V preteklih tednih se je v medijih ponovno pojavila zgodba o sončnih elektrarnah in t. i. net meteringu. Ne gre za novo problematiko, niti ne za izzive, ki jih v podobnih oblikah glede spodbud in drugih vidikov financiranja fotovoltaike v preteklosti nismo videli v drugih evropskih državah. Namen tega prispevka je podati resno kritiko, da se lahko tisti, ki so to stanje zakuhali, zamislijo nad svojim ravnanjem. Slovenija glede fotovoltaike pogosto deluje brez notranje logike, konsistence in odgovornosti. Ne gre za eno napako, ampak za serijo odločitev, ki so pripeljale do tega, da so v nezavidljivi situaciji vsi od odjemalcev do ponudnikov in da bo dolgoročni račun na koncu plačala država in davkoplačevalci.
Slovenija je net metering uvedla z namenom spodbujanja samooskrbe iz obnovljivih virov. Prva ureditev, ki je nastala okoli leta 2016 oziroma 2017, je bila za uporabnike razmeroma ugodna. Energijo so lahko shranjevali v omrežju in jo v celoti porabljali. To je sprožilo množične investicije v sončne elektrarne. Sčasoma pa je sistem postal finančno in tehnično nevzdržen, saj omrežja niso bila pripravljena na velike količine oddane elektrike, država in distributerji pa niso ustrezno prilagodili pravil in tarif. Pojavila so se tudi vprašanja kot je kdo plačuje vzdrževanje omrežja, če nekateri uporabniki skoraj ničesar ne prispevajo k pokritju stroškov.
Namesto postopne optimizacije je država sistem preoblikovala. Po letu 2024 oziroma 2025 se stari net metering nadomešča z novim modelom, imenovanim net billing, pri katerem se proizvedena in porabljena energija ne izravnavata več količinsko, temveč finančno. To pomeni, da se elektrika prodaja po nižji ceni, energija iz omrežja pa kupuje po višji.
Slovenija je v zadnjih letih dosegla pomemben mejnik. Delež električne energije iz obnovljivih virov se približuje 25 %, v elektroenergetskem sektorju pa je celo okoli 42 %. Ti dosežki dokazujejo, da osnovni cilji obnovljivih virov politike (OVE) niso več vprašljivi. Kljub temu pa trenutne spremembe net meteringa in prehod na net billing ustvarjajo občutek nestabilnosti, ki lahko dolgoročno ogrozi zaupanje investitorjev in uporabnikov. Doseganje ciljev OVE je pomemben uspeh, a ne sme služiti kot izgovor za nestabilno regulacijo, ki lahko ogrozi dolgoročni razvoj sektorja.
Na eni strani so gospodinjstva in podjetja množično vlagala v sončne elektrarne, prepričana, da s sistemom net meteringa vstopajo v stabilen in predvidljiv okvir samooskrbe. Na drugi strani pa so se pravila obračunavanja spreminjala iz leta v leto. Najprej so bila preohlapna, potem preozka, zdaj pa mnoge uporabnike postavljajo v nezavidljiv položaj. Čeprav tehnične in finančne težave omrežja zahtevajo prilagoditve, bi morale spremembe vedno potekati na način, ki ne ogroža zaupanja v sistem.
Ena izmed ključnih težav je pravna in regulativna negotovost glede zaračunavanja stroškov končnim odjemalcem v sistemu net meteringa. Relevantni zakonski pojmi iz Zakona o oskrbi z električno energijo (ZOEE) so interpretirani zelo široko, kar preprečuje ponudnikom, da bi na uporabnike prenesli dejanske nastale stroške. Posledica je, da dobavitelji in investitorji ostajajo v ranljivem finančnem položaju, uporabniki pa so izpostavljeni nestabilnosti sistema, ki neposredno vpliva na njihovo možnost samooskrbe in na ekonomsko vrednost proizvedene energije. Takšna široka razlaga pravil ustvarja nesorazmerno tveganje za vse akterje in lahko destabilizira sistem samooskrbe, saj že majhne spremembe v regulaciji povzročijo velike finančne posledice.
Net metering je bil zamišljen kot preprost mehanizem. Proizvedeno in porabljeno elektriko se izravna, razlika pa se obračuna po poštenih pogojih. V praksi pa je postal finančni in pravni labirint, v katerem nihče ne ve, kdaj se bodo pravila spet spremenila in kako. S tem smo ustvarili sistem, ki hkrati spodbuja gradnjo sončnih elektrarn in kaznuje tiste, ki so to spodbudo vzeli resno.
Podobna zmeda vlada tudi pri tistih, ki elektriko proizvajajo za trg. Nedavna sprememba Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije in v soproizvodnji toplote in električne energije z visokim izkoristkom, je omejila ceno, ki jo lahko novi projekti dosežejo v podporni shemi. To velja tudi za tiste, ki so pravico do podpore že pridobili. Retroaktivni posegi v pridobljene pravice niso le pravno vprašanje, temveč znak sistemske nestabilnosti. Če lahko država čez noč spremeni pogoje, potem ni več nobenega razloga, da bi ji kdo dolgoročno zaupal.
Globlja težava se pokaže pri dostopu do ustreznega in pravočasnega pravnega varstva. Po Zakonu o Ustavnem sodišču (ZUstS) lahko fizična ali pravna oseba vloži ustavno pritožbo šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Poleg tega mora izkazati pravni interes, kar Ustavno sodišče interpretira zelo ozko. Posledično podjetja, ki jih prizadene retroaktivna sprememba pravil ali uredb, pogosto ne morejo pravočasno vložiti ustavne pritožbe.
Ustavno sodišče sicer v teoriji dopušča izjeme, a jih v praksi glede konkretne problematike ne uporabi. Tako so bili številni predlogi investitorjev zavrženi že iz procesnih razlogov. Rezultat je, da pravno varstvo prihaja prepozno in ne more učinkovito preprečiti škode. V energetiki, kjer se cene, podpore in naložbene odločitve merijo v milijonih evrov in v letih, to pomeni resno družbeno škodo.
Net metering in podporne sheme sta le dve plati istega kovanca. Na obeh se kaže, da Slovenija energetske tranzicije ne vodi, ampak se z njo spotika. Namesto stabilnega in preglednega sistema imamo niz improvizacij, političnih popravkov in administrativnih zdrsov, zaradi katerih bodo dolgoročno izgubljali vsi, uporabniki, podjetja in država.
To stanje bi lahko poimenovali tudi posredna nacionalizacija. Država sicer spodbuja gradnjo sončnih elektrarn, hkrati pa postopoma razkraja ekonomsko logiko njihovega delovanja. Ne s prepovedmi, ampak s pravili, ki se spreminjajo hitreje kot vreme.
Tudi sam sem za to delno kriv. Za veliko zakonodajnih in interpretativnih zdrsov sem vedel, a sem jih premalo glasno in učinkovito izpostavljal. Danes pa ni več časa za olepševanje. Slovenija je na pravi poti k doseganju svojih OVE ciljev, a brez jasnih in predvidljivih pravil lahko trenutne improvizacije ogrozijo dolgoročni razvoj. Če leva roka ne ve, kaj dela desna, račun plačujemo vsi, uporabniki, podjetja in družba kot celota.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
