c S
Beg v smrt
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
01.05.2015 Prejšnji teden je Evropo pretresla tragedija skoraj tisoč prebežnikov, ki so zaradi brodoloma ribiške ladje izgubili življenje v Sredozemskem morju. Odziv evropskih držav je bil milo rečeno medel, seveda, zaradi različnih razlogov. Kako lahko v prihodnje preprečimo podobne katastrofe in učinkovito pomagamo prebežnikom?

V zadnjem desetletju so zunanje meje evropskih držav pod neprestanim pritiskom ranljivih posameznikov, ki želijo prebežati na evropski kontinent v želji po preživetju ter tudi po boljšem življenju zase in za svoje družinske člane. Države Evropske unije so v zadnjih letih pokazale, da niso zmožne učinkovito varovati pravice prebežnikov, pri čemer se predvsem nekatere severnoevropske države otepajo nezaželenega bremena. Prebežniki svoj pot v domnevno boljše življenje v Evropi drago plačajo z nekaj deset tisoč evri. Organizatorji prevoza na ribiške ladje vkrcajo nekajkrat več ljudi, kot je njihova dovoljena kapaciteta. Tako lahko kaj hitro pride do brodoloma ribških ladij. 

Zadnja nesreča je znova pokazala, da so evropske države nezmožne učinkovito prestrezati in reševati prebežnike na morju. V prejšnjem tednu so se spričo katastrofe dokaj hitro zbrali voditelji evropskih držav. Doseženega ni bilo prav dosti. Istočasno je treba razumeti stališče predsednikov vlad evropskih držav, saj se soočajo z zadržanim odnosom njihove javnosti do prebežnikov. Slednje je najbolj izrazito v severnoevropskih državah, kjer se ljudje dnevno soočajo z dilemami, kako vključiti prebežnike v družbo. Seveda ne gre enačiti vseh severnoevropskih držav, saj nekatere vsako leto prostovoljno sprejmejo nekaj deset tisoč prebežnikov. Drugod pa se zaradi velikega števila posameznikov, ki se niso rodili v njihovi državi, krepijo skrajno nacionalistična gibanja in na volitvah zmagujejo politične stranke, ki zavračajo kakršnokoli nadaljnje priseljevanje.  

Vprašanje na katerega nihče ne zna prav dobro odgovoriti je, kako preprečiti, da se podobne nesreče ne bodo ponavljale tudi v prihodnje, saj vsako leto vsaj nekaj sto tisoč posameznikov pritiska na evropske meje. Ali naj jih Evropska unija sprejeme vse?

Spričo zadnjih katastrof je potrebno vzpostaviti možnost »varnega prehoda« prebežnikov na kopenske meje evropskih držav, kjer bi jim lahko le-te ponudile mednarodno zaščito. Ali naj se »varni prehod« omogoči vsem je verjetno še težje vprašanje, saj denimo samo v evropski soseščini čaka nekaj milijonov posameznikov z željo preseliti se v države Evropske unije. Dejstvo je tudi, da so točke za zakoniti vstop v Evropsko unije omejene, kot kaže pred kratkim objavljena temeljita študija Agencije Evropske unije za temeljne pravice. Ta študija denimo pokaže šokantne podatke, da se je število odobrenih Schengen vizumov za državljane Sirije od več kot 30.000 v letu 2010, zmanjšalo na le nekaj sto v letu 2013 (str.3).

Druga začasna rešitev je okrepitev nadzora in reševalnih akcij v Sredozemskem morju, da do takšnih nesreč ne bi več prihajalo. Opustitev operacije Triton italijanskih oblasti se danes zdi kot napaka. Evropska unija bi morala tudi okrepiti policijsko sodelovanje z večino afriških sredozemskih držav tako, da bi bile skupne policijske enote prisotne vzdolž celotne sredozemske obale. Bistveno je, da se preprečijo nečloveške prakse tihotapcev z ljudmi, ki preobremenijo ribške čolne in prebežnike pošiljajo v morsko rusko ruleto. V izjavah so nekateri evropski voditelji prejšnji teden celo poudarjali, da je potrebno sistematično uničevati ladje, ki jih tihotapci uporabljajo za prevoz prebežnikov. Takšen predlog je bolj strel v prazno kot učinkoviti ukrep za boj proti tihotapcem, saj le-ti nimajo svoje flote za prevoz prebežnikov, ampak od ribičev kupijo običajne ribiške ladje nekaj dni ali celo samo nekaj ur pred odhodom iz pristanišča.

