Smo jim nevoščljivi, ker popoldne zaslužijo več kot dopoldne? Smo nevoščljivi pacientom, ki si lahko privoščijo plačati za svoje zdravje?
Tudi tisti, ki gredo popoldne samoplačniško k zdravniku, dopoldne plačujejo za zdravstveno zavarovanje, ki pa dejansko ni zavarovanje, pač pa nekakšen prispevek za to, da se lahko nadaljuje sistem, ki že desetletja deluje slabo. Ti, ki gredo popoldne na samoplačniške preglede in posege, pravzaprav podarjajo svoje obvezne prispevke za zdravstveno zavarovanje sistemu, od katerega imajo nič ali le malo.
Klinični center Ljubljana je bil odprt novembra 1975. V naslednjih 50 letih ne država in ne vodstvo katere koli bolnišnice ni bilo sposobno ponoviti tega podviga. Pri gradnji še tako majhne bolnišnice smo v zadnjih desetletjih lahko spremljali le afere in afere. Celo odkup stare hiše za potrebe širitve UKC Maribor je bila odisejada, kot da se gradi bolnica za 1.000 bolnikov, ne pa mali prizidek. Pogoji dela v bolnicah so izpred desetletij. Pacienti ležijo na hodnikih tudi po več ur. Prostora ni. Osebja je premalo. Delovniki so nemogoči. Agresija pacientov vse večja. Želja svojcev, da se jim ne bi bilo potrebno ukvarjati z bližnjim tako velika, da večina namesto duhovnika k smrtni postelji kliče reševalce, ki naj odpeljejo umirajočega v bolnišnico, da se svojcem ne bo potrebno soočiti z umrljivostjo.
Pogoji dela so tisti, ki verjetno delajo javno zdravstvo iz dneva v dan manj živo in bolj obsojeno na razkroj. V letih, ko sem predaval na seminarjih za medicinske sestre in tehnike, sem ugotovil, da s še tako hudimi pravnimi temami ne morem slušateljev prestrašiti toliko, kot lahko oni mene prestrašijo z zgodbami iz svojega vsakdana. Kot da za medicinsko osebje ne veljajo pravila glede delovnega časa, odmorov, počitkov, varnosti in zdravja pri delu. Zakaj čudenje, da medicinska sestra, ki vse od svoje polnoletnosti naprej dviguje vedno težje paciente, ima okvaro hrbtenice in nemogoč delovni čas, tako da komajda opazi, kdaj so ji otroci odrasli, odide za prodajalko po tem, ko jo na delovnem mestu ugrizne zasvojenec, ki ga praktično vsake tri dni rešujejo pred njegovo usodo. Ne, ni samo plača. Pogoji dela so obupni. Ne gre le za nove stene in nove naprave, gre tudi za organizacijo dela, čeprav ne morem pozabiti svoje zadnje izkušnje z bolnišnico, ko sem pristal v zgornji etaži urgence v prostorih brez oken, ki so bili še najbolj podobni kakšni podzemni garaži nakupovalnega centra. Strop brez zaključkov, le gol beton in inštalacije. V njem kakšnih dvajset bolniških postelj potisnjenih ob stene, na sredi nekaj miz za zdravstveno osebje. Nobene pravice do zasebnosti, o kateri govorijo zakoni. Nobene možnosti za počitek osebja, le neonske luči na stropu, ki gorijo neprestano od 6 zjutraj do 12 zvečer, tako da niti sam in niti osebje nismo več vedeli, ali je dan ali je noč. Post apokaliptično vzdušje, v katerem sem se na lastno odgovornost odločil, da grem domov.
Ob statistiki čakalnih dob[1] in podatku, da na dan 7. 1. 2026 samo na prvi pregled čaka kar 144.023 oseb od tega 46.655 oseb čaka nad dopustno čakalno dobo in ob upoštevanju, da je dopustna čakalna doba že sama po sebi izjemno dolga (na primer za oralno in maksilofacialno kirurgijo 360 dni od uvrstitve na čakalni seznam),[2] se seveda zastavlja vprašanje, zakaj ni zasebnikov več. Odgovor na to je verjetno dokaj preprost. Ker zdravstveno zavarovanje dejansko ni zavarovanje, pač pa način preprečevanja prehoda pacientov k zasebnikom.
Zavarovanec si lahko izbira izvajalca zdravstvenih storitev le znotraj javnega sistema in koncesionarjev. Koncesionar ne more postati vsak, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje zdravstvene dejavnosti, pač pa je lahko le tisti, ki ima to srečo, da ujame ravno pravi trenutek, ko ZZZS dopusti dodatno koncesijo in na razpisu uspe. Pred časom sem zastopal izvajalca zobozdravstva, ki je poskušal pridobiti koncesijo v občini, v kateri dela že več let kot čisti zasebnik. Ker županu ni bil všeč, iz tega ni bilo nič. Župan je želel koncesijo podeliti drugemu, ki pa sicer ni izpolnjeval pogojev.
V Nemčiji je več kot 100 zdravstvenih zavarovalnic.[3] Tudi ta sistem ima vse več težav, pa vendarle je dana vsaj možnost izbire, ki je v Sloveniji sploh ni. Predvsem pa v Sloveniji ni niti najmanjše ideje, da je zavarovanje dejansko zavarovanje in ne davek in da bi bilo smiselno, da ima zavarovanec možnost, da izbere katerega koli izvajalca zdravstvenih storitev. Absurd slovenske ureditve se najbolj pokaže v tem, da lahko slovenski zavarovanec v primeru prekoračitve dopustne čakalne dobe poišče katerega koli izvajalca v državah EU, tudi tistega, ki ni del javne mreže, ne sme pa izbrati zasebnika v Sloveniji.
Ni najti razumnega in sorazmernega razloga, zakaj slovenski zavarovanec ne bi bil upravičen do povračila priznanih stroškov zdravstvene storitve pri katerem koli izvajalcu v Sloveniji (tudi zasebniku), če mu te storitve javni sistem ne more zagotoviti v določenem roku. Ta prepoved je očitno namenjena zgolj temu, da bi bilo zasebnih izvajalcev čim manj. Nikakor pa ni v interesu zavarovanca. Zavarovalnica ima morda možnost določiti, da je priznan strošek za posamezno storitev x EUR in da mora zavarovanec doplačati, če to storitev zasebnik računa dražje, nedopustno pa je, da zavarovalnica odkloni povračilo sicer priznanega stroška zgolj zato, ker gre za zasebnika v Sloveniji. V luči tega je odločitev Ustavnega sodišča U-I-79/25 vsaj kanček razuma v sistemu, v katerem bi bile sicer potrebne bistveno večje reforme. Dobro je, da se vsaj komu še da popoldne delati v slovenskem zdravstvu in da se ne želi preseliti v tujino. Kolega zdravnik, ki je pred leti odšel delat v Nemčijo, je kot največjo razliko poudaril prav pogoje dela.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
