Že večkrat sem si drznil tudi javno ponoviti bržkone izposojeno misel, češ da ne izobrazba, kaj šele položaj (prirojen ali pridobljen) ne jamči za plemenitost človeka. Si ali nisi. Žal tako je. In nič nam tako nazorno ne prikazuje to dejstvo kot pa prav kak izbran primer obnašanja naših oblastnikov v preteklosti.
In prav s tem namenom se bomo ponovno posvetili odmevom ne tako oddaljene parlamentarne preteklosti, ko so se poslanci, žalibog, zlasti v letu 1911 še vedno obnašali kot "gotove živali". In hvala bogu, da smo te razmere s svojo previdnostjo in preudarnostjo sodobnosti že davno tega pustili za seboj. Ali pač?
Leto 1911 je bilo namreč za dunajski državni zbor prelomno. Prvič se je avstrijske poslance volilo na podlagi kolikor toliko splošne (moške) volilne pravice. A to nikakor ni preprečilo, da se v tem takrat še našem cislajtanskem najvišjem ljudskem svetu narodnostno ni pričelo res »orenk« kresati. In sicer predvsem spričo še nerešenega jezikovnega vprašanja v čeških deželah, kjer je bilo nemalo nemških pripadnikov, ki jih je postalo strah za svoj dotistihmal dominanten položaj. In v teh peripetijah se je dokaj žalostno »odlikoval« predvsem precej prominenten zastopnik tamošnjih moravskih radikalnih »Nemcov«, poslanec in (na žalost tudi) pravnik Gustav Hummer, ki je svojo neslavno kariero pričel že junija taistega leta, in sicer ob priliki razprave o za Avstrijo v tistem času prepotrebnem uvozu argentinskega mesa:[1]
Ta predlog je dal povod k burnim prizorom. Iz vrst nemškega Nationalverbanda so padle prve psovke in skoraj se je razvil »šimfkoncert«, kakršnega je bila zbornica navajena le v zelo hudih časih. Nemški radikalci Hummer, Teuffel, Wolf, Knirsch so se prekašali v psovkah in odurnostih.
Po počitniškem predahu pa pred srdom teh razboritih najvišjih predstavnikov ljudstva niso bila varna niti – deca. In to zlasti, če so bila ta, nič kriva in dolžna, »pukim« slučajem usode napačne narodnosti:[2]
Danes se je jesensko parlamentarno zasedanje začelo s kravali, kakršnih najbrž še ni imela zgodovina parlamentarizma. Ti prizori, ki so se odigravali, so tem ostudnejši, ker so se dogodili zunaj parlamentove sejnice v vestibulu in tem odurnejši, ker je tvorila njih predmet – otroška deputacija. Kakih 200 čeških otrok v spremstvu svojih staršev je namreč prišlo dopoldne preti parlament kot deputacija, da zaprosi češke poslance za njih intervencijo v vprašanju čeških šol na Dunaju. Deputacija je prišla v vestibul, kjer je bil ravno navzoč bivši vsenemški poslanec Franko Stein.
Ko je zagledal to češko deputacijo, je začel kakor nor klicati: »Češka svojat ne sme v parlament!« Prišel mu je na pomoč poslanec Albrecht, ki je skušal s silo zadržati vrata, da bi češki otroci ne mogli v vestibul. Od vseh strani so prihiteli časnikarji in češki poslanci so takoj protestirali proti nečuvenemu vedenju poslanca Albrechta, češ, da nima pravice, zabraniti deputaciji vstop. Par trenutkov je trajalo to prerekanje in potem so se razvili nepopisno burni prizori. Poslanci so se začeli ruvati, dokler se ni posrečilo Čehom, ki so bili v premoči, Albrechta in Sterna odstraniti od vrat. Med tem je vstopila deputacija otrok, med katero je bilo tudi mnogo žen.
