V pričakovanju parlamentarnih volitev 22. marca se je v Sloveniji na nek način ustavil čas. O, ko bi se res. (Ne)dogajanje zadnjih tednov priča o tem, da slovenska politika našo državo s polno paro potiska celo nazaj. Medtem pa se svet, ki je dokončno padel s tečajev, na naše politične petelinje boje pač ne ozira. Razumljivo. Toda skrbeti bi nas moralo vsaj to, da tudi v Evropski uniji (EU) naša država postopoma, a vztrajno drsi v drugi plan.
Medtem ko se je slovenski javni prostor z avantgardo civilne družbe na čelu v zadnjih dveh tednih ubadal s hamburgerji na Facebooku, je bila v EU oblikovana neformalna skupina šestih gospodarsko najmočnejših držav. Pod vodstvom Nemčije in Francije ta skupina, za katero se je uveljavilo poimenovanje E6, znova obuja idejo Evrope več hitrosti.
Nemčija in Francija, ki sta k sodelovanju povabili še Španijo, Nizozemsko, Italijo in Poljsko, ugotavljata, da se je geopolitično okolje popolnoma spremenilo. Zato je nastopil skrajni čas za evropsko suverenost. Do te vodijo štirje koraki.
Oblikovanje lastnega kapitalskega trga, ki bo financiral investicije v najbolj propulzivna evropska podjetja. Uveljavitev, tudi digitalnega, evra kot globalne varne valute. Znatna okrepitev obrambnega sodelovanja med državami. Ter, slednjič, skupen dostop in oblikovanje zalog kritičnih surovin za razvoj evropskega gospodarstva v kombinaciji s skupnim zagotavljanjem varnih in vzdržnih globalnih dobavnih verig.
Evropa več hitrosti sicer ni nov koncept. To, da vse države članice EU niso hkrati zavezane na enak način z vsemi pravili prava EU, je dejstvo že od samega začetka procesa integracije. Obenem pa je res, da je bila Evropa več hitrosti vselej razumljena kot časovno omejena izjema od pričakovanja, da sčasomavse države članice v enaki meri sodelujejo v vseh politikah Unije.
To je ključno za obstoj EU kot ustavne politične skupnosti, v kateri so vsem državljanom EU v okviru njihovega temeljnega statusa po pravu EU zagotovljene enake pravice.
Tokrat pa kar nekaj okoliščin govori v prid temu, da najnovejša iniciativa Evrope dveh hitrosti ne utegne biti zgolj začasna. Kot je dobro znano, v EU v razmerju do različnih držav članic že dalj časa obstaja razkol glede samih temeljnih vrednot Unije. Ta razkol onemogoča enotno nastopanje EU celo v najbolj elementarnih notranjepolitičnih in še bolj zunanjepolitičnih zadevah. EU zato ostaja vse bolj brez hitrosti.
S tega vidika je nemško-francosko iniciativo vsekakor treba pozdraviti. EU je izgubila že preveč časa, zato privilegija nadaljnjega oklevanja že dolgo več nima. Po vseh mogočih razmislekih o prihodnosti Unije, se nam je ta prihodnost, v niti najmanj privlačni obliki, zgodila kar sama od sebe.
Jasno, različne hitrosti povezovanja znotraj enotnega okvira EU s seboj prinašajo številna tveganja. Fragmentacija, neenakopravnost, diktat velikih nad malimi, drugorazrednost, celo prenehanje Unije, kot smo jo poznali zadnjih nekaj desetletij. Pa vendar vsi ti negativni scenariji niso posledica tistih, ki bi danes spet radi šli hitreje naprej, temveč drugih, ki namenoma ali zaradi lastne nesposobnosti vlečejo nazaj.
Slovenija je tu v zelo nezavidljivem položaju. Prejšnja vlada je stkala politična zavezništva, ki so nas potisnila na evropsko politično periferijo. Aktualna vlada, ki je obljubljala povsem drugačno politiko in ki je jedrno Evropo postavljala na svoj predvolilni piedestal, pa se je prav tako utopila v lastni ideološki agendi, resda druge barve, in je s svojo aktivno neaktivnostjo še dodatno prispevala k zmanjševanju slovenske relevantnosti v EU.
Oboje je slabo in oboje je treba spremeniti, če ne želimo tvegati, da Slovenija v kontekstu geopolitičnega preoblikovanja sveta ostane, v najboljšem primeru, pritiklina evropskih politik, ki jih diktirajo veliki, v najslabšem primeru pa slepo črevo Unije.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
