O digitalizaciji sodstva se govori že desetletja. Če je bilo slovensko sodstvo pred desetletji skorajda pionirsko v evropskem merilu, je po desetletjih še vedno le korak naprej, nekako tako kot rajnka Avstro-Ogrska monarhija v primerjavi z angleško industrijsko revolucijo. Pri nas še vedno orjemo s konji, drugod že nekaj let uporabljajo vsaj parne stroje, če ne celo sodobne traktorje.
Vse, kar se je zgodilo v zadnjih desetletjih na področju digitalnega poslovanja sodišč, je, da imamo sedaj že štiri različne sisteme, kot da ni mogoče narediti le enega, vsak sistem pa kar tekmuje z drugim kako ga narediti čim bolj neprijaznega za uporabo. Uporabniške rešitve, na katere bi bili lahko ponosni pred 30 leti, so danes pač le obupno zastarele.
Upati je bilo, da bo vsaj zadnja implementacija »E-vloga v civilnih postopkih« doživela kakšen napredek, pa je ta napredek viden le v tem, da se je odstopilo od sistema iskanja zaklada, ki ga je prav do mojstrske ravni udejanjil sistem »eZK-opravila«, sramežljivo pa sta mu sledila še sistema »eINS-opravila« in »eIzvršba«. Bistvo vseh treh je uporabniški vmesnik iz časov terminalov in sistem šifer za posamezne postopke in podpostopke.
Pred časom sem več časa porabil za to, da sem bral navodila in se pogovarjal z umetno inteligenco o šifri postopka, kot pa za pisanje tožbe, da naj sodišče ugotovi, da je služnost prenehala. Čeprav bo verjetno ob branju naslednjega odstavka večina zaspala ali pa vsaj nehala brati, vsakega vseeno spodbujam, naj ne odneha. Za slovensko digitalizacijo sodstva je namreč vztrajnost in ponavljanje ter poskušanje bistveno. Kdor tega nima v sebi, se bo moral preseliti kam drugam. Oranje s konji je čas, v katerem smo v Sloveniji. Dejansko delujoča in racionalna digitalizacija je kot knjiga Julesa Verna, ki sicer ni več fantastika kje drugje, pri nas pa jo lahko še vedno beremo polni nejevere, da bo kdaj res obstajala ladja, ki bo plula pod morjem in da bo mogoče v 80 dneh priti okoli sveta.[1] No, pri nas to še ni mogoče. Pa začnimo z naslednjim težko prebavljivim odstavkom, kot so pač težko prebavljivi sodni e-postopki v Sloveniji.
eZK brez navodil ni mogoče uporabiti, tudi z navodili je težko, ker poleg navodil obstaja tudi vedenje, ki ni zapisano, hkrati pa je nujno, saj se brez tega hitro znajdemo v slepi ulici. Pred nedavnim sem vlagal predlog za zaznambo pravdnega postopka glede prenehanja služnosti na več parcelah. V navodilih na 30. strani piše, da naj bi obstajal postopek »705 – zaznamba spora o prenehanju izvedene pravice (razen stavbne pravice)«, ki ima pri tem »ozn 316«, hkrati pa je oznaka postopka za vpis »401«, kar piše na 106. strani, pa tudi, da obstaja postopek »721 - zaznamba spora v zvezi z izvedeno pravico, ki se uporabi, če je vložena tožba za ugotovitev prenosa izvedene pravice (razen stavbne pravice)«, kot pravijo navodila na 111. strani. Postopka 705 seveda ni mogoče izbrati za vložitev predloga, ker ga ni, postopek 316 pa omogoča le vpis za eno parcelo. Umetni inteligenci sem naložil celotna navodila in jo prosil za pomoč. Predlagala mi je postopek 308. V navodilih piše, da je postopek »308 - vpis pridobitve izvedene pravice ali pravnega dejstva iz četrtega odstavka 13.a člena ZZK-1 pri nekaterih in ne vseh osnovnih pravnih položajih več nepremičnin«. Se pravi, če berem tako kot piše, postopek za vpis pridobitve in ne postopek prenehanja pravice. Izkazalo se je, da je to prava šifra in pravi postopek, čeprav to očitno zna iz opisa sklepati le umetna inteligenca in osebe, ki so posvečene v skrivnost, da zapisano ni vedno resnično in da ima lahko tudi skriti pomen, kot da Martin Luther ne bi že pred več kot 500 leti nabil svojih tez na vrata katedrale v Wittenbergu in s tem povzročil prepričanje, da je treba celo božjo besedo dati na voljo ljudstvu v jeziku, ki ga to ljudstvo razume.
Zadnji, že četrti postopek »E-vloga v civilnih postopkih«, k sreči ne vztraja pri šifrah, žal pa ima tudi ta postopek jasen pečat slovenske digitalizacije sodstva. Že poimenovanje postopka je zavajajoče. Ne gre le za civilne postopke, pač pa tudi za postopke v upravnih sporih. Nadalje je med sodišči mogoče izbrati tudi Vrhovno sodišče, vendar si ne upam vložiti nobene vloge na tak način, ker ni nobenih navodil, kaj naj bi se na tak način vlagalo na Vrhovno sodišče. Je morda dopustno vložiti predlog za dopustitev revizije v pravdnem postopku ali morda tudi v postopku upravnega spora ali pa nič od tega?
