Zdajle nekdo zavija z očmi, ampak že Carly Simon je pela, da ta pesem ni o njem, v mojem primeru o njej. Pravzaprav gre bolj za razmišljanje o času, njegovem minevanju in sledeh, ki jih pušča na naših obrazih.
Ko sem bila še smrklja, se mi je zdelo 30+ tako grozno veliko, malce da ne že na koncu vsega, kar lahko prinaša veselje, smeh … Tudi jaz sem neizogibno prišla v tista leta. Strahovi službe in groznih šefov so se že malo pomirili, dojenček, katerega govorice nisem razumela, je pridno čebljal (beri: spraševal), prijateljski krog se je izoblikoval v neko stalnico. Družba in okolje so dobivali prepoznavno, predvidljivo obliko. Skratka, tretji kamen od sonca je imel prihodnost in v njej sem se brez težav našla tudi sama s svojo družino, službo (morda celo kariero) – na zahodu nič novega.
Trideset let je veliko. Veliko dni, ko postavljamo temelje in ustvarjamo, se spreminjamo in spreminjamo druge, ko se spreminjajo naši pogledi na svet. Ko vemo, da smo pustili za seboj nekaj pozitivnega in da nas čaka še veliko dela, truda, česar pa se ne bojimo. Ne, prav z veseljem tremo takšne in drugačne orehe. Iščemo rešitve, shranjujemo izkušnje in še vedno iščemo odgovor na vprašanje »zakaj«. Dokler se sprašujemo in dokler nas zanimajo odgovori, smo še tu. Morda ne ravno v središču dogajanja, ampak mi lahko verjamete, tam res ni prijetno.
Pa smo že pri drugi tridesetki. Delovni dobi. Priznam, da pravo ni bila moja prva izbira, ko sem se odločala, kaj bom počela naslednjih nekaj desetletij. Tudi prva leta študija so me bolj potrjevala kot ne, v razmišljanju, da tole pa morda res ni zame. No, kar sem začela, sem tudi končala – študij in diplomo namreč. Šele ko sem pravo začela uporabljati v realnem svetu, sem ugotovila, da predstavlja tisto pomembno razliko. Ne pravniki, ne odvetniki, ne sodniki, ne strokovnjaki – pravo v svoji zapisani in uveljavljeni obliki. Lahko ji rečemo ustava, zakon, uredba, pravilnik, smernice (te so v zadnjem času zelo priljubljene). Pa tudi ne sistemi, ki uporabljajo pravo – včasih v korist, nemalokdaj pa kot bič, ki ga vihtijo nad nič hudega slutečimi ljudmi.
Pravo naj bi pomagalo tako ali drugače. Ravno zadnjič mi je gospa, s katero poslovno sodelujem, dejala: naj že odločijo, samo da bomo vedeli, pri čem smo. In kako prav ima! Ne, ne bom se podala na pot iskanja vzrokov (ali rešitev) za sodne zaostanke. Rada bi samo povedala, da pravo (sodni sistem) sicer vedno (prav ali napačno – odvisno, na kateri strani stojiš) odgovori na zastavljeno vprašanje. Ampak kaj, ko včasih traja tako neskončno dolgo. Kaj je dolgo? Tudi to je odvisno od tega, na kateri strani spora stojite, a slej ko prej se tudi tisti, ki upajo na ugodno rešitev, začnejo spraševati, ali ima vse skupaj sploh smisel. Ima! Nerešeni spori, tudi na vprašanje: je jabolko moje, ker sega krošnja k meni, korenine so pa res na sosedovem, mora nekdo odgovoriti. No, tukaj si Slovenci sicer lastimo neko posebnost – da smo namreč zelo pravdarski narod. Morda res, morda pa imajo druge države le bolje urejene sisteme predhodnega reševanja sporov. Morda je njihovo razumevanje prava in pravic že tradicionalno drugačno. Ne vem. Upam samo, da nam ne bo treba (še nekajkrat) trideset let čakati, da bomo kakšen korak naprej naredili tudi v našem genskem zapisu.
Torej, ugotovila sem, da je trideset enot česarkoli že, kar veliko. Zasebno in poslovno se številke obračajo tako hitro, da moram včasih prav posebej pogledati v koledar, da ne napišem kakšne neumnosti. Ravno zadnjič sem prepisovala EMŠO, ki se je začela z 1005002 in še naprej. Trikrat sem pogledala, če vidim prav: letnik 2002 in že je udeleženec v pravdnem postopku. In potem se je zabliskalo – 24 let ima in kaj je potem čudno, če je stranka (celo direktor manjšega podjetja). Ja, leta res hitijo.
