Pravica do nepristranskega sojenja in domneva nedolžnosti v združenih kazenskih postopkih

Gre namreč za vprašanje nepristranskosti sojenja (23. člen Ustave) in spoštovanja domneve nedolžnosti (27. člen Ustave) v primeru združenih kazenskih postopkov, ko sodišče ne odloči hkrati o krivdi vseh soobdolžencev, bodisi ko je izrečena in spisana klasična sodba z obrazložitvijo bodisi ko gre za priznanje krivde ali sporazum o priznanju krivde.

Dilema ni nova. Na to vprašanje je opozarjala teorija vsaj od sprejetja Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-K), s katerim je bilo uvedeno priznanje krivde in sporazum o priznanju krivde.[1]

Tudi Ustavno sodišče je o tem vprašanju že odločalo. V odločbi Up-57/14 z dne 26. 1. 2017 je odločalo o situaciji, ko je bil kazenski postopek zoper enega izmed soobdolženih izločen zaradi njegovega bega oziroma nedosegljivosti. Pozneje je isti sodnik izrekel in spisal sodbo še zoper njega. Ustavno sodišče je v skladu z ustaljeno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) odločilo, da okoliščina, da je sodnik predhodno sodil soobdolženim iz enotnega kazenskega postopka, sama po sebi sicer ne pomeni zadostnega razloga za dvom o sodnikovi nepristranskosti v poznejšem kazenskem postopku zoper pritožnika. Treba je presoditi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera dvom o sodnikovi nepristranskosti objektivno utemeljen. Bistveno je, da je objektivni vidik nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolženca vsebuje presojo pritožnikovih konkretnih ravnanj, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega.

S tem vprašanjem se je Ustavno sodišče ukvarjalo tudi v odločbi Up-709/15, Up-710/15 z dne 9. 10. 2019. Takrat je izdalo zavrnilno odločbo v primeru, ko sta soobdolženca na glavni obravnavi priznala krivdo, zato je sodnica postopek zoper njiju izločila in ga končala posebej s sodbo na podlagi priznanja krivde. Ustavno sodišče je v navedeni zadevi poseben pomen pripisalo dejstvu, da je do priznanja krivde soobdolžencev prišlo šele na 19. naroku za glavno obravnavo, po tem pa je sodnica v pritožnikovi zadevi izvedla le še tri naroke, na katerih se niso več izvajali novi dokazi. Hkrati je ocenilo, da je bila v teh okoliščinah teža priznanja za sodnikov spoznavni proces manjša, kot bi bila, če bi do priznanja prišlo že v zgodnejši fazi (na primer na predobravnavnem naroku), zato ni mogoče sklepati, da je imela sodnica (zgolj) zaradi priznanja soobtoženih že vnaprej ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja. Med drugim je izpostavilo tudi, da predhodna sodba zoper soobdolženca ni bila obrazložena in da v njej ni bilo stališč o pritožnikovi krivdi, sodba zoper pritožnika pa se v okviru dokazne ocene ni sklicevala na predhodno sodbo zoper soobdolženca (42. točka obrazložitve).

Ta primer je bil sicer predmet odločanja tudi na ESČP, ki je ugotovilo kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vendar v zvezi z drugimi kršitvami (uporaba prometnih podatkov iz baze, nastale na podlagi Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom1), ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, Sodišče EU pa je za neveljavno ab initio razglasilo direktivo, ki jo je zakon implementiral, in kršitev pravice do zaslišanja obremenilnih prič), žal pa se ESČP ni opredelilo do zatrjevane kršitve pravice do nepristranskega sojenja, čeprav jo je pritožnik v svoji pritožbi tudi uveljavljal.

V vmesnem času je ESČP svojo prakso zaostrilo, zlasti v sodbi zadevi v zadevi Mucha proti Slovaški z dne 25. 11. 2021, na katero se je sklicevalo tudi Ustavno sodišče v svoji zadnji odločbi.

