Na senčni strani valentinovega: Ločitev od mize in postelje na tej in na oni strani Alp pred niti ne tako davnimi časi (1. del)

Ni potrebno sodbe sodne justice, da bi bilo jasno, da je razpad življenjske skupnosti dveh oseb, zlasti seveda v moderni dobi vse bolj poudarjenega sebičnega individualizma, s tem pa zatona vrednot, ki se jih pogosto dokaj neutemeljeno prijema očitek zaprašene »tradicije«, bolj bridko pravilo kot pa bolj ko ne skromna izjema.[1] A po drugi strani tudi ni mogoče mimo dejstva, da če je jasno, da dva preprosto nista več za skupaj, ne glede na vero in postavo, bi ta vseeno morala imeti vsaj možnost iti vsak svojo pot. Življenje je namreč prekrhko in prekratko, da bi dva prisilno čepela »skup«, če nista (vsaj) s srcem pri stvari. Zato pa še toliko bolj čudi dejstvo, da pred komajda 90 leti ne Slovenci in ne nam sosednji Avstrijci (če ti slučajno niso imeli dokaj navihanega in predrznega deželnega glavarja) sploh niso imeli ne pravice, kaj šele (z)možnosti, da lahko sploh dosežejo »proper« razvezo svoje sicer dejansko že razpadle življenjske skupnosti …

Seveda vse našteto pod pogojem, da sta bila avstrijski ali slovenski poročni par tistega časa – katoliške vere ali celo samo delno. Cesar Franc Jožef (I.) je bil namreč, če ni bilo to morda jasno že iz vseh mojih dosedanjih omemb Njegovega apostolskega Visočanstva, res dokaj konservativne sorte. Ne smemo namreč pozabiti, da je imela njemu tako »ljuba« Avstrija vse od njegovega prevzema cesarskega prestola v prelomnem – in domala prevratnem – 1848. letu pa tam do dokončne (tudi) de facto uveljavitve ustavne ureditve Cislajtanije leta 1867, ovekovečene z v teh vrsticah že podrobneje prikazano vsebino Decembrske ustave,[2]svojstvo in praktično vse konstitutivne lastnosti (neo)absolutistične monarhije.

Pri tem se je »presvitli in večni« cesar seveda še kako oprl tudi na samo institucijo katoliške Cerkve, kar je bilo še dodatno utrjeno s sklenitvijo konkordata s Svetim sedežem leta 1855,[3] ki resda ni bil dolgega veka,[4] a je tej cerkveni organizaciji v avstrijskem družbenem in javnem življenju vseeno zagotovil dokajšen primat, sploh seveda na področju šolstva in celo vodenja matičnih zadev.[5] Posledično nikakor ne preseneča dejstvo, da je bil (pol)uradni bojni vzklik dvojne monarhije praktično do njenega konca prav:

»Vse za Vero, Dom, Cesarja!«

Zato se je slednji dokaj vehementno »protivil« vsakršnim spremembam ureditve zakonske (z)veze med katoliki, katerih sicer v tistem času v dunajskem Državnem zboru niti ni bilo tako malo, in vztrajal pri ureditvi, po kateri so tovrstne skupnosti, ko so bile te enkrat sklenjene, (p)ostale praktično nerazdružljive, če seveda odmislimo usoden zamah s smrtno koso. In to tudi v tistih krajih Cislajtanije, ki so med letoma 1809 in 1813 glede te življenjske tematike že (do)živeli precej drugačno ureditev Ilirskih provinc. In nič drugače ni bilo niti ob koncu prve (Velike) vojne, ko so se Slovenci in (preostali) Avstrijci dokončno razšli, odhajajoč vsak v svojo novo (a okrnjeno) državo.[6]

In ne glede na to, ali smo imeli Slovenci po prevratu leta 1918 svojo Narodno, Pokrajinsko ali Deželno vlado, velikega župana Ljubljanske in/ali Mariborske oblasti ali končno tudi svojega bana Dravske banovine, s tem pa vedno manj avtonomije, je ena stvar vseeno ostala praktično nespremenjena: pravo, točneje staroavstrijskega kova, je na naših takrat dokaj okrnjenih tleh[7] še vedno prevladovalo, seveda tudi glede ureditve vprašanja zaveze in razveze zakonske zveze. Ta ureditev je namreč ostala popolnoma nespremenjena (praktično) vse do konca druge svetovne vojne. In nič drugače ni bilo to vprašanje urejeno v (prvi) avstrijski republiki, in to prav tako vse do njenega bridkega konca, ki pa je nastopil malenkost prej od (prav tako prve) Jugoslavije, in sicer s prevzemom oblasti s strani njihovih »severnih sosedov« (že) leta 1938.

