Beseda primitivno označuje nekaj, kar je na nizki, začetni ali preprosti stopni razvoja (npr. primitivno ljudstvo, primitivna umetnost ali primitivno orodje), po drugi strani pa, v slabšalnem pomenu, označuje neizobraženost, nekulturnost in grobost. Primitivna (politična) vladavina zato pomeni dve različni stvari. Po eni strani lahko označuje najzgodnejše in najbolj preproste oblike vladanja v začetnih oblikah človeških skupnosti, po drugi strani pa preproste, nekulturne in grobe vidike vladanja, ki so prisotne tudi v sodobnih razvitih in kompleksnih družbah. Če torej govorimo o primitivni demokraciji v današnjem tehnološko razvitem in kompleksnem svetu, mislimo predvsem na demokracijo, v kateri prevladujejo neizobraženost, nekulturnost in grobost. Takšna demokracija je na poti v svoj razkroj. V sebi nosi namreč izrazito težnjo po fizični prevladi močnejšega, kar vodi v avtokracijo oziroma avtoritarnost. Aktualno dogajanje v svetu nam kaže, da je moderna demokracija, osnovana na razsvetljenski liberalni doktrini ter dograjena s socialnimi in drugimi korektivi, vedno bolj ogrožena prav zaradi lastnega primitivizma.
Evropska unija in velika večina njenih članic uveljavlja različne oblike koncepta moderne demokracije. Prav tako je koncept moderne demokracije uveljavljen tudi v ZDA, Kanadi, Avstraliji, Japonski in drugih državah, ki sprejemajo demokratično politično izročilo. Pri tem je vsaka resnična moderna demokracija zelo občutljiva oblika političnega sistema, saj z dopuščanjem pluralizma mnenj in delovanj dejansko omogoča tudi razraščanje radikalnih političnih, religioznih in drugih interesnih skupin in njihovih ideologij. Ključna varovalka pred zlorabo demokratičnega pluralizma in svobode, ki jo moderna demokracija zagotavlja prek osebnih, političnih ter drugih svoboščin in pravic, je pravna država. Pravni mehanizmi so namreč tisti, ki najbolj neposredno vzpostavljajo sistem zavor in ravnovesij (checks and balances), ki se s pomočjo delitve oziroma ločitve vej oblasti kaže v njihovem medsebojnem uravnoteženju in nadzoru. Poleg pravne države imajo pri ohranjanju in razvijanju moderne demokracije pomembno vlogo tudi družbeno ozaveščena civilna družba ter svobodni mediji, ki opozarjajo na napake in stranpoti oblastnih struktur. Tudi ta dva dejavnika je mogoče šteti v širši koncept sistema zavor in ravnovesij.
Moderna demokracija je kompleksna, zato jo lahko uspešno vzdržujejo le državljani, ki imajo o njenih političnih, ekonomskih, pravnih, socialnih in drugih sestavinah dovolj znanja in razvite zavesti. Demokracija ima namreč tudi polno pomanjkljivosti, ki lahko posameznika ob premajhni intelektualni širini in ozaveščenosti hitro navdajo s prevelikim razočaranjem in odporom do nje. Zato je ključno tudi, da ljudje razumejo, da je vsaka alternativa slabša, kajti nedemokratična ureditev prinaša za večji del družbe bistveno več neugodnosti ter zla in gorja od demokracije. Avtokratični, avtoritarni in totalitarni politični režimi so namreč ustrahovalni in zatiralski, pri čemer ne priznavajo človeškega dostojanstva ter človekovih svoboščin in pravic.
