Katalonsko vprašanje trenutno še vedno ostaja nerešeno. Katalonski regionalni parlament je v tem tednu pripravil pravila, ki omogočajo lažjo izvedbo postopka razglasitve referenduma. V teh tednih se v prestolnici Katalonije sicer odvijajo surrealistični prizori. V začetku februarja se je pred katalonskim višjim sodiščem (Tribunal Superior de Justicia) začelo sojenje zoper nekdanjega predsednika regionalne vlade, Arturja Masa, in dve nekdanji svetnici, Irene Rigau in Joana Ortega, ki so 9. novembra 2014 izvedli nezavezujoče posvetovanje o neodvisnosti. Pred stavbo višjega sodišča se je vsakodnevno zbrala večtisočglava množica, ki je protestirala proti, po njihovem arbitrarnem delovanju španskih oblasti. Sojenje in posledični protesti so prvo znanilo, kaj bi se v prihodnjih mesecih lahko večkrat ponavljalo.
Znano je, da španska ustava določa, da na ozemlju kraljevine Španije živi samo španski narod. Takšna ureditev, sprejeta enostransko po demokratizaciji, zanemarja resničnost vsakodnevnega življenja običajnih ljudi, ki se poleg španskega jezika sporazumevajo v baskovščini, katalonščini, galicijščini in drugih jezikih. Umetno vztrajanje na sicer ustavnopravnem konceptu enega naroda se je v preteklih letih in desetletjih izrodilo v trmoglavem vztrajanju na unitarnem konceptu španske države, ki zavrača vsakršno povečanje avtonomije štirih konstitutivnih narodov španske države. Špansko ustavno sodišče bi se moralo zamisliti ali je še vedno smiselno tako ozko razlagati pomen besede narodov ali pa je vendarle čas za pogumno upoštevanje španske večnarodnostne resničnosti. Če pravo ne sledi družbenim razmeram, postane izrojeno. Baskija je ob demokratizaciji uspela izpogajati široko davčno avtonomijo, druge dežele takrat pri njej niso vztrajale, zato so se kot Katalonija znašle pod vsakodnevnim vplivom Madrida.
Večina katalonskih strank tako vztraja pri izvedbi referenduma o morebitni neodvisnosti Katalonije, ki ga napoveduje za konec poletja ali zgodaj v jeseni. Njegov rezultat še zdaleč ni tako samoumeven, kot je bilo plebiscitarno glasovanje o slovenski samostojnosti in neodvisnosti. V Kataloniji se, če bo do referenduma prišlo, napoveduje ponovitev scenarija iz Quebeca ali Škotske, kjer bo o zmagi ene strani odločalo le nekaj odstotkov. Na drugi strani pa največji španski politični stranki, ljudska in socialistična, nasprotujeta odprtju kakršnekoli razprave o povečanju avtonomije Katalonije in Baskije. Še več, njuni obstoječi avtonomiji skušajo preko zakonodajnih ukrepov in sodišč še bolj omejiti. Špansko vodstvo, vključno s španskim kraljem, zavračajo predloge za sestanke, pogovore in dialog s predlagatelji neodvisnosti. Zoper njih so se v zadnjem letu začeli bojevati tudi z vprašljivimi ukrepi militantne demokracije.
Španske oblasti so tako v zadnjih mesecih podale kazenske ovadbe zoper vse predlagatelje osamosvojitve in poslance, ki so v lanskem letu izglasovali katalonsko deklaracijo o neodvisnosti. Zoper nekaj izmed njih se je sojenje v zadnjih tednih tudi že pričelo. Vsakemu opazovalcu je jasno, da takšni nepremišljeni militantni ukrepi vodijo v (ne)zaželeno zaostrovanje odnosov znotraj Katalonije, Španije in med njima. Ko so se španske oblasti postavile v kot, kjer se kujajo in zavračajo dialog, s tem hote in nehote pripomorejo k zvišanju podpore za katalonsko neodvisnost tudi med tistimi, ki jo sprva niso podprli. Pravijo, da zavračanje dialoga ne sodi v sodobno pluralno in demokratično evropsko družbo. Enako pripomorejo tudi k radikalizaciji najbolj gorečih podpornikov katalonske neodvisnosti, kar lahko in že postopoma vodi v militarizacijo katalonske družbe. Z zvišano militarizacijo na obeh sprtih se straneh se lahko poveča tudi možnost sporadičnega nasilja, ki se lahko spremeni tudi v državljansko vojno nizke intenzivnosti. V tem trenutku ni jasno čigavim ukazom bodo sledili katalonski policisti v primeru zaostrovanj, saj jim španska vlada že grozi s kazenskim pregonom, če ne bodo sledili njenim navodilom. Vprašanje pa je ali si lahko obe strani, po mesecih zaostrovanj, v tem trenutku lahko privoščita storiti korak nazaj in sesti za isto pogajalsko mizo.
Obe strani se nahajata v težkem položaju, iz katerega ni videti izhoda. Istočasno se obe strani zavedata, da vztrajanje pri svojem stališču dolgoročno ni vzdržno in da bosta morali slej kot prej popustiti. Težko je pričakovati, da bo lahko španska vlada še dolgo zavračala vsakršna pogajanja z osamosvojitelji. Enako je mogoče ugotoviti, da so predlagatelji osamosvojitve kot kratkoročno rešitev lahko pristali na širšo, predvsem davčno avtonomijo. Tem prej bosta strani našli končni dogovor, boljše bo za celotni španski in evropski javni prostor. Nihče si ne želi, da bi se katalonsko vprašanje sprevrglo v nasilni ali celo pol oboroženi konflikt.
Ne glede na vse, pa je katalonskemu narodu težko odreči pravico do samoodločbe, čeprav ta ni tako kot v slovenskem primeru zapisana v ustavo. Obe strani se morata zato v prihodnjih mesecih še naprej prizadevati za razumno sobivanje, pri čemer španske oblasti ne smejo posegati v svobodo izražanja in zbiranja predlagateljev neodvisnosti. Smiselno bi bilo, da španske oblasti razmislijo o ustavitvi sodnih ukrepov. Korak naprej lahko naredita obe vladi, v Barceloni in Madridu, le skupaj. Vztrajanje pri lastnih stališčih lahko vodi le v poglabljanje navzkrižij in sporov. Modro bi bilo, da se obe vladi dogovorita o izvedbi referenduma in upoštevanju njegovih rezultatov, kakršni pač že bodo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