Nemški radikalci so imeli ravno klubsko sejo in so bili obveščeni o prihodu deputacije. Prekinili so sejo in pridrveli v vestibul. Posebno odlikovali so se poslanci Kroj, Hummer, Wolf, Schrener in Luchs, ki so z nepopisno sirovostjo nastopali proti otrokom. Češki poslanci so se postavili takoj na stran deputacije in jo hoteli ščititi. Medtem ko so vpili nemški kulturonosci: »Ven s češko svojatjo, tu nimajo nič opraviti.« — Schreiner je vpil: »Tu so nemška tla!« — Dobro mu je odgovoril [slovenski] poslanec Rybař: »Tu so avstrijska tla, to bi morali vi kot cesarjev tajni svetnik še najbolje vedeti!« — Medtem so se na vseh koncih spopadli nemški in slovanski poslanci. Vlačili so se za lase in padale so zaušnice. Z eno besedo, odigrali so se prizori, kakor v najbolj zakotni gostilni. Najbolj divje so se spopadli na eni strani poslanci Kroj, Hummer in Wolf, na drugi strani [nam že poznani] poslanec Fresl, Lisy, Tomašek, Prokeš in Poljak Rögger.
Naenkrat so za kričale češke matere, da grozi neki nemški poslanec otrokom z revolverjem. Sredi otrok je stal nemški poslanec Teuffel in ko so ga poklicali zaradi tega k odgovoru, je takoj negiral, da bi imel orožje. Iznova se je začel pretep. Nemškemu radikalnemu poslancu je zabrusila neka češka dama z imenom Gribel v obraz: »Vaše vedenje je barbarsko in podivjano!« ter mu pljunila v obličje.
No, spoštovani poslanec Hummer je nato za svojo izkazano surovost in prevzetnost kaj kmalu plačal zasluženi zapitek, in sicer sledeč večni resnici, da še za tako veliko rit vedno zraste zadostno debela »palc'a«, tokrat v obliki pasjega biča, ki ga je po njegovem obličju vihtel kar njegov lastni rojak. Dogodek je bil tako frapanten, da je bila taisti dan v Narodu objavljena zgolj tale precej bežna opazka o celotnem dogajanju:[3]
Zaključek [razprave] je bil prav prijazen. Nemški poslanec Hummer je napadal vsenemca Malika. Ta je vzel iz žepa bič, namenjen discipliniranju psov, in je Hummerja ž njim trikrat usekal po obrazu.
Škandal je bil seveda velikanski!
No, dva dni pozneje pa se je o tem dogodku razlilo precej več črnila, vse našteto v taistem Narodu že na prvi strani pod precej presunljivim naslovom:
Pasji bič v državnem zboru![4]
Nemškim poslancem gre priznanje, da so v državnem zboru uvedli surovo silo. Spominjati se je treba le nasilnosti, ki so jih uganjali za Badenijevih časov [leta 1897]. Metali so tintnike na prezidij; eden nemških poslancev je takrat vrgel tintnik na takratnega predsednika zbora Abrahamowicza in če bi ga bil zadel, bi ga bi ubil, nemški poslanec in profesor Pfersche je takrat z nožem napadel nekega češkega poslanca in ga uklal, nemški poslanci so naskočili prezidij in so vse razbili... In še mnogo je takih sijajnih izgledov nemške »kulture«.
Zdaj je nemški poslanec Malik upeljal v državnem zboru novo parlamentarno sredstvo: pasji bič. V petek je Malik koncem seje prišel v ostro nasprotje s svojim nemškim tovarišem Hummerjem in ga vsekal s pasjim bičem trikrat po obrazu. (…) Nečuveno in sramotno je to dejanje vsenemškega Malika, vendar se morajo možu pripoznati olajševalne okolščine. Njegov nasprotnik Hummer je namreč pravi tip poslanca z nemškega Nationalverbanda: prepotenten in nesramen človek, pristen nemški nacijonalec. Hummer je v petek že ves dan obetal, da bo Malika v javni seji sklofutal. V obliki postopkovnega vprašanja za prezidenta je Hummer prav nesramno Malika provociral in ga psoval. Prezident, ki je sam član nemškega Nationalverbanda in torej Hummrov ožji somišljenik, je Hummra pustil psovati kolikor je hotel in se sedaj naknadno izgovarja, da njegovega psovanja ni razumel [a bejž?]. Germanski kulturonosec Hummer je torej psoval, obenem pa veselo oznanjeval, da Maliku ni treba dati zadoščanja, ker ta ni zmožen satisfakcije. Malik je na to imenoval Hummerja za komedijanta. Parlamentarno to ni bilo ali vseeno umljivo.