Moderno demokracijo lahko resnično razumejo, vzdržujejo in uspešno razvijajo le pametni ljudje. Zato sta v družbi tako pomembni prava izobrazba in vzgoja za demokracijo. Čeprav se sliši paradoksalno, takšni izobraževanje in vzgoja ne smeta biti pretirano demokratični. Tu je treba vztrajati na etičnih in strokovnih standardih in ne dopuščati pretirane »razpuščenosti«. Seveda sodijo v domeno takšnega izobraževanja oziroma vzgoje tudi razvijanje mišljenjskega pluralizma, mišljenjske in vedenjske strpnosti (tolerance) ter veščin demokratičnega vključevanja v javno življenje. V tem pogledu so še kako dobrodošle šolske razprave, otroški parlamenti, imitacije demokratičnih političnih in sodnih postopkov odločanja, spoznavanje pomena človekovih pravic, nediskriminacije in drugih demokratičnih vrednot. Toda ob vsem tem se je treba v družinah, šolah in nasploh v življenju (na)učiti tudi samodiscipline, spoštljivosti do drugih in do okolja, solidarnosti, potrpežljivosti (ki je predpostavka strpnosti), prijaznosti, plemenitosti in drugih osebnih vrlin – kjer pa ima »demokratična vzgoja« svoje naravne meje in jo morata zato dopolnjevati tudi avtoritativno poučevanje ter vzgoja z lastnim zgledom. Brez človeških vrlin postane demokratični pluralizem zgolj sredstvo za izživljanje egoističnih interesov vsakega posameznika na račun drugih. Ljudje brez vrlin so razvajeni, objestni, nasilni, ne-empatični in širše družbeno neozaveščeni, zato postavlja njihovemu egoizmu in neetičnosti kolikor toliko učinkovito mejo zgolj pravo s svojimi zavezujočimi normami.
Uspešna moderna demokracija torej predpostavlja izobražene in ozaveščene volivce, ki pri sebi uspešno razvijajo in vzdržujejo prave vrline. Paradoks sodobne družbe je zato v tem, da kljub neznanski količini vseh vrst dostopnih podatkov sodobna civilizacija vedno bolj tone v nevednost (ignoranco) in zanemarjanje temeljnih vrlin. Nagrajena komunikacija, tj. tista, ki se splača, je vedno bolj površinska oziroma površna. Zmožnost človekove osredotočenosti (osredinjenosti, fokusiranosti) na določeno stvar v povprečju močno upada. Naša pozornost nenehno preskakuje od enega dražljaja do drugega, pri čemer smo tudi nasičeni z manj- ali ne-pomembnimi informacijami. Peša nam sposobnost globljega in širšega razumevanja družbenih in naravnih pojavov. Zato se vedno manj zavedamo (če se sploh še), da nam ljudem tehnologija, digitalizacija ali t. i. umetna inteligenca same po sebi ne bodo nikoli prinesle miru in pravično urejene družbene ureditve, dostojanstva, svobode ter vsestransko zdravega in polnega življenja. Vse to si mora človek v bolj ali manj tehnološko razviti družbi ustvariti sam, predvsem seveda tudi v svoji notranjosti (intimi). Tehnologija je lahko pri tem koristen pripomoček, lahko pa tudi velika ovira. Vprašajmo se le, koliko nam pametni telefoni v resnici pomagajo k zdravemu načinu življenja ter koliko informacij, ki jih z njihovo pomočjo dnevno vsrkamo v svojo zavest je za naš razvoj resnično zdravih ter koristnih oziroma smiselnih.
Glede zahtevnosti, ki jo pred družbo postavlja ideal demokratične ureditve, je zgovorna izjava angleškega državnika Winstona Churchilla, ki je dejal, da je najboljši argument zoper demokracijo petminutni pogovor s povprečnim volivcem. Če pri tem odmislimo aristokratski sarkazem, ki ga je Churchill premogel v izobilju, lahko žal ugotovimo, da ta njegova misel izpred mnogih desetletij ni nič manj aktualna tudi danes. Ko v javnih in socialnih medijih prebiramo anonimne in druge izjave in komentarje, ki se nanašajo na politiko in širšo družbeno problematiko, smo soočeni z veliko količino »svete preproščine«, frustracij, jeze in maščevalnosti. Bistveno premalo je poznavanja materije in pravega (poglobljenega) znanja, konstruktivne kritike ter strpnosti in poskusov razumevanja drugačnih stališč. Povedano drugače, sodobna demokracija se vedno bolj vulgarizira oziroma postaja vedno bolj primitivna. Kronski dokaz je vedno pogostejši retorični in funkcionalni primitivizem na najvišjih političnih ravneh, v političnih strankah in oblastnih institucijah.
