Če so bile storjene kršitve v postkonfliktni družbi tako množične, je težko preprosto zamižati, obrniti nov list in pozabiti vse. Takšne družbe kot je denimo tudi slovenska in druge so še vedno ujetnice duhov in ujetih duš tistih, ki so bili zverinsko umorjeni v času totalitarnih sistemov. Enako težko je vprašanje, kdaj sprejeti in uvesti ukrepe tranzicijske pravičnosti? Ali počakati, da se državljanska vojna konča ali z njimi začeti, ko še ni podpisan mirovni sporazum in ko na določenih delih ozemlja še vedno potekajo spopadi med nasprotujočimi se stranmi? Težka vprašanja vredna tehtnega in poglobljenega premisleka.
Malo je držav s tako nesrečno usodo, trpljenjem in neštetimi storjeni hudodelstvi kot je Kolumbija. Skoraj šest milijonov razseljenih oseb, nekaj deset tisoč prisilno izgnanih in okrog dvesto tisoč pobitih oseb je od šestdesetih letih do sedaj terjala kolumbijska državljanska vojna. V njej so sodelovali oziroma sodelujejo tako nedržavne, levičarske in desničarske uporniške skupine, kot tudi državni vojaški in policijski organi, tudi zasebni akterji kot so denimo kriminalne hudodelske skupine, kot tudi kolumbijska in tuja transnacionalna podjetja. Največje breme pa je nosilo oziroma ga še vedno nosi predvsem podeželsko civilno prebivalstvo, ki se je pogosto znašlo v sredini ideoloških, finančnih in gospodarskih spopadov med vpletenimi skupinami. Kljub pogajanjem, ki v Havani potekajo že več mesecev, mirovni sporazum še ni podpisan in državljanska vojna še ni končana. Zato je v začetku junija v domači in mednarodni javnosti odjeknila novica, da so se predstavniki kolumbijske vlade in levičarske uporniške skupine FARC-EP odločili za ustanovitev komisije za razjasnitev resnice, sobivanja in preprečevanja ponavljanja hudodelstev in kršitev človekovih pravic, ki naj bi bila ustanovljena takoj, ko bo podpisana mirovna pogodba med obema stranema.
Komisija naj bi delovala kot orodje za pomirjenje med vsemi sodelujočimi akterji v državljanski vojni. Med njene primarne naloge sodi varovanje in priznavanje pravic žrtev. Komisija pa naj ne bi delovala kot sodni organ, pri čemer naj bi omogočala le prostovoljno priznavanje odgovornosti. Kolumbijski kongres je sicer poleti 2012 sprejel pravni okvir za mir »El marco jurídico para la paz«, ki v 1. členu določa, da se »morajo v največjem možnem obsegu zagotoviti pravice žrtev do resnice, sodnega varstva oziroma pravičnosti in povrnitvi škode«. Od takrat se ni zgodilo prav dosti, saj so bili le redki storilci preganjani za storjena hudodelstva. Če bo ostalo le pri predlagani komisiji, je malo verjetno, da bodo žrtve in njihovi sorodniki zadovoljni s takšnim izvensodnim varstvom njihovih pravic in uveljavljanjem odgovornosti.
Mednarodno pravo človekovih pravic in mednarodno kazensko pravo države zavezuje, da učinkovito zavarujejo pravice žrtev in njihovih sorodnikov, tako da učinkovito in skrbno raziščejo in preiščejo storjena hudodelstva in kršitve človekovih pravic ter preganjajo sistematične kršitve človekovih pravic, ter da žrtvam povrnejo škodo. Predlagana komisija je torej daleč od idealne rešitve in pušča veliko odprtega prostora. Države so še posebej zavezane, da preganjajo in kaznuje odgovorne osebe za genocid, hudodelstva proti človeštvu in vojna hudodelstva. Ali se je takšnim obveznostim mogoče izogniti z ustanovitvijo predlaganje komisije?
Težko. Država mora v času tranzicije uvesti objektivna, pravična in poštena merila, ki bodo enako obravnavala hudodelstva in domnevne storilce z vseh strani. Kolumbijska javnost in predstavniki ter sorodniki žrtev zahtevajo uveljavljanje individualne kazenske odgovornosti za storjena dejanja. Njihova teža in sprevrženost sta premočni, da bi jih ljudje kar tako pozabili. Potrebni so tudi sodni mehanizmi za uveljavljanje odgovornosti, kajti prostovoljni ukrepi ne bodo zadostovali. V nasprotnem primeru se lahko komisija za spravo in mir sprevrže v de facto amnestijo za tiste odgovorne.
V mednarodnem kazenskem pravu je splošno sprejeto, da amnestije za genocid, hudodelstva in vojna hudodelstva niso sprejemljive in dovoljene. Morda se lahko uporabijo v primerih kršitev hudodelstev in kršitev človekovih pravic z manjšo težo, pa še takrat pod strogimi objektivnimi in poštenimi kriteriji. Kolumbijski profesor Rodrigo Uprimny Yepes zagovarja, da je »odpuščanje domnevnim storilcem upravičeno le, ko predstavlja edini možen ukrep za doseganje miru in sprave, in ko je sorazmerno s težo dejanj, ki jih je obtoženi storil ….« (“Las enseñanzas del análisis comparado: procesos transicionales, formas de justicia transicional y el caso colombiano”, v R. Uprimny, Rodrigo et al. (ur.). ¿Justicia transicional sin transición? Verdad, justicia y reparación para Colombia, Bogotá, Dejusticia, 19-44. 2006, 28). Mirovna pogajanja zelo natančno spremlja tudi tožilstvo Mednarodnega kazenskega sodišča, zaradi česar je morda predlagana komisija tudi manever kolumbijske vlade, da se izogne obtožnicam iz Den Haaga. Te grozijo, da bo pregon prevzelo Mednarodno kazensko sodišče, če država ne bo vpeljala učinkovitih preiskav in pregonov domnevnih storilcev hudodelstev. Tranzicijska pravičnost je tako v kolumbijski družbi delikatna tema, saj so vse strani v državljanski vojni neposredno in posredno vpletene v hudodelstva in kršitve človekovih pravic. Nobena od strani ni brezmadežna, zato je potrebno pozdraviti enega od ciljev delovanja komisije, ki naj bi bilo zagotavljanje sobivanja med različnimi interesnimi skupinami.
Ali torej lahko zagotavljanje miru upraviči nekaznovanost za najhujša hudodelstva? Kolumbijsko ustavno sodišče je v eni izmed svojih pomembnejših odločitev C-370/2006 zapisalo naslednje »Mir ne opravičuje vsega. Vrednost miru ni absolutne narave, saj je tudi nujno uresničiti bistveno vsebino narave pravičnosti in pravico žrtev do sodnega varstva, kot tudi njihove druge pravice« (odstavek 5.5.). Predlagana komisija je zagotovo korak v pogajanjih med vlado in levičarskimi uporniškimi skupinami. Njena izvensodna narava lahko v začetni fazi pripomore k zagotavljanju miru in sprave. Istočasno pa ustanovitev takšne komisije ne more izključiti uveljavljanja individualne kazenske odgovornosti storilcev s katerekoli strani za hudodelstva zoper človečnost in vojna hudodelstva. V palači Nariño morajo dilemo razrešiti tako, da poleg zagotavljanja sobivanja sprtih strani sledijo in se na vse možne načine začnejo prizadevati za uveljavljanje individualne odgovornosti za storjena hudodelstva.
(*) Palača Nariño je predsedniška palača kolumbijskega predsednika.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