Zdaj se je pa Hummer hitro pripravil, kar je obetal že ves dan. Odrinil je s svojim velikanskim trebuhom tiste poslance, ki so mu zapirali pot in se zapodil na Malika, z vidnim namenom, da ga oklofuta. Malik pa seveda ni čakal, nego vzel pasji bič iz žepa in je pripeljal Hummerju tri krepke udarce do krvi. Škandal je to, nečuven škandal, a nemški Hummer je vsekakor bolj kriv, kakor njegov nemški tovariš Malik. In sokriv je ves nemški Nationalverband, kajti nemški nacijonalci so dobro vedeli, da kani Hummer Malika napasti. Ta dogodek kaže vso posurovelost, ki je zavladala med nemškimi poslanci. Nemci imenujejo to furor teutonicus.
Ali nasilnost, ki so jo vpeljali v parlament in tudi v vse javno življenje, ki jo kažejo celo v uradih, se zna nad njimi samimi še bridko maščevati. Svaka sila do vremena, pravi star pregovor, mar ne...
Sledilo je precej standardno parlamentarno »slepomišenje« ter kazanje s pravičniškim prstom (če bi se le dalo) na parlamentarno osebje, češ zakaj niso ti »zaboga« preprečili predočena nasilstva enega poslanca nad druzim. Večkrat viden in, na žalost, precej običajen scenarij. A ker se je to pripetilo vsem budnim in treznim na očeh, grešnega kozla (tj. nekega ubozega sluge) pač ni bilo na voljo, pa kolikor se je za to že trudila venomer klanjajoča in poslancem udinjajoče ponižna uprava tamkajšnjih parlamentarnih služb. A odgovornost za red na seji je na tistem, ki jo vodi, mar ne. No, posledice svojega početja je moral nositi prav poslanec Hummer, ki je še isti dan ponudil svojo demisijo (odstop), a glej ga zlomka, pripadajoče kuverte zvesti predsednik zbora v maniri, ki tudi vrhunski slovenski politiki novega veka ni popolnoma tuja, nato ni odprl, saj za kaj takega sploh ni imel priložnosti:[5]
Listi pravijo, da bo vsled včerajšnjih dogodkov v parlamentu odložil poslanec Hummer svoj mandat in da bo kandidiral Edvard pl. Stransky. V dunajskih parlamentarnih krogih so mnenja, da je ta vest neresnična. Današnji dunajski listi se bavijo z včerajšnjimi dogodki in splošno odobravajo Malikove napade na Hummerja. Hummer je eden onih poslancev, ki niti pri lastnih pristaših ne uživa simpatije. Poslanec Pernerstorfer se je izrazil o njem: »Malik je sicer norec, a je imel prav.«
Afera Malik – Hummer se je izpremenila v pravo farso. V dobro podučenih parlamentarnih krogih zatrjujejo, da je poslanec Hummer snoči res poslal predsedniku Sylvestru pismo, da odstopa, danes dopoldne pa je poslanec Wolf šel k predsedniku in vzel pismo – nazaj. (…) Predsednik Sylvester se je posvetoval z nekaterimi podpredsedniki o sredstvih proti podobnim dogodkom. Parlamentarni, zlasti poljski krogi bodo v torek soglasno izrekli ogorčenje in obžalovanje nad včerajšnjimi dogodki.
