Triglav je nesporno že od pamtiveka simbol slovenstva. Še tako razborit domači vaški ali regionalni posebnež, ki venomer, četudi zgolj iz od nekdaj pobratenih Srbov izposojenega motiva (beri: »inata«), kljubovalno vozi svojo »špuro«, se bo ob omembi našega mogočnega očaka ustavil, malodane pokrižal. Triglav je vendarle – Triglav.
Še Laibachi so mu, kljub vsej svoji do vseh emblemov preteklosti posmehljivi ikonoklastični hudomušnosti, prav ob priliki nedavne otvoritve svetovnega prvenstva v Planici namenili res monumentalen poklon. Zato nikakor ne preseneča, da je moč impozantno senco te naše veličastne gore najti v še tako zakotnem kotičku naše kulture. A ta je kljub vsemu še vedno precej kratkega spomina, saj se ceni zlasti to, kar je novo, staro pa se rado odmisli, pozabi, včasih tudi brez premisleka zavrže. Oh, ta presneti, venomer premoderni slovenski »zeitgeist«, pač. Nedavno odkritje ozkotirne parne lokomotive, ki sedaj pri naših madžarskih sosedih pri svojih res častitljivih 123. letih ponovno sopiha pod svojim izvirnim nazivom »Triglav«, pa me je vzpodbudilo k temu, da poiščem še kak (bolj) pozabljen fakt, povezan z najvišjim vrhom Julijcev, ki ga morda (še) niste vedeli. In tako se je razvila pričujoča pomorsko obarvana zgodba o tem, da lahko, če se le malo potrudite, čisto blizu nas najdete še en pozabljen košček Triglava (in ga lahko kupite celo na svetovnem spletu).
Triglav je namreč tudi ladja. Ali bolje rečeno, več njih. Večnamenska patruljna ladja Slovenske vojske VNL-11 (sicer ruske provenience), ki nosi to res častitljivo ime, je namreč le ena od mnogih, ki jih je doletela ta res visoka čast. Pred tem je pod tem nazivom v obeh prejšnjih (skupnih) južnoslovanskih državah ponosno plula cela vrsta vojaških in civilnih plovil, med njimi tudi dokaj imeniten eskortni rušilec RE-51 (prvotno Indomito,[1] letnik 1942), ki je bil po drugi svetovni vojni sposojen (seveda brez preklica) od Regie Marine, italijanske kraljeve mornarice, kot vojna odškodnina. RE-51 je bil tudi obvezno (oboroženo) spremstvo res številnih popotovanj sedaj že nekdanjega šefa takratne skupne države (umrlega 1980. leta) in njegove protokolarne ladje »Galeb«, ki je bila spet italijanskega porekla, prvotno namenjena – in to za marsikoga ne brez izdatnega kančka ironije – komercialnemu prevozu banan.
A precej manj znano je, da sta pred rušilcem RE-51 obstajali dve bojni plovili višjega ranga, ki sta vse od svoje splavitve nosili naziv naše najvišje gore, in sicer je šlo obakrat za torpedni rušilec SMS Triglav,I. in II. Še več, to veličastno ime je vse do bridkega konca prve velike vojne širom Jadrana zaznamovalo kar cel razred SMS[2] rušilcev avstro-ogrske cesarsko-kraljeve Kriegsmarine. Čeprav so bila sredstva za izgradnjo te flote zagotovljena že leta 1911, se je življenjska pot bojne ladje SMS Triglav (I.) začela šele konec oktobra 1912, ko se je »po milosti, Cesarjevi« določil končni nabor imen plovil, ki bodo tvorile to prepotrebno modernizacijo avstrijske vojne mornarice. In medtem, ko so bili nazivi (bolj) elitnih križark in dreadnoughtov (takrat pri nas poimenovanih, prav posrečeno, kot ladje tipa »nebojsenič«) pridržani predvsem velikim vojskovodjem preteklega časa ter bitkam, kjer so ti izvojevali v tistem času že dokaj zbledele avstrijske zmage, je bil Presvitli Cesar pri izbiri imen teh novih in najmodernejših rušilcev precej bolj pragmatično-političen. In tako so namesto do tedaj prevladujoče nomenklature po vzoru (pretežno) nebesnih pojavov (»Meteor«, »Planet«, »Komet«, »Satelit« in, da, tudi še kak »Trabant« se je tu našel), kar je bil bojda predvsem zapozneli odsev dobe velikih avstrijskih ekspedicij, ki so v 19. stoletju segle vse do Arktike,[3] sedaj rušilce krasila imena naravnih znamenitosti te večnacionalne monarhije. In to predvsem tistih ljudstev oziroma narodnih »plemen«, ki so se sicer v njej počutili bolj kot ne prezrti. In kaj boljšega, če se tudi ti prepoznajo v skupni pomorski floti, pa čeprav morda zgolj simbolno. Ni kaj, že v takrat (premišljena) propaganda vladajoči politiki in to tudi, kar zadeva kulturo in tradicijo, nikakor ni bil popolnoma nov ali docela odtujen koncept. Skratka, te ladje so bile več kot le kup železa, okinčanega s topovi in včasih tudi umetelnim okrasjem, bile so seveda (tudi) ambasadorji narodne pripadnosti in njihove pomorske identitete.