Na tej podlagi je Ustavno sodišče iz sistemskih razlogov v 46. do 49. točki obrazložitve najprej podrobno opredelilo zgornjo premiso za presojo domneve nedolžnosti (ki sicer v konkretnem primeru ni bila zatrjevana in presojana, zato je Ustavno sodišče tudi ni presojalo), ki je relevantna v prvem kazenskem postopku, in ocenilo, da je ZKP mogoče ustavnoskladno razlagati. Odločilo je, da sodišče, ki v sodbi navede dejstva v zvezi z vlogo, ki so jo pri izvršitvi kaznivega dejanja imeli drugi, ločeno obravnavani obdolženci, ne krši pravice teh obdolžencev do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave, če (1) iz ubeseditve ali konteksta teh navedb izhaja, da sodišče teh dejstev ne šteje za ugotovljene oziroma dokazane, ali če (2) je navajanje teh dejstev kot ugotovljenih oziroma dokazanih nujno potrebno za opredelitev odgovornosti tistih obdolžencev, ki jim sodišče iz utemeljenega razloga sodi predhodno, hkrati pa iz sodbe jasno izhaja, da s tem ni dokazana krivda preostalih obdolžencev, zoper katere se vodi ločen kazenski postopek. To velja tudi za sodbo na podlagi priznanja krivde ali sporazuma o priznanju krivde.

Od tega pa je Ustavno sodišče razmejilo vprašanje pravice do nepristranskega sojenja, ki je relevantno v naknadnem kazenskem postopku. In tu je (drugače od predhodne ustavnosodne presoje in prakse ESČP, ki je obstajala v tistem času) sprejelo doslednejšo, čistejšo in zato za prakso lažje uporabljivo rešitev. Bistvena je presoja, ali je sodnik z izdajo predhodne sodbe že sprejel stališča o obstoju dejstev, ki so odločilnega pomena tudi za poznejši postopek, in ali obstaja bojazen, da teh stališč ne bo opustil, četudi se bodo v poznejšem sojenju izkazala za napačna ali dvomljiva. Za tak primer pa praviloma gre že (kot je bilo tudi v konkretnem primeru), kadar je že v predhodni sodbi natančno opisana vloga obdolženca pri storitvi kaznivega dejanja, ki mu bo naknadno sojeno, še zlasti če iz sodbe izhaja tudi pravna kvalifikacija njegovega ravnanja ali ocena, da je izpolnil vse znake kaznivega dejanja (52., 53., 57. točka obrazložitve).

Takšna odločitev torej temelji na praksi ESČP. Hkrati gre tudi za jasnejšo in doslednejšo rešitev kot doslej, ki pa je zato tudi bolj absolutna. Tudi v svojih posledicah. Podobno kot v primeru že znamenite odločbe U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002 o ureditvi ZKP, ki je omogočal, da se je razpravljajoči sodnik seznanil z obvestili, ki jih pridobi policija v predkazenskem postopku (ta morajo biti sicer izločena iz spisa in se nanje sodba ne sme opirati), hkrati pa ni predvideval izločitve sodnika, ki se je z njimi seznanil (23. člen Ustave). Šlo je za t. i. odločbo o okuženih sodnikih, ki odmeva že od časov mojega pravnega študija.[2] V bistvu gre za podobno vprašanje.

Zaradi organizacijskih, časovnih in drugih posledic, zlasti za kompleksne in ogromne kazenske zadeve z mnogo soobdolženimi, pa bo (in verjetno že je) ta odločba doživela prav tako močne odzive, kot jih je navedena odločba U-I-92/96. Težave se v združenih kazenskih postopkih, kjer je vrh vsega odrejen še pripor, lahko pojavijo predvsem na glavni obravnavi,[3] zlasti v kompleksnih zadevah s hudodelskimi združbami. Glede na trenutno zakonsko ureditev, po kateri o sprejemu priznanja krivde odloči predsednik senata, je namreč mogoče pričakovati, da bo v tovrstnih zadevah priznanje enega ali nekaterih od soobdolženih na glavni obravnavi pogosto privedlo do tega, da se bo morala celotna glavna obravnava začeti znova pred spremenjenim senatom. To ima lahko ob upoštevanju zlasti pripornih rokov (dve leti po vložitvi obtožnice) in pa tudi zastaralnih rokov močne negativne posledice za učinkovitost kazenskega pregona. Zaradi tega so možne tudi zlorabe sporočila najnovejše odločbe Ustavnega sodišča.

Zato bi bilo nujno spremeniti ZKP tako, da bi v primeru, ko eden (ali več) od soobdolžencev v združenem kazenskem postopku želi priznati krivdo oziroma skleniti sporazum o priznanju krivde, to funkcionalno pristojnost zakon dodelil drugemu sodniku, ne razpravnemu. Ta bi odločil o sprejemu priznanja oziroma sporazuma in vodil kazenski postopek zoper te soobdolžence. Razpravni sodnik pa bi vodil glavno obravnavo naprej zoper preostale soobdolžence. Po taki ureditvi novemu razpravnemu sodniku ne bi bilo treba na novo začeti glavne obravnave in tek pripornih in zastaralnih rokov ne bi bil še bolj ogrožen.

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.