Slovenija je v močnem pravno-političnem nihanju. Marsikje iz ene skrajnosti v drugo. Vlada napoveduje in že sprejema nekatere skrajne pravne in politične ukrepe, ki so reakcija na nekatere skrajne poteze prejšnje vlade, ki so bile reakcija na skrajne poteze prejšnje vlade itd.
Na zgradbah državnih institucij izobešamo in snemamo palestinske in izraelske zastave, priznamo Palestino in zdaj napovedujemo zamrznitev tega priznanja, sprejemamo in kritiziramo omnibus zakone, strankarskim političnim interesom prirejamo ureditev javnih medijev, ukinjamo in ponovno ustanavljamo muzej osamosvojitve, spreminjali naj bi besedilo himne, potenciramo diametralne poglede na našo (polpreteklo) zgodovino itd. Quo vadis Slovenija?
Seveda pri vseh teh izrazitih nihanjih nismo osamljeni. Velik del sveta, če ne kar cel svet je v močnih nihajih, vibracijah. Iz demokratičnega dela sveta prihajajo huda turbulentna nihanja predvsem s strani ameriškega predsednika Trumpa, ki s svojo nepredvidljivo, arogantno in povsem improvizirano oziroma nedomišljeno politiko ustvarja konflikte in zmedo po celem svetu. Iz nedemokratičnih okolij smo seveda prav tako deležni skrajnih politik, marskikje manj nepredvidljivih, vendar prav tako arogantnih ter prikrito ali odkrito nasilnih, ki prav tako vodijo v oboroževanje, boj za dominacijo, v konflikte in vojne.
Zgodovinsko gledano vse to ni seveda nič novega. Ista vsebina, druga oblika (naši južni sosedi imajo za to zelo plastičen rek). Težava je le v tem, da vsi mi živimo danes in tukaj in si verjetno vsaj večinoma ne želimo na lastni koži doživeti še ene (svetovne) vojne ali jo pripraviti našim otrokom. Ko omenjam naše potomce, pri tem ne morem mimo misli o dvoličnosti (hipokritičnosti) nas, odraslih. Pogosto namreč samovšečno mislimo in govorimo o tem, kako nam je mar za naše otroke, po drugi strani pa jih pogosto bodisi pretirano razvajamo bodisi jim z onesnaževanjem naravnega in psihofizičnega okolja, z lastno konfliktnostjo ter mnogimi nezdravimi in neetičnimi ravnanji nudimo slab zgled in jih potiskamo v svet, v katerem je vse manj prostora za uresničevanje etičnih idealov. Če ne bo večje vojne ali naravne katastrofe, se bo seveda civilizacija tehnološko in drugače še naprej hitro razvijala, vendar pa se moramo zavedati, da tehnološki razvoj brez razvoja etične zavesti nima nobene prave vrednosti.
Če se vrnemo nazaj k slovenskim nihanjem, je treba najprej reči, da so ta v naravi in družbi večinoma povsem normalna in celo prijetna, zato se veliko nas in tistih, ki obiščejo Slovenijo v njej dobro počuti. Kakovost življenja je v Sloveniji (in tudi v EU), še posebej v primerjavi z ostalim svetom, na relativno visoki ravni. Toda na politični ravni so nihanja bistveno pretirana in ne prenehajo oziroma se v določenih vidikih žal še stopnjujejo. To je zaskrbljujoče, kajti politika ima močan vpliv na večino ostalih družbenih sfer in s tem na vse ljudi. Če politika zastruplja psihološko ozračje z negativnimi mislimi, besedami in čustvi, se to prej ali slej odrazi v celotni družbi.
V Sloveniji smo zato v nekakšni paradoksalni situaciji. Na splošno nam ni nič hudega (seveda govorim o družbenem povprečju in nikakor ne podcenjujem težav in bolečin vseh tistih, ki trpijo zaradi pomanjkanja, bolezni ter čustvenih in drugih osebnih stisk), vendar pa se mnogi kljub temu ne počutimo povsem dobro. To je podobno situaciji, ko je nekdo v službi v zelo uspešnem podjetju, ki je varno, ima urejene tehnične pogoje za delo in je poslovno zelo uspešno, vendar se (ta delavec) v službi kljub temu ne počuti prijetno, ker je ozračje v kolektivu neprijetno, npr. napeto, pretirano tekmovalno, polno zavisti ali kako drugače nezdravo. Na podoben način se mnogi, ki radi živimo v Sloveniji in smo hvaležni za vse kar nam nudi, ob vseh teh pretirano(!) zaostrenih političnih razprtijah in drugih negativnostih (npr. korupciji in klientelizmu) ne počutimo več povsem dobro. Politična ravnanja se namreč pretvarjajo v pravne akte ter različne politike in prakse na vseh družbenih področjih (zdravstvo, sociala, kultura, šolstvo, okolje, infrastruktura itd.), ki zato vedno močneje izžarevajo politična neskladja, škodljiva ravnanja in nestabilnost. Prav slednja postaja tudi osrednji problem pravnega urejanja, saj lahko v skladu z obstoječim trendom pričakujemo, da bo vsaka nova vlada povozila večino odločitev predhodne ter še krepila pravno in širšo družbeno diskontinuiteto, za katero Slovenci zaradi svoje »kreativnosti« že dolgo bolehamo. Pri tem se vsi odločevalci sklicujejo na ustavo, državo in zgodovino, pri čemer pa večinoma zasledujejo le svoje osebne ali politično-interesne predstave o teh pojmih in zato v resnici naši državi, ustavi in zgodovini jemljejo vsako institucionalno avtoriteto.
