naslednje: »Meje dopustne javne razprave o konkretnih sodnih postopkih pa so v demokratičnem sistemu začrtane tam, kjer se začne delovanje (drugih dveh vej) oblasti.« (79. odstavek). Večina sodnikov je s takšno obrazložitvijo neposredno kršila ustavno načelo pravne države in delitve oblasti. Ustava zakonodajno vejo zavezuje, da nadzoruje in omejuje moč preostalih dveh vej oblasti. Ne gre za pritiske, če gre za postopanje zakonodajne oblasti v okviru svojih ustavnih pristojnosti. Sodna veja oblasti ni samozadostna in je v izogib zlorabam podvržena nadzoru ostalih dveh vej oblasti. Sodniška neodvisnost ne dopušča sodniške samozadostnosti in samovolje. Nekdanji predsednik Ustavnega sodišča Mozetič v komentarju 93. člena Ustave poudarja, da je »cilj parlamentarne preiskave ... ugotavljanje in odkrivanje različnih stranpoti in negativnih pojavov v družbi z namenom, da se ti z ustrezno zakonodajo ali z uveljavljanjem politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij odpravljajo in preprečujejo.« (M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave RS, Nova univerza, 2019, str. 157). Povedno je, da večina na Ustavnem sodišču ne citira poglobljene primerjalno pravne študije, ki sta jo o pomenu parlamentarnih preiskav pripravila nekdanji ustavni sodnik Zupančič in odvetnik Pevec. Zakonodajna veja enostavno mora nadzorovati ostali dve veji oblasti, če želi postopati ustavno skladno.

Načelo pravne države in vladavine prava zahteva, da se vse tri veje oblasti medsebojno omejujejo in nadzorujejo. Če se zakonodajna veja oblasti odloči, da bo raziskala sistematične in vsesplošne vzorce kršitev pravice do poštenega sojenja, je to njena ustavna pristojnost, in ne posega v neodvisnost sodnikov. Zgornja stavka sta še toliko bolj problematična, ker se večina na Ustavnem sodišču ne zaveda, v kako globokem močvirju živi slovenska ustavna demokracija, in vse tri njene veje oblasti. Zato je pričujočo odločbo treba brati v luči neustavnih pregonov nekaterih sodnikov žvižgačev, ki pogumno opozarjajo na pomanjkljivosti v sodni veji oblasti, kot tudi neprepričljivih predlogov Sodnega sveta, da je potrebno spremeniti Ustavo in zakonodajni veji odvzeti pristojnost volitev sodnikov. Še več, Ustavno sodišče je v odločbi v 92. odstavku zapisalo naslednji nesmisel: »Vendar pa postopek, v okviru katerega bi bilo mogoče preprečiti parlamentarne preiskave, ki nedopustno ogrožajo neodvisnost sodnikov, v ustavne pravice Državnega zbora in predlagateljev manjšinske preiskave ne bi posegel...«. Ustavne pravice Državnega zbora? Študenti prvega letnika ustavnega prava dobro vedo, da ima Državni zbor zgolj ustavne pristojnosti, ne pravice.

Obrazložitev Ustavnega sodišča je zaradi zgornjih in podobnih razlag neprepričljiva, saj nasprotuje načelu pravne države, vladavine prava in delitve oblasti. Ustvarja vtis, da jo je večina sprejela zaradi osebnih zamer in zavračanja načela delitve oblasti kot temeljnega stebra sodobnih evropskih pravnih držav in ustavne demokracije. Ustavno sodišče kot varuh ustavnosti v slovenski ustavni demokraciji ne more ostati ravnodušno do sistemskih in vsesplošnih pomanjkljivosti v slovenskem sodstvu. Ko prepove delovanje parlamentarne komisije, ki bi lahko raziskala, kaj se resnično dogaja v slovenskem sodstvu, sporoča, da večina na Ustavnem sodišču ne le, da ne razume načela ustavne demokracije in delitve oblasti, temveč, da ju več kot očitno zavrača. Ustavna teorija pogosto poudarja, da je položaj najvišjih sodišč v ustavni demokraciji tako močan, kot je prepričevalna moč njegovih odločb. Ustavno sodišče je s pričujočo odločbo de facto izključilo sodno vejo oblasti iz sistema delitve oblasti in nadzora zakonodajne in izvršilne veje oblasti. Hkrati prebivalstvu sporoča, da sta načeli pravne države in delitve oblasti v slovenski državi le sredstvi, ki opravičujeta samovoljno vladanje privilegiranih elit s pomočjo prava (»rule by law«), in da ne gre za načeli, ki od vseh vej državnih oblasti zahtevata delovanje na podlagi prava (»rule of law«).


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.