In tako je na tej kot tudi na oni strani Ljubelja še pred domala devetimi desetletji veljalo staroavstrijsko zakonsko pravo, ovekovečeno v področnih določbah Občega državljanskega zakonika (ODZ; ABGB),[8] izvorno še iz 1811. leta. To pa razveze zakonske zveze, kot je bilo to poudarjeno že uvodoma, v današnjem pomenu besede sploh ni poznalo. Bolje rečeno, ni priznavalo, vsaj ne katolikom, saj sta bili edini izjemi od tega pravila bodisi (bridka) smrt zakonca (§ 111 ODZ) ali njegova (uspešna) razglasitev za mrtvega (§§ 112 do 114 ODZ), pa še to zgolj v primeru, če se »na uradno smrt spoznani« nebodigatreba ni slučajno pozneje vseeno pojavil v domači javnosti.[9]

In ker je bilo ljudi katoliške veroizpovedi v takratni Dravski banovini med Slovenci (vsaj) deklaratorno najmanj 95 odstotkov, jim je v primeru nepremostljivih razlik ali obstoja katerihkoli drugih razlogov, zaradi katerih je med njimi sklenjena zakonska zveza postala nevzdržna, preostala zgolj (sodna) ločitev (od mize in postelje), kot je bila ta v tistem času še urejena v paragrafih (§§) 103 do 110 ODZ, urejala pa je zgolj vprašanje ukinitve skupnega življenja zakoncev, ne pa razveze njune medsebojne zakonske zveze. Ta »ločitev« je lahko nastopila s sporazumom zakoncev ali brez sporazuma. A tudi v primeru podanega sporazuma zakoncev je moral par najprej prestati tri spravne poizkuse pred pristojnim okrajnim sodnikom, v okviru katerih je ta venomer poskušal zakonca prepričati, naj »za božjo voljo« le ostaneta skupaj.[10]

Le če so bile vse te tri skušnje neuspešne, je okrajno sodišče (svojčas pristojni duhovnik oziroma župnik) podalo svoj pristanek k ločitvi, če je bil hkrati sklenjen tudi sporazum o premoženjskih in preživninskih razmerjih med dotedanjima zakoncema. Sodno soglasje k (tovrstni) ločitvi je povzročilo, da je s tem prenehala tako dolžnost skupnega življenja zakoncev kot tudi zaveza njune medsebojne (spolne) zvestobe,[11] in to kljub dejstvu, da je med njima še vedno obstajala formalna zakonska (z)vez. Tovrstna ločitev je bila preklicne narave, pri čemer je bilo treba ponovno združitev naznaniti sodišču, prav tako jo je bilo mogoče ponoviti praktično brez kakršnihkoli omejitev (§ 110 ODZ).

Nevoljna ločitev od skupne mize in postelje je imela po drugi strani predpisanih več omejitev, in sicer je bila možna zgolj na podlagi tožbe, a le, če je bil podan kak zakonit ločitveni razlog, med katere so po § 109 ODZ spadale predvsem naslednje okoliščine:

-        če je bil toženi zakonec obsojen kaznivega dejanja prešuštva ali kakšnega drugega hudodelstva;

-        če je taisti tožečega zakonca »zlobno« zapustil;

-        če je ta živel »neredno«, tj. na način, da je s tem ogrozil znaten del imovine tožečega zakonca ali »dobro nravstvo« same rodbine;

-        če je zakrivil življenju ali zdravju nevarna zalezovanja, zelo grda ravnanja ali, po razmerju oseb, »jako občutne, opetovane žalitve«;[12] ali

-        če ima tak zakonec »trajne telesne hibe, ki od njih preti nevarnost, da se nalezejo«.

Sodna praksa je k temu naboru izrecno določenih ločitvenih razlogov pridodala še nekatere druge okoliščine, katerih pojavnost je izkazovala, da se sam namen in smoter zakonske zveze ne izpolnjuje, tj. predvsem okoliščino telesne nezmožnosti za (spolno) občevanje ali zavestno odrekanje te možnosti drugemu zakonskemu partnerju.[13] A navkljub obstoju utemeljenega razloga je bilo treba pred (tokrat) okrožnim sodiščem še vedno opraviti tri spravne poizkuse, preden je lahko to izdalo svojo sodbo. V njej pa je moralo po ODZ obvezno odločiti tudi o krivdi za ločitev. Ta presoja pa je imela za marsikatero ločenko dokaj usodne posledice. Če je bilo namreč moč krivdo za ločitev naprtiti ženi, ta namreč ni bila upravičena niti do preživnine. Enako je vse do leta 1841 veljalo celo za primer, ko sicer nobenemu od obeh zakoncev ni bilo moč očitati krivde za razpad življenjske zveze (§ 1264 ODZ).[14]