Tretja možnost je, da se okrepi medsebojna pomoč med državami članicami, saj Evropska unija vendarle temelji na solidarnosti. Slednje predvideva tudi izjava Evropskega sveta 23. aprila, ki v točki o) predvideva medsebojno sodelovanje držav, vendar le na »prostovoljni osnovi«. Enako se zdi smiselna točka q), ki predvideva »ustanovitev prvega prostovoljnega projekta o preselitvi znotraj Evropske unije, ki bi ponujal prostor za osebe, ki izpolnjujejo pogoje za varstvo.« V glavnem pa ostajajo zaveze iz izjave le na splošni ravni.

Evropske države bodo morale zaradi tragedij slej ko prej ponuditi nekakšno začasno zatočišče prebežnikom, do končne odločitve njihovih prošenj za mednarodno zaščito. Evropske države lahko skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice vračajo prebežnike v njihovo matično državo le, če ti niso izpolnili pogojev za mednarodno zaščito, in če so njihove matične države tako varne, da vračajočim prebežnikom ob njihovi vrnitvi ne bodo kršene njihove človekove pravice ali celo resno ogroženo njihovo življenje. V nasprotnem primeru je njihova izročitev nezakonita.

Enako pomembno je, da evropske države okrepijo finančno pomoč tistim državam, iz katerih prihaja največ prebežnikov. Predvsem bi bila dobrodošla pomoč pri spodbujanju gospodarstva teh držav in (o)krepitvi njihove civilne družbe. Seveda bi morala biti obljuba podpore vsaj srednjeročna, saj na kratki rok ni pričakovati nobenih učinkov.

V celotni zgodbi izstopa vprašanje, zakaj v odzivih Evropske unije ne sodelujejo njeni organi in agencije, ki naj bi varovali človekove pravice. V izjavi Evropskega svet zaman iščemo tudi besede »človekove pravice« in »temeljne pravice«, saj gre tu navsezadnje za človekovo dostojanstvo in človekove pravice prebežnikov. Takšna opustitev zagotovo ni naključna, saj se je odziv Evropske unije do sedaj osredotočal le na preprečevanje kaznivih dejanj in ne toliko na varovanje človekovih pravic. Že sama retorika Evropske unije kaže, da njeni voditelji napačno izpostavljajo le migracijsko krizo.

Skrajni čas je za temeljito reformo evropske ureditve za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito, saj jo morajo države izboljšati v smeri večje humanosti in solidarnosti, tako do južnoevropskih držav kot tudi prebežnikov. Pričakovano pa so zaveze evropskih držav v tednu po katastrofi zelo splošne in v prihodnosti ne obetajo prav veliko. Ukrepi so usmerjeni predvsem k pregonu in kriminalizaciji tihotapcev, pri čemer pa zanemarjajo trpljenje tistih, ki so najbolj na udaru. Takšne katastrofe, kot je ta zadnja, kršijo človekovo dostojanstvo vseh evropskih družb in ne samo prebežnikov, ki so izgubili življenja v brodolomu. Človekovo dostojanstvo je kolektivna dobrina, ki pripada vsem. Prej ko se bodo evropski voditelji tega zavedali, prej bo mogoče poiskati rešitev, ki bo po ustrezala vsem, ne le samo nekaterim. Če evropske države ne bodo storile pravega koraka naprej in priznale svoje prejšnje napake, bodo nadaljnje smrti v Sredozemskem morju neizbežne.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.