Z vidika mednarodnega prava se je leto 2026 začelo naravnost katastrofalno. Ameriške sile so se »sprehodile« v Caracas in zajele venezuelskega predsednika. Sporočeno nam je bilo, da Amerika potrebuje nafto te države, iz katere je bilo treba pregnati iranske, kitajske in ruske interese. Venezuele ne bo vodila demokratična opozicija, temveč Amerika za več let, in to prek ostankov Madurovega režima. To pa še ni vse. Zahodna polobla pripada ZDA, zato so oči Trumpove administracije že obrnjene tudi v Kolumbijo, da o Kubi niti ne govorimo.
Nekateri, zlasti levičarji med vami, tisti, ki ste od nekdaj črtili Ameriko, sploh v duhu neuvrščenosti, boste rekli, evo ga vam na. Saj smo vas vendar opozarjali. ZDA ni nobena demokracija. To, kar govori, hodi in se obnaša kot imperij, je pač imperij. In to so, v vaših očeh, tudi ZDA.
Na desnici se, nasprotno, ne boste vdali tako preprosto. Maduro je diktator, grob kršitelj človekovih pravic, ki je s svojim ideološkim, skrajno levičarskim eksperimentom uničil svojo z naravnimi viri nadvse bogato državo. Več kot očitno je njegova klika ukradla volitve. Zato je bil že skrajni čas, da se najde nekdo, da ga s silo, ker drugače ne gre, umakne z njegovega diktatorskega piedestala.
Vsake politične oči imajo svojega malarja. Pravo pa je v zgornjem primeru vendarle jasno in ne more biti odvisno od političnih preferenc. Venezuela je suverena država. Vojaške intervencije ene države v drugo, ki niso skladne z mednarodnim pravom, so protipravne.
Koprena enakopravne suverenosti in suverene imunitete države se lahko brez odobritve Varnostnega sveta ZN ali neposredne potrebe po samoobrambi z vidika načela neintervencije predre samo v izjemnih primerih. Ko gre za masovne kršitve človekovih pravic, kršitve ius cogens.
V venezuelskem primeru za to seveda ne gre. Tega tokrat ameriška administracija sploh več ne skriva. Kot pravi njen predsednik, Amerika je supersila. Mednarodno pravo še obstaja, a odvisno, kako ga razumete in definirate. Edina meja uporabe sile in nastopanja ZDA v mednarodnih odnosih je po besedah ameriškega predsednika njegova lastna morala. Ta pa utegne biti precej muhasta in še plitkejša.
Skratka, ameriška izjemnost v razmerju do mednarodnega prava, ki je v očeh tamkajšnjih politikov in pravnikov vselej bil razumljen kot ersatz pravni red, je zdaj prignana do svojega logičnega vrhunca.
Mednarodno pravo je samo še instrument moči. Velja za druge, za ZDA pa samo, če jim koristi. Če hočete še več dokazov, si poglejte, iz katerih mednarodnih organizacij ter multilateralnih sporazumov so ZDA izstopile samo v tem tednu. Njihovo število je bilo natanko 66.
Marsikdo utegne poreči, da je vse opisano posledica Trumpove impulzivnosti. Bilo bi lepo, ko bi bilo res, pa ni. Bojim se, da se ZDA trajno spreminjajo in da na dolgi rok ureditev mednarodnih odnosov ne bo več takšna, kot smo jo poznali po drugi svetovni vojni in še bolj po padcu Berlinskega zidu. Zdaj vemo, da se takrat zgodovina brez vsakršnega dvoma ni končala, temveč da se je šele dodobra začela.
ZDA svoj pogled že usmerjajo v Grenlandijo, ki jo želijo pridobiti v last. Tak korak bi pomenil konflikt znotraj zveze NATO in zato tudi njen potencialni konec. Ta zveza je sicer že na veliki preizkušnji v Ukrajini, kjer se ZDA obnašajo ne kot zaveznik Zahoda, temveč kot mediator med agresorsko Rusijo, Ukrajino in svojimi »zaveznicami« v EU.
Vse to gre več kot na roko Rusiji. Ta se že poigrava z rabo jedrskega orožja, da zavaruje svoj položaj, še bolj pa ji prav gotovo godi, da so tudi ZDA zdaj ponotranjile agendo Grossrauma. V skladu z njo si lahko vsaka velesila z zemljevida vzame tisto, kar meni, da ji zgodovinsko ali strateško pripada. Prav to pa Rusija počne v Ukrajini, mar ne?!
To, jasno, pošilja tudi prava sporočila Kitajski. Ta je posledično že napovedala, da je združitev Tajvana z matično državo neizogibna. Če hočete, je to samo še vprašanje časa.
Kje smo tukaj mi? Kot Evropejci in kot pravniki? Kot Evropejci si ne moremo in ne smemo več zatiskati oči. Svet po Trumpu, Putinu in Xi-ju ni samo deal-based sistem, temveč je sistem utemeljen na goli sili, po katerem je vsak deal slednjič rezultat prisile. Če šteje, na koncu koncev, argument moči, mora Evropa oblikovati lastno vojaško in obrambno moč. Postati moramo odvisni sami od sebe.
Kot pravniki pa moramo vztrajati pri tem, kar je prav. Mednarodno pravo, ta šibak in prožen pravni sistem, ki je v veliki meri odvisen tudi od konstelacije moči, zagotavlja minimum pravičnosti v mednarodnih odnosih, predvsem pa preprečuje popolno poljubnost le-teh.
Če mednarodno pravo usahne, o čemer smo nedavno poglobljeno razpravljali tudi v podcastu Nove univerze, bo vse, kar ostane, gola sila. Ta pa, kot vemo, vodi v nasilje, sistematične kršitve človekovih pravic nemočnih in slednjič: v pogubo. Četudi bo politika šla v svojo smer, moramo pravniki potemtakem držati svoj diskurzivni kurz in nenehno opozarjati na pravne meje političnega ravnanja, ki obstajajo in morajo obstati.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Spoznajte LEXI
Ni vključena v vaš paket