Že sam naziv tega novega razreda rušilcev (Tátra-Klasse) kot tudi prvega izmed njih pri tem seveda ni bil prav nobena izjema, saj ta označuje najvišje gorovje v verigi Karpatov, ki se nahaja na sedanji poljsko-slovaški meji. Slovaki jih imajo še vedno za svete gore, saj jih je še danes mogoče najti tako v njihovem grbu kot tudi v sami njihovi himni: »Nad Tatrami se – bliska!«.[4] Zastopnici osrednje Ogrske sta bili dokaj nepresenetljivp ladji Balaton, ki še vedno predstavlja največje madžarsko jezero, ter Csepel, poimenovana po vzoru donavskega otoka ob Budimpešti, ki zaseda dokaj zavidljivih 260 km2. Sledila je še Lika po vzoru planote nad dalmatinsko obalo Jadrana, Triglav kot pregovorno nedotakljiva gora vseh »Slovencov« ter končno še Orjen,[5] najvišji vrh istoimenskega pogorja nad Boko Kotorsko, tedaj izjemno utrjeno vojno luko, ki je sedaj del Črne Gore. Skratka, šlo je za floto, ki naj bi bila že od samega začetka skoraj mitološka.
Izgradnja rušilcev je najprej – kaj pa drugega – naletela na oviro, ki je še danes slepa pega vseh infrastrukturnih projektov, in sicer je trčila ob kruto realnost javnih naročil. Tudi v takratnem času namreč ni šlo brez političnih preigravanj glede končne izbire izvajalca, katerih prve žrtve so bili nemški in angleški ponudniki, v končnem izboru pa sta ostali samo še obe domači ladjedelnici, in sicer tehnološko precej bolj napredna avstrijska S. T. T. iz Trsta ter madžarska Danubius iz Reke. Čeprav je bila slednja že takrat zaradi katastrofalnih razmer za tamkajšnje delavce precej zlovešče znana kot »ladjedelnica smrti«, saj je njena proizvodnja potekala praktično zgolj na podlagi fizične sile človeških rok, je s pomočjo subvencij in vpliva vlade iz Budimpešte izsilila, da se je razpis izšel v njeno korist. S temi zapleti so seveda prišle tudi zamude, čemur ni pripomoglo dejstvo, da Danubius ni imel skoraj nobenih izkušenj z izgradnjo razmeroma nove tehnologije pogona parne turbine, kar je seveda nekoliko nerodno, če se teh rušilcev sicer praktično ne bi dalo premakniti z mesta (v morju).
Poleg tega, so bili predstavniki Kriegsmarine tudi precej upravičeno sumničavi do same kvalitete izvedenih del tega madžarskega ladjarja, in tako ni šlo brez obsežnih zapletov že pri načrtih, kaj šele pri izvedbi, saj je marsikateri rušilec je na poskusni vožnji doživel, da mu je turbina še dokaj nesramno »zaribala«. Našteto je izgradnjo še dodatno zamaknilo, in tako so namesto dveh let, kot je tržaška S. T. T. potrebovala za izgradnjo v naših zgodbah že omenjene admiralske bojne ladje Viribus Unitis, je Danubius za polno usposobitev te tehnološko manj zahtevne flote rušilcev potreboval vsaj dvakrat toliko. Ladje so doživele splavitev leta 1913, SMS Triglav (I.) pa 27. decembra istega leta.[6] Splavitev ladje pa pomeni zgolj to, da je ta (upajmo!) plovna, temu sledi še preizkus pogona ter seveda sama oprema, ki pri plovilih, namenjenih bojnemu udejstvovanju, seveda ni mačji kašelj. In tako je celoten nabor rušilcev tipa »Tatra« postal operativen šele konec vojnega leta 1914.
