Nekateri strokovnjaki že napovedujejo neurje zaradi stopnjevanja gospodarske in bančne krize. Temelji ureditev evropskih družb so se zamajali zaradi čezmernega trošenja javnih sredstev. Varčevalci grških in španskih bank že dvigujejo prihranke in jih shranjujejo doma, oziroma kupujejo zlato ali jih nalagajo v državah izven evroobmočja.
Neurje lahko razumemo različno: kot napoved zloma gospodarstev v državah evroobmočja ali kot napoved zloma celotnega evropskega in svetovnega gospodarstva v naslednjih treh mesecih. Različni analitiki napovedujejo obe različici. Te napovedi pa strašijo običajne ljudi na vseh koncih evroobmočja in izven njega.
Odgovornost za navidezno brezizhodnost trenutnega stanja bi bilo napačno iskati samo v potapljajočih se južnoevropskih ladjah. Delček odgovornosti nosijo tudi uspešene države severnega območja, ki do sedaj še niso znale poiskati dolgoročnih rešitev za stabiliziranje skupne valute. Odlašanje z reševanjem težav nikoli ni bila rešitev in tudi nikoli ne bo. Kriza se vse bolj stopnjuje zaradi izogibanja prevzemanja odgovornosti tako držav upnic kot tudi držav dolžnic. Obenem jo spremlja populistična politika, ki javno zavrača varčevanje, čeprav je več kot jasno, da čezmerno zadolževanje vodi k razpadu domačih gospodarstev, in predvsem k postopni izgubi državne suverenosti.
Ali lahko neurje res uniči vse, kar so evropske družbe ustvarile v zadnjih desetletjih? Neurje zagotovo lahko spodkoplje temelje evropskega združevanja. Generacija, ki je utemeljila evropsko enotnost in povezanost na temelju pretresljivih izkušenj iz časov druge svetovne vojne in po njej, se je poslovila ali se poslavja. Prvinski strah pred ponovitvijo nekaterih zgodovinskih dogodkov skorajda ni več prisoten. V večini evropskih držav se zato znova zaostruje dialektika med obema svetovnonazorskima poloma. Še več, pojavljajo se radikalne levičarske in desničarske ideje, ki črpajo navdih iz nekdanjih totalitarnih režimov.
Zato ni preveč pesimistično napovedati, da v prihodnosti ni v nevarnosti le obstoj evropskega ali svetovnega gospodarstva. Gre za mnogo več. Smo pred ključnimi odločitvami o tem, kje je v v evropskih družbah mesto vladavine prava, demokracije in človekovih pravic. Pridobitve, ki jih v državah Srednje in Vzhodne Evrope uživamo zadnji dve desetletji, in tiste, ki jih uživajo države Zahodne Evrope že zadnjih šest desetletjih, namreč niso samoumevne in prinešene na pladnju. Zanje so se evropske družbe borile skozi svojo celotno zgodovino. Daleč od tega, da je moj namen kogarkoli strašiti, vendar pa v danem trenutku v evropskih družbah ne moremo izključiti vzpona nestrpnosti, nacionalizma in idej o večvrednosti, ki so nekoč že pripeljali do svetovnih spopadov ter do množičnih kršitev človekovih pravic in hudodelstev zoper človečnost.
Slednjega žal ni mogoče izključiti. Če domače vlade ne bodo več zmogle zagotavljati osnovnih javnih storitev na področju izobraževanja, zdravstva, kulture in socialne varnosti, so le pogumneži zmožni napovedati, da se ne bo prav nič spremenilo. Zadnji protesti proti vladnim varčevalnim ukrepom v Grčiji in Španiji so le prvi znanilci plazu, ki ga lahko pričakujemo v večini evropskih družb v primeru uresničitve najslabšega scenarija. Seveda vsi upamo, da se bomo takšnemu scenariju lahko nekako izognili. Če pa bo do njega prišlo, se lahko spopadi med protestniki in policijskimi organi hitro sprevržejo v hujše oborožene spopade.
V tem trenutku lahko pretirano strašenje pred možnostjo navedenega sicer škoduje, vendar lahko hkrati tudi pripomore k zavedanju, na kateri ključni točki razvoja se je znašla Evropa. Tisti prvinski strah pred ponovitvijo množičnih hudodelstev izpred šestdestih let mora zadostovati, da se tako severno kot južnoevropske države dogovorijo o dolgoročni rešitvi evropskega gospodarstva. Gospodarsko sodelovanje resda ni ključni povezovalni dejavnik na kontinentu, vendar je tisti, ki omogoča delovanje vse drugih sektorjev družbe. Dandanes se evropske družbe bolj zapirajo kot odpirajo, kar še poglablja trenutni brezizhodni položaj.
Rešitev za nastalo, navidezno brezizhodno situacijo, je že dolgo poznana. V evroobmočju je potrebno vzpostaviti davčno in bančno unijo. Takšno unijo morajo upravljati skupni evropski organi, ki bodo nadzorovali davčne in bančne politike držav članic. S takšnimi ukrepi bi lahko postopoma zmanjšali v nebo vpijoče dolgove južnoevropskih članic evroobmočja.
Da zatišje pred neurjem ne bo trajalo v nedogled, se zavedajo vsi kjučni deležniki. Napačno bi bilo upati, da se bo nevihta ognila evropskemu kontinentu. Zadostuje, da oplazi le delček Evrope. To bo dovolj, da se zamajejo stebri, ki so bili mukoma postavljeni v zadnjih desetletjih. Če se evropske države zavedajo svoje odgovornosti, morajo tako tudi ukrepati. Ponovno prestavljanje reševanja evropskega gospodarstva v prihodnje mesece ni rešitev. Takšno odlašanje pri odločanju utegne biti usodno tako za skupno valuto kot tudi za celotni evropski projekt. Napak pa takrat ne bo več mogoče popravljati.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