V parlamentarnih krogih zatrjujejo, da se je Hummer izjavil, da hoče svojo afero predložiti svojim volilcem in iz stališča, katero bodo volilci zavzeli, izvajati konsekvence [ki jih seveda – niso]. V parlament sta prišla danes Hummer in Malik, videla se pa nista. Malik je imel namesto pasjega biča s seboj [za vsak slučaj] debel pleten volovski bič s svinčenim gumbom na koncu.
Bralca, ki je na tem mestu že malce upehan (Nasilje nad otroci? Pretepanje s pasjim bičem? Kaj za ljubega boga lahko temu sploh še lahko sledi?), ne bo presenetil podatek, da nato poslanec Hummer vendarle ni odstopil, dunajska parlamentarna karavana je šla pač preprosto dalje po utrjeni poti, vse dokler monarhija s prevrati ni dokončno ugasnila konec 1918. Na njenem pogorišču je vzniknila mala četica novih držav, ki so tako ali drugače prevzele sisteme vse bolj splošne ljudske zastopanosti v parlamentarnem življenju. A škandalov s tem seveda ni bilo še konec, in tako se je tudi v nekdanji kasarniški konjušnici na beograjski Kralja Milana ulici 14 konec 1927 med interpelacijo notranjega ministra SHS pripetil naslednji dogodek, ki je vse zgoraj predstavljene dunajske peripetije pustil v kar precejšnji senci. Konec koncev, tudi trikratno tepežkanje s pasjo palico po poslanskem »frisu« se nekako skrije, ko je govora o tem, da se v parlamentarno razpravo o domnevnem policijskem nasilju kot živ corpus delicti vrže kar golega, pravkar grobo pretepenega državljana, mar ne:[6]
V naši Narodni skupščini se je danes dogodil prizor, kakršnega bržčas ne beleži v svoji zgodovini parlament nobene druge države na svetu. Na dnevnem redu današnje seje je bila radičevska obtožba proti notranjemu ministru Boži Maksimoviču radi nasilja [na lokalnih] volitvah. Baš v trenutku, ko je minister Maksimović v svojem obrambnem govoru povdarjal, da so obdolžitve iz trte izvite in inkriminirana nasilstva brez dejanske podlage, sta dva Davidovičeva narodna poslanca in to celo dva bivša ministra prinesla v zborovalno dvorano Narodne skupščine kot corpus delicti moža, ki je bil prejšnjo noč od policijskega uradnika beograjske policije tako batinan, da je bil po celem životu težko poškodovan in da je tudi krvavel iz ušes in oči.
Dogodek je vplival na skupščino kakor ekrazit in razbesnela se je burja, kakršne do sedaj še ni doživel naš parlament. Ni dvoma, da ta dogodek presega formalne meje parlamentarne dopustnosti in da ne dviga dekoruma narodnega predstavništva. Baš zato pa je treba razmišljati, kako je bilo mogoče, da so narodni poslanci zavestno prekoračili vse obzire napram dostojanstvu parlamenta in kdo je kriv, da se je mogel dogoditi ta v parlamentarni zgodovini pa edinstveni škandal. Kri ni voda. In kadar zavre kri radi krvi, tedaj govori človečansko pravo, ki kakor ciklon podira vse formalne zapreke, da zadosti človečanstvu in pravičnosti.
Naj predsednik Narodne skupščine še tako obsoja incident, naj [parlamentarna] uprava še s tako brezsrčnostjo disciplinira vršilce varnostne službe v Narodni skupščini, preko dejstva, da je bil nad človekom izvršen od policije g. Maksimoviča nečuven zločin in da so bile najokrutnejše pogažene državljanske pravice, ne more v državi noben pošten demokratičen človek.
Dasi je predsednik Narodne skupščine formalno moral grajati in obsojati dejanje, ki je [tako očitno] kršilo poslovnik, vendar pa tudi on, dasi v skrajno delikatnem položaju napram vladi, ni hotel zamolčati obsodbe nad vzrokom, čeravno je obsodil posledice. (…).