Vseeno, kljub opisanim zapletom in zamudam, so bile prav »Tatre« najmodernejša plovila tega tipa v vsej tedanji Evropi, saj so bile sposobne doseči hitrosti tudi prek 32 vozlov. Skratka, ti rušilci so lahko dobesedno delali kroge okoli angleških in francoskih križark. Predstavljali so tudi oklepljeno hrbtenico Kriegsmarine, ki je bila ključnega pomena za uspeh »conske obrambe« avstrijskega Jadrana pred pomorskimi silami antante, najprej Anglije in Francije, od maja 1915 naprej pa tudi Italije. Zlasti slednja je tudi v tem teatru vojne kmalu začela bliskati z zobmi, kar so pomagale krotiti tudi »Tatre«. In tako je tudi SMS Triglav (I.) že spomladi in poleti 1915 sodeloval najprej pri obsežnih akcijah vzdolž južne italijanske obale, najprej pri obstreljevanju ključnega pristanišča Ancone, pozneje pa še pri obstreljevanju dokaj pomembne železniške proge pri Termoliju, pomagal je tudi preprečiti v začetku sicer dokaj uspešno izkrcanje Italijanov na sedaj hrvaškem otočju Palagruža. Poskušal je tudi večkrat prebiti pomorsko blokado zaveznikov pri Otrantskih vratih.
Ta ladja slovesnega imena pa žal nima brez razloga oznake (I.) in tako je bil zanjo usoden 29. december 1915, ko je v prvi pomorski bitki pri albanskem Draču, potem ko je sestrski Balaton najprej z dobro odmerjenim izstrelkom, nato pa še s preverjenim avstrijskim manevrom (beri: trčenje) potopil francosko podmornico Monge, naletel na – mino. In to ne zgolj pregovorno. Ni bila edina, skupila jo je tudi Lika. Ta se je potopila, Triglav pa je zaradi zadanih poškodb lahko le capljal na mestu, čeprav je bila posadka po večini rešena. Csepel, Balaton in Tatra so ga nato z izmeničnim privezom poskušali zvleči na varno, a brez uspeha, saj so se jim nezadržno bližale zavezniške ladje. Ni preostalo nič drugega, kot da ga sami razstrelijo. Kot izhaja iz takratnega uradnega poročila:
»Triglav« smo vzeli na lanec, čez nekaj ur pa smo ga potopili, ker je več sovražnih križark in rušilcev ogrožalo povratek cele flotilje. (…) Naša ponesrečena rušilca »Lika« in »Triglav« sta bila zgrajena leta 1913., imela sta po 850 ton prostornosti, oborožena sta bila z 2/10 cm in 6/7 cm topovi. Opremljena s turbinami, ki so razvijale 20.600 konjskih sil, sta plula z brzino 32,5 milj. Izguba teh dveh odličnih ladij je trpka, toda za našo mornarico ne posebno občutna
Posebno hudo pa zadene uničenje rušilca »Triglava« nas Slovence, saj je nosila ta slavna ladja ime našega sivega velikana. Vstal nam bo gotovo nov »Triglav«, ki bo širil slavo naše mornarice v sinji Adriji.«[7]
Niso se motili. V pičlih dveh letih so v Danubiusu izgradili popolnoma nov in še bolj sodoben SMS Triglav (II.), ki so ga poslali v operacije že poleti leta 1917. Še več, bil je celo predstojnik nove klasifikacije rušilcev, ki so po njem dobili celo naziv, in sicer, malenkost pomenljivo kot razred »Ersatz-Triglav«, še bolj napreden od preostalih klasičnih »Tater«. Del flote teh »nadomestnih« triglavskih rušilcev je bila še Lika (II.) ter nova Dukla in Uzsok, ki sta tokrat vojno-propagandistično dobila ime po dveh ključnih prelazih v Karpatih, kjer so se bile krvave bitke Avstrijcev z Rusi. Triglav (II.) je nato tako kot njegov predhodnik sodeloval v več akcijah vzdolž italijanske obale, predvsem pa pri ponovnem prebijanju blokade pri Otrantskih vratih. Prav tu se je še konec aprila 1918 spopadel z dvema britanskima rušilcema Jackal in Hornet, od katerih je bil slednji skorajda smrtno zadet in bi bil zagotovo potopljen, če se SMS Triglav ne bi raje odločil za taktičen umik.