Krivda za ločitev od [osnovnega stanovanjskega pohištva] je prav tako imela tudi pomemben vpliv na razdelitev dotedanjega skupnega premoženja zakoncev, ki se je seveda v tem primeru delilo v breme za ločitev krivega zakonca. Skratka, (staro)avstrijsko družinsko pravo nikakor ni bilo po meri ločencev, kaj šele ločenk. Slednje so bile v slovenskih (pravnih) razmerah takratnega časa še dodatno prikrajšane, če so bile pred tem poročene z državnim uradnikom. V primeru, da je takšna žena dosegla sodno ločitev od že omenjenega pohištva, in to ne glede na to, ali je bila ta ločitev sporazumna ali dosežena šele s tožbo, je bila s tem venomer ob svojo pokojnino po možu,in to celo v primeru, da je bil njen dotedanji mož pred sodiščem spoznan za krivega za ločitev.[15]

Skratka, žena, ki je bila pred komajda devetimi desetletji poročena s slovenskim javnim uslužbencem, je morala biti še toliko bolj potrpežljiva do svojega moža in njegovih morebitnih »eskapad«, če je hotela biti vsaj kolikor toliko preskrbljena tudi na svoja stara leta …

***

Kako so se pa te zadeve v praksi lotevali naši severni sosedi in kakšne premetene »kšajt«[16] rešitve so bile za razliko od Slovencev takratnega časa vseeno na razpolago Avstrijcem v njihovi (prvi) republiki, bo govor v mojem naslednjem odmerku mesečnih podlistkov na tem velecenjenem justičnem spletišču.

***

Ljubezen, sploh tista bolj impulzivne in intenzivno strastne sorte, je po svoji inherentni naravi vsaj na kak daljši rok dokaj nestabilna valuta, v nobenem primeru pa ji nikakor ne bi mogli očitati, da je (vsaj) v tem venomer prekratkem času količkaj – dolgočasna. Konec koncev, kot se je v moji prisotnosti nekoč že pridušal nekdo z malce več kilometrine, je včasih že ena sama vožnja boljša od kateregakoli kupljenega avtomobila, čemur sem pridal, da seveda drži, a vseeno je vse odvisno od – modela. In prav tistim, ki radi svojo ljubezen raje uživajo na bolj divji »špuri«, je namenjena naslednja notica, ki jo je bilo moč prebrati v ljubljanskem Jutru, in to pred domala natančno 99 leti:[17]

»Rendezvous v zaporu.

Pri dunajskem deželnem sodišču v I. okraju se je vršila te dni zanimiva razprava, pri kateri so prišle na dan izredno kurijozne stvari. 34-letni prebrisani tat Ivan Leyrer je bil v policijskem preventivnem zaporu, v sosednji celici pa se je nahajala [njegova ljubica in] prostitutka Marjeta Helmerl. Leyrer je imel vse polno masla na glavi, vendar pa so ga zaman skušali pripraviti do tega, da bi priznal. Končno pa je le privolil, toda samo pod enim pogojem: da se mu dovoli biti nekaj časa s Helmerlovo skupno v celici brez kontrole. Povedal je kar naravnost, da hoče imeti ž njo – rendezvous. Njegova zahteva je bila sicer jako čudna, še bolj čudno pa, da so mu ugodili!

In tako so se vršili, kakor je dognala sodna razprava, vsak dan sestanki zaljubljene dvojice. Po vsakem sestanku pa je Leyrer izkazal oblastim hvaležnost na ta način, da je priznal zopet kako svojo lopovščino. Vendar pa je zelo varčeval z njimi, da je dalje izhajal. Sicer pa le bil lojalen. Kar je povedal, je bilo resnično. (…) Ko pa le Leyrer že naštel vse grehe, si je pomagal na ta način, da si je pričel zločine še izmišljevati, samo da je mogel k svoji ljubljenki. Tako je pripovedoval, da je izmaknil tudi neki avto in ga potem prodal. Ker pa so mu dokazali, da se v navedenem času ni zgodila nobena taka tatvina, je prišel Leyrer na idejo, da se je obdolžil celo nekega umora.

Toda to je bil njegov zadnji poizkus, da izsili nov sestanek z ljubico. Njegova iznajdljivost v izmišljevanju zločinov je bila s tem pri kraju in tako je moral zadnje tri dni pred sodno razpravo ždeti v preiskovalnem zaporu popolnoma – sam…«

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.