Zgodbe preteklosti prikazujejo včasih zelo zanimive odseve sedanjosti. Kajti, če ti je znano, da se je nekaj podobnega že enkrat pripetilo, ti že to dejstvo samo po sebi ohranja upanje, da bo mogoče zagato že nekako prebroditi, mar ne. So pa primeri, kot so pričujoči, ki nas s tem upanjem absolutno ne navdajajo, mar ne. Skratka, predsedniki raznoraznih zborov, saborov, svetov in skupščin so imeli in še vedno imajo pri vzdrževanju reda na sejah venomer dokaj izdatno polne roke dela. In včasih je treba namesto kladivca preudarnosti uporabiti tudi bridki (pasji) bič prenujne discipline, mar ne. Vse našteto za narodov blagor…
***
Za zaključek pa še kratek opomin, kaj točno je razlika med tem, če sejo parlamenta spremljaš in medias res (tj. iz parterja) ali pa zgolj iz razgledne galerije. Čeprav, če smo pošteni, ima tudi slednja določene, recimo jim »prednosti«:
Galerije (v službi ljudstva).[7]
Iz Avstrije se poroča, da je v gornjeavstrijskem deželnem zboru dal njegov predsednik galerije izprazniti, ker se je nek poslanec pritožil, da mu je nekdo od tam zgoraj na glavo – pljunil. (…) [Ta] dogodek dokazuje, da zmore Avstrija svetu še vedno nuditi dobre ideje in da še vedno skrbi za kulturni napredek, in to vsestransko.
Do sedaj si je namreč svet belil glave, čemu imamo v dvoranah postavodaje sploh galerije. Kakor se trdi, je bil njihov namen prvotno ta, da se s tem da obravnavam postavodaj lice javnosti. A te vrste javnost je zelo čudna stvar. Na galeriji se zmore sicer slišati, ako kak poslanec govori v prid blagostanja svojih ljubih sodržavljanov; toda ako kak poverjenik ljudstva svojemu tovarišu zaupno prišepne: "Glasuj za moj predlog, to ti bode neslo [vsaj] $5000!"[8] — se tega z galerije seveda ne sliši. Torej najzanimivejši del razprav je za publiko na galeriji docela zgubljen.
Šele v Avstriji so zopet prišle galerije do prave veljave! Nam se dozdeva, da je prišla vest iz Linca v minulem tednu tudi v njujorški senat. V senatu so namreč sklenili, da se časniške dopisnike, kteri niso vljudni in mirni, preprosto – izžene. To se pravi le iz "floora" dvorane postavodaje. Na galerijo pa sedaj še vedno zmorejo iti.
Brezdvomno hočejo postavodajalci na ta način dati dopisnikom priliko, da bodo raz galerijo pljuvali na glave senatorjev, oziroma, da bodo rabili dvorano, v kteri ljudski izvoljenci vrše svoje umazano delo za »truste«, kot navaden – domači pljuvalnik.
In kaj naj k tej točki dnevnega reda sploh še lahko dodam razen morda plahe misli, da je demokracija včasih še vedno res umazan posel in to ne samo za uboge dežurne čistilce parlamentarnih hodnikov in soban…
[1] Slovenski narod, 22. 6. 1911, str. 2; vir (ta in vsi naslednji): <dlib.si>.
[2] »Burni prizori v parlamentu — Nemško barbarstvo in nasilje proti otrokom«; Slovenski narod, 5. 10. 1911, str. 4.
[3] Slovenski narod, 11. 11. 1911, str. 2.
[4] Slovenski narod, 13. 11. 1911, str. 1.
[5] »Nasledki pretepa v parlamentu«; Slovenski narod, 11. 11. 1911, str. 7.
[6] »Nečuven škandal v Narodni skupščini«; Jutro, 25. 2. 1927, str. 1.
[7] Glas Naroda, 22. 1. 1907, str. 2.
[8] Danes še vedno dokaj častitljivih 155 tisoč evrov!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