Do tako željenega preboja pa potem ni prišlo, štiri leta neizprosne vojne so naredila svoje. Novembra je končno nastopil mir in celotna flota Kriegsmarine, ki jo je cesar Karl v vmesnem času odstopil novonastali Državi SHS, je bila leta 1920 vseeno dodeljena zmagovalcem, in sicer Franciji in Italiji. Lika (II.) in Uzsok sta postala italijanska Cortellazzo in Monfalcone, Dukla pa francoski Matelot Leblanc. Zdaj že nekdanji SMS Triglav (II.) je bil poverjen svoji novi vlogi, in sicer torpedovke Grado (Gradež), sedaj v okviru italijanske Regie Marine, kjer je bil deležen precej bolj mirne plovbe. Še skorajda naslednji dve desetletji se je namreč kot ladja, namenjena usposabljanju, uporabljal od Benetk pa vse do Taranta na skrajnem jugu Italije, ni bil pa izvzet iz dolžnosti patruljiranja tik ob libijski obali. Tako kot je doletelo vse njegove sestrske ladje, je bil tudi on leta 1937 kot preživeta tehnologija podvržen razrezu. S tem se je njegova zgodba tudi dokončno zaključila. Ali pač?
Marsikateremu Slovencu, ki tako kot jaz kaže nekaj zanimanja za veliko vojno, ki je med letoma 1915 in 1917 precej krvavo zarezala tudi v domačo grudo ob Soči, je brž ko ne precej poznana kostnica v nam bližnjem Sredipolju (Redipuglia), malo močnejši topovski streljaj stran od pregovornega groba Slovencev, planote Doberdob. No, ko boste ob priliki znova obiskali to res monumentalno spominsko obrežje in (upam) tudi večni opomin proti vsej noriji vsake vojne, boste ob vhodu dobesedno prečkali na videz zgolj ornamentalno verigo večjih dimenzij. Uganili ste, ta veriga je nekoč, pred skoraj 110 leti, pripadala sidru, ki je v nemirnih vodah Jadrana v še tako hudi nevihti ali burnem vetru varovalo prav brod Njenega Visočanstva, torpedni rušilec Triglav (II.)…
***
SMS Triglav (II.), še bolj pa njegov predhodnik (I.), sta danes, vsaj kar zadeva poznavanje njihove usode, precej bolj poznana v tujini kot pa pri nas doma. Morda je to posledica dejstva, da je tujim pomorskim entuziastom precej bolj zanimiv podatek, kako je razmeroma obskuren avstrijski »brod« skoraj potopil enega od ponosov takratnega nabora bojnih plovil Royal Navy, nam pa očitno ne. Ali pa nas še vedno bremeni teza, češ: »To pa že ni »moj« Triglav!«. Ni čudno, da lahko repliko Triglava (II.) naročiš komajda – na Poljskem.[8] Čeprav je morda imelo samo poimenovanje te ladje v času njenega nastanka tudi kakšne politične implikacije, nam je vseeno lahko še vedno v globoko čast.
Saj smo Slovenci konec koncev vendarle tudi pomorski narod, mar ne …
[1] Prevod: Neuklonljiv ali Nepremagan.
[2] »Seiner Majestät Schiff«, pri nas včasih tudi »Brod Njenega Visočanstva«.
[3] Če ste se torej kdaj spraševali, zakaj neko razmeroma obskurno otočje na skrajnem severu pod (sedaj) rusko kontrolo še vedno nosi naziv Dežela Franca Jožefa, no, zdaj veste odgovor. Tam je moč najti tako tržaški kot tudi reški rt, bližnji Celovec pa ima celo čisto svoj otok velikosti 4 km2, poimenovan po njem.
[4] No, pa tudi Madžari nad temi vršaci niso popolnoma ravnodušni, saj desna polovica njihovega grba (spodaj) prav tako simbolizira tri gorske verige, in sicer gorovje Tatre, Fatra in Matra. O podobnostih med obema simboloma državnosti teh dveh držav pa v tem trenutku ne bi podrobneje, če me razumete.
[5] Znan tudi kot Zubački Kabao (1894 m).
[6] Poročevalec tedanjega časa se je pri ob tem dogodku pridušal: »Na Reki so te dni spustili v morje nov torpedni rušilec z imenom »Triglav«, torej bo tudi najvišja slovenska gora zastopana v naši vojni mornarici.«. Slovenski dom, 27. 12. 1913, str. 2, vir: <dlib.si>.
[7] Slovenski narod, 31. 12. 1915, str. 2, vir: <dlib.si>.
[8] Glej: <https://www.jadarhobby.pl/armo-70017-1700-sms-triglav-1917-tatra-class-destroyer-p-51484.html>.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