Mnogi ljudje se zato z upanjem ozirajo k velikim diktatorjem, ki jih fascinirajo s svojo odločnostjo, populistično inscenirano osebno veličastnostjo ter politično močjo. Pri tem seveda ti ljudje spregledajo ali zanemarijo dejstvo, da ti veliki voditelji vodijo družbo na izrazito primitiven (elementaren, grob, nasilen) način. Seveda pa so ti diktatorji s pomočjo oblastno vodenega propagandnega (medijskega itd.) aparata vedno znova javno prikazani v najlepši in najbolj uspešni luči. To je značilno za vsako avtoritarno državo oziroma diktaturo.
Prav v skrbi pred prevlado diktature in totalitarne države je zato pravnik in politični mislec Karl Loewenstin, ki je leta 1933 emigriral iz Nemčije v Združene države, zasnoval koncept obrambne demokracije (nem. werhafte Demokratie), ki naj bi takratno nemško weimarsko republiko obranila pred subverzivnimi dejavniki, ki so v tem istem letu, s prihodom nacistov na oblast, dokončno spodkopali njene demokratične temelje. Nemška politološka in ustavnopravna teorija z obrambno ali bojevito demokracijo (nem. streitbare Demokratie) zato danes označuje demokracijo, ki ima vgrajene ustrezne (ustavno)pravne elemente, ki preprečujejo, da bi (zgolj) večinski princip lahko izničil temeljne ustavne vrednote (npr. človekove pravice in pravice manjšin) in druge mehanizme, ki zagotavljajo svobodne demokratične temelje državne ureditve. Kar je dokaz, da moderne demokracije ni brez razvite pravne države (vladavine prava) in obratno.
Obrambna, bojevita ali militantna demokracija je torej tista, ki se lahko legitimno brani pred sovražniki demokracije. Gre za koncept, ki postaja vedno bolj aktualen tako v Evropi kot še posebej v ZDA. V EU v zadnjih letih pridobivajo na moči stranke, ki zagovarjajo skrajna politična stališča in ideologije, s katerimi ogrožajo demokratične vrednote, v ZDA pa se je demokratična ureditev pod vladavino predsednika Trumpa že nekaj mesecev po njegovi drugi inavguraciji začela tudi dejansko sesedati. Predvsem Trumpov zgled vodenja politike, ki je izrazito primitiven in nosi zato v sebi tudi močne diktatorske tendence, ima lahko usodne posledice za države z zahodnim tipom demokracije, saj je posnemanje Amerike (ZDA) v Evropi in mnogih drugih delih sveta zelo popularno. In ker Trump s svojo »sveto preproščino« nagovarja prav povprečnega volivca (po Churchillu), je izziv tudi za EU še toliko večji. Prihodnji meseci in leta bodo tako pokazali, ali je povprečno razumevanje demokracije v EU le na tolikšni ravni razvitosti, da ne bo potonilo v poplavi nedemokratičnega populizma, ter ali so voditelji evropskih držav in EU le toliko nad tem povprečjem, da bodo uspeli s svojimi zgledi potegniti evropske državljane na višji nivo politične zavesti, kot ga demonstrirajo Trump in njemu podobni voditelji, predvsem tudi diktatorji in anti-humanisti vseh vrst. Primitivna demokracija, v katero se pod Trumpovo vladavino iz dneva v dan spreminjajo ZDA, namreč dolgoročno pomeni notranji in zunanji konflikt. Tega ne morejo preprečiti niti morebitni začasni finančni in gospodarski uspehi Trumpa in njegove administracije (kolikor bo do njih sploh prišlo) in seveda še manj njegova imperialistična naravnanost (Grenlandija, Kanada itd.) ter njegova očitna odsotnost človeške empatije oziroma humanosti (Gaza, Ukrajina itd.). Primitivni demokraciji je zato treba odločno reči NE! Seveda tudi in predvsem v EU in Slovenji, kjer je v zadnjih letih prav tako v porastu.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