Neusmiljeno se leta poznajo tudi državi. 25. junija bo upihnila 35 svečk. Od republike, ki se je skrivaj pripravljala na samostojno pot do članice Evropske unije, Zveze Nato, evrskega sistema – dolgo pot je prehodila. In še vedno hodi. In v nasprotju s splošnim prepričanjem, da stagnira, sem osebno prepričana, da vendarle napreduje – morda počasi in ne čisto v tisto smer, kamor bi si želeli nekateri.
V svojem življenju seveda lahko vplivamo na to, kako bomo porabili (vsaj nekaj) svojega časa, je pa pri državi težava v tem, da sama po sebi tega ne more storiti. V njenem imenu odločajo drugi – posamezniki, ki smo jim to možnost (sem že hotela napisati pravico, pa sem se hitro popravila) dali mi, običajni ljudje. Morda pa v tem grmu tiči zajec – nam je sploh kdaj kdo resnično razumljivo pojasnil, kakšno moč imamo? Ne mislim samo na volitve, ki so jih zbanalizirali v »anketo o zadovoljstvu ljudstva«. Na voljo imamo različne možnosti sodelovanja pri odločanju, morda ne pri ravno največjih, a tam jih tudi politiki nimajo. Tam odloča, kakopak, denar. In če imamo srečo, je v rokah kakšnega pametnega, razgledanega človeka, ki ga zna (u)porabiti, ne le zapraviti. Naj si še tako želimo, da bi bilo drugače, mimo dejstva, da je nekatere stvari možno spremeniti le z denarjem, ne moremo. Tudi tiste najbolj plemenite ideje so odvisne od denarja, kar nam dokazujejo vse dobrodelne akcije zbiranja za pomoč, lajšanje, pokritje zdravstvenih stroškov ... Si predstavljate, da bi tovrstno pripravljenost pomagati posameznikov prevedli na raven države? Vau, Indija Koromandija. Država, ne, to sem zapisala narobe, politiki, ki bi delali v dobro ljudi. No, če bo zdaj kdo rekel: dobrota je sirota, bom resno jezna. Dobrota ni nikoli sirota, samo včasih traja nekaj časa, da se to izkaže. Tale modrost ni nova, že stari starši so radi dejali: kar si sejal, to boš žel.
Čas bo pokazal, ali sem brcnila v temo in nekaj vendarle zadela?
Zdi se mi, da kar slišim, kako ste si oddahnili, ker se ni izpolnila napoved iz naslova. Si predstavljate, da bi dragocen prostor, ki mi je namenjen, porabila za trideset vprašanj in odgovorov? Seveda ne, tudi jaz ne. Z vprašanji bi se še nekako spopadla, odgovorov pa morda ne bi niti upala zapisati. Upam le, da sem vas spodbudila k postavljanju vprašanj in poslušanju odgovorov. Res poslušanju, ne le prikimavanju na pravih mestih, ko sogovornik zajame sapo. Če si boste v naslednjih dneh zastavili le eno vprašanje in si nanj iskreno odgovorili, je moja tokratna kolumna dosegla svoj namen.
Naj vam za konec zaupam, da se sčasoma odgovori na (tudi neizrečena) vprašanja izoblikujejo kar sami. Saj veste – ko z nekom živite že toliko časa, da določena vprašanja sploh niso več potrebna, nekako podzavestno ravnate skladno, uigrano. Žal to ne velja za družbo, ki nam tako rada postavlja neskončno število vprašanj, hkrati pa ne ponudi nobene resne, primerne vsebine, ki bi jo lahko uporabili za oblikovanje odgovorov.
In res čisto za konec: kadar preobračam kakšno besedo (tokrat sta bili to dve: »vprašanje« in »odgovor«), iz čiste radovednosti pogledam, kakšno definicijo ji pripisuje SSKJ. In tudi tokrat me ni razočaral.
Vprašanje je 1) ustno ali pismeno izražena želja, zahteva, s katero se kdo obrne na koga z namenom, da bi kaj izvedel od njega, 2) kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je potrebno pojasniti ali rešiti in 3) kar zaradi določenega dejstva povzroča komu skrbi, težave.
Odgovor je 1) kar se z besedami izrazi komu v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje in 2) pojasnilo, razlaga.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