Problem v resnici ni toliko v izraziti bipolarnosti naše politike, ki ji želijo nekateri prilagoditi tudi volilni sistem. Problem je v naši neprivrženosti (ideji) skupne države. To državo si namreč vsaka od obeh prevladujočih političnih opcij prisvaja kot svojo, k čemur dodajajo svoje »lončke« še razna kapitalska in interesna ozadja, tako da že večkrat izražene ocene o ugrabljeni ali mafijski državi nikakor niso zgolj iz trte zvite. Če ne bi bilo te nelojalnosti državi, bi lahko mirno uvedli tudi večinski volilni sistem, saj bi vsaka stran na oblasti ob uveljavljanju svojih specifičnih politik hkrati spoštovala skupne ustavne in državne (nacionalne) temelje in izročilo, javna uprava pa bi bila le še dodaten varuh služenja državnemu interesu v dobro celotne nacije. Žal so to zaradi naše politične nekulture, nezadostne državotvornosti in pretiranega materializma (beri: pohlepa) zaenkrat le idealistične sanje. Je pa prav, da vsaj (po)vemo, kako je mogoče zadeve obrniti na bolje. Če že ne za nas, pa tokrat resnično vsaj za prihodnje generacije.
Rešitev je v umiritvi nihanja. V zmernosti. V zmerni politiki in posledično tudi v zmernem pravnem urejanju. Z manj nujnimi in drugače (pre)hitrimi zakonodajnimi postopki, s sojenji v razumnih rokih, z dobro premišljenimi pravnimi rešitvami itd. Ne torej v počasnosti, temveč v pravočasnosti. To kar počnemo zadnjih nekaj let je namreč nekakšno divjanje brez zadostnega premisleka, zato nas popravljanje napak, pomanjkljivosti ali neizpolnjevanje obljub stane mnogo več, kot bi nas stalo nekaj dni socialnega, strokovnega, političnega in drugačnega dialoga ter treznega premisleka, ki bi si ga privoščili pred pomembnejšimi državnimi odločitvami.
Naše materialno, energetsko in miselno življenje je nihanje, vibriranje. Tudi politika, pravo in druga področja so le različna nihanja, na različnih frekvencah, ki jim človeški spoznavni mehanizmi (čutila, razum, intuicija) pripisujejo različne lastnosti ter jih razvrščajo v različne skupine. Nihanje je mogoče uravnavati. Če ga držimo v sredinskem, zmernem obsegu, govorimo, da smo zmerni, umirjeni itd. Če gre v skrajnosti, smo skrajno srečni ali skrajno nesrečni, pri čemer vsaka skrajnost sproža nasprotno skrajnost, na koncu pa se vse konča v konfliktu ali drugačni skrajno nesrečni situaciji. Zmernost je zato tista lastnost, ki nas najbolj približa možnosti, da smo etični in družbeno konstruktivni itd. To ne pomeni, da včasih tudi skrajnost ni nujna. Toda politika in pravna politika, ki sta sposobni ustvarjati kontinuiteto ter strpno in razvojno uspešno družbo, morata znati skrajnosti umirjati. V Sloveniji se od tega oddaljujemo. Čeprav lahko razumemo razloge za takšno stanje, jih ne smemo odobravati ter se s tem sprijazniti. Postopno moramo (spet) ustvariti bolj zmerno, sodelovalno in konstruktivno politiko, ki se bo odražala tudi v sistemsko ter vsebinsko domišljenih in dobro spisanih zakonih ter v prepričljivih pravnih praksah.
Zmernost seveda danes ni v modi. Ni popularna. Verjetno je le malokdaj bila, če sploh kdaj. Toda načela zmernosti, prave mere, sorazmernosti in pravičnosti so tista načela, ki jih pravniki še kako dobro razumemo in smo zato med prvimi poklicani, da na njih opozarjamo tudi politiko in širšo družbo. Ne le, ko gre za pravne zadeve, temveč tudi nasploh. Ker pa se nezmeren človek v zmernem okolju ne počuti dobro, je pravzaprav za vsakogar pomembno, da se v življenju preusmeri k zmernosti in s tem stori nekaj dobrega in koristnega – tako zase, kot za družbo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