Žal tudi ni mogoče vnesti celotne opravilne številke. Od opravilne številke, na primer »II P 125/2025«, je mogoče vnesti le »P 125/2025«. Pri sodiščih, pri katerih je vpisnikov »P« več, je tako edina možnost, da se celotna številka vpiše v rubriko opombe, saj bi bila vloga sicer lahko vložena v napačnem postopku. Priložiti je mogoče le toliko dokumentov, da je njihova skupna velikost do 20 MB. Morda se sliši veliko, vendar je to na ravni priponk k elektronskemu sporočilu Gmail pred desetimi leti. Ker se srečujem tudi s precej bolj obsežnimi listinskimi dokazi, sem to začel reševati na način, da pošljem najprej 20 MB, nato še 20 MB z dopisom, da tudi to sodi k prej poslani vlogi in tako naprej. Žal tudi to ne pomaga kaj dosti, ker je velikost vseh vlog in prilog, ki jih sprejme strežnik za vse večne čase in za vse postopke skupaj le bornih 100 MB. To je toliko kot je imel kapacitete poštni predal, ki sem ga imel pred tridesetimi leti na Hotmail-u. Ker sem omejitev 100 MB že dosegel, sem s tresočo roko izbrisal prej poslane datoteke. Ne vem, ali so zato izginile tudi na strani sodišča ali ne. Tudi glede tega ni nobenih pojasnil ali navodil. Edino, kar vidim, je, da sodišča vse to zelo rada natisnejo in pošljejo drugi stranki po klasični pošti. Tisk je obupno slab. Tisti, ki tiska, očitno varčuje s črnilom, tako da so črke rahlo sive barve namesto črne. Ampak tudi to verjetno mora biti tako, saj smo se že vsi navadili, da imamo sistem javnih naročil, pri katerem je bistveno, da je poceni, ne pa da je dobro.
Posebno poglavje štirih različnih sistemov digitalizacije sodstva je vročanje preko portala https://www.postar.eu/. Seveda ne gre brez posebne podpisne komponente in včasih večurnega čakanja na izmenjavo digitalnih ključev po tem, ko je vročilnica že podpisana, da se končno lahko vidi, kaj nam je sodišče poslalo. Rekord, ki sem ga lahko spremljal v živo, je bil pridobivanje ključa, ki je trajalo tri dni. Toliko časa navadno ne potrebuje niti fizična pošta, še manj odpiranje kuverte po tem, ko poštar prinese pismo v pisarno. Končalo se je tako, da sem si dopisoval s tehnično podporo in izvedel, da bo, ko bo. Ne bi rad pogreval začete afere glede nakupa tega programa s strani Pošte Slovenije. Očitno že mora biti tako, da je treba spodbujati garažne IT ustvarjalce. Morda gre za nekaj takšnega, kot je bila garaža v Kaliforniji, v kateri sta Larry Page in Sergey Brin začela neustavljivi pohod nečesa, kar ima danes ime Google.
Tudi pošti se to, kar sicer deluje slabo, splača. Praktično gre za monopol. Nenazadnje je država največja stranka in Pošti Slovenije bi šlo še precej slabše, če bi si nekdo na strani sodstva upal in sistem spremenil tako, da storitve pošte ne bi bile več potrebne. Vročanje bi lahko uredili tudi kar preko portala sodišča, tako kot ima to na primer urejena Finančna uprava ali pa celo upravne enote. Zanimivi so podatki Erar[2] glede plačil, ki jih je v zadnjem letu prejela Pošta Slovenije d.o.o. Vrstni red javnih plačnikov je: »ZZZS - 12.227.473,44 EUR, MF FURS - 8.527.094,18 EUR, Vrhovno sodišče - 7.231.546,52 EUR«. Le kaj bi bilo, če bi se vročanje dosledno opravljalo preko portala eSodisce neposredno brez posrednika postar.eu?
Ker sem se imel priložnost srečati s sistemom, ki ga uporabljajo hrvaška sodišča, sem ob slovenski digitalizaciji lahko le žalosten in razočaran. Če pri nas orjemo s konjem, se na Hrvaškem že vozijo s klimatiziranim traktorjem. Javnosti dostopen del omogoča vpogled v spis v anonimni obliki na način, da se izpišejo celo posamezna procesna dejanja z datumi.[3] Pravo razodetje pa je del, ki je namenjen strankam oziroma odvetnikom. Zanalašč si bom drznil dodati sliko ekrana delčka tega, kar je na voljo strankam in sodišču na Hrvaškem.[4]
Kaj je bistveni del tega? Elektronsko je dostopen celoten spis z vsemi vlogami, prilogami, odločitvami sodišča, zapisniki … vse, kar je treba storiti, je, da se klikne na ikono za prenos datoteke in je mogoče to datoteko prenesti kadarkoli in kolikokrat si kdo želi. Vse vloge se oddajo in vsa pisanja sodišča se sprejmejo preko enotnega portala sodišča. Ko je vloga oddana, se lahko to preveri v spisu in ni tako kot pri »E-vloga v civilnih postopkih«, da je na spletni strani po oddaji le še xml datoteka brez časovnega žiga. Gola xml datoteka, ki jo lahko vsak spremeni kakorkoli želi že v programu Beležnica, ki je na vsakem računalniku.
Kar me posebej navdušuje, je, da je na te spise vezan tudi rokovnik, tako da je mogoče preko enega vmesnika videti tudi razporeditev vseh obravnav in da je en sam portal za skoraj vse sodne postopke. Izjema je le zemljiška knjiga in omejitev dostopa do podatkov v kazenskih in prekrškovnih postopkih glede mladoletnikov, predmetov kazenske preiskave in vojnih zločinov ter zadev iz pristojnosti USKOK.
Prav sprašujem se, bi stalo Slovenijo preveč v denarju ali v nacionalnem ponosu, če bi uporabili digitalizacijo, ki nekje drugje že deluje? Kar težko je gledati, ko se nekdo tako zelo trudi, da bi tudi sam izumil kolo, namesto da bi si priznal, da je prespal več deset let in da je bolje, če ga kupi pri sosedu.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
