Pred leti se je v mednarodnem prostoru uveljavil rek: Združene države izumljajo, Kitajska kopira, Evropa regulira (US invents, China copies, Europe regulates). Ta rek zdaj ni več v celoti aktualen, kajti Kitajska glede na število lastnih inovacij vedno hitreje dohiteva ZDA in jo bo verjetno kmalu prehitela. Delno pa rek še drži, kajti Evropa, točneje Evropska unija, je tako na področju inovacij, kot na številnih drugih področjih še vedno prvak v pravnem normiranju. In prav slednje nam pove veliko o nas samih – tako v pozitivnem, kot negativnem smislu. Seveda pa je to le delček perspektive, ki jo na kratko orisujem v tej kolumni.
Svet se hitro spreminja in glavna gospodarska in tehnološka tekma se odvija danes med ZDA in Kitajsko. Seveda so tu po različnih merilih na globalni ravni še drugi veliki igralci, npr. Rusija in vedno bolj tudi Indija ter številne regionalne velesile. Takšnih primerjav dandanes ni konca in kraja, kajti v hitro in intenzivno spreminjajočem se svetu se tudi v EU sprašujemo, kdo bo srednjeročno in dolgoročno prevladal in kako bo to vplivalo na nas. Vedno bolj nas zanima, ali bomo v prihodnje na svetovni ravni še vedno lahko dovolj konkurenčni, varni, vplivni ipd., pri čemer se postavljamo v tekmovalen odnos nasproti drugim velesilam in kontinentom. Vse to je seveda načelno v redu in prav, vendar pa se moramo hkrati zavedati, da je smiselno in po moji oceni tudi nadvse nujno, da v tej globalni ekonomski, tehnološki, digitalni, oboroževalni, geostreteški in drugačni tekmi ne izgubimo svoje lastne (skupne) družbene identitete, ki smo jo na podlagi bridkih zgodovinskih izkušenj postopoma oblikovali od druge svetovne vojne do danes.
Seveda je vprašanje evropske (EU) identitete težavno, saj smo si v marsičem različni. Toda tisto, kar se mi zdi ključno in predstavlja pravnopolitični zbir naših skupnih imenovalcev so predvsem demokratične vrednote. Gre za vrednote sodobne demokracije, ki je v mnoštvu pojavnih različic utemeljena na načelih liberalizma, ki jih dopolnjujejo tudi nekatere vrednote in načela solidarizma, kolektivizma, naravo-varstva ipd. Današnja EU je poleg svoje ekonomske uspešnosti utemeljena predvsem na konceptih in praksah demokracije, pravne države (vladavine prava), človekovih pravic in socialne države. ZDA in Kitajska nas bosta verjetno v prihodnje še vedno prekašali v svoji tehnološki, ekonomski in vojaški moči, čeprav imamo tudi na teh področjih v EU nekatere velike potenciale. Seveda je prav, da nam razvojna in drugačna uspešnost teh in nekaterih drugih držav predstavljajo izziv in razlog, da še močneje razvijemo svoje tovrstne potenciale. Toda pri tem jim ne smemo postajati podobni v tistih lastnostih in tendencah, ki niso zares nujne in v resnici niso civilizacijsko napredne, čeprav morebiti dajejo tak videz.
Za človeka in človeštvo je mnogo bolj kot tehnološki in ekonomski razvoj pomemben moralno-etični razvoj. Seveda slednjega ni brez prvega (Primum vivere, deinde philosophari). Toda ekonomija in tehnologija imata resnični smisel le, če človeku in človeštvu olajšata moralno-etično rast. Ta se kaže predvsem v spoštovanju človeka, družbe in celotne narave ter v prizadevanju za človečno družbo in varstvo človekovih pravic in svoboščin. Na sedanji stopnji človeškega razvoja to na politični ravni v največji meri zagotavlja sodobna liberalna demokracija, ki implicira vključenost, strpnost in dialog, na pravni ravni pa pravna država oziroma vladavina prava, ki omogoča nediskriminacijo, enakopravnost, zadostno stopnjo družbene pravičnosti ter varstvo človekovih pravic. Le moralno-etično podlaga omogoča tudi pozitiven razvoj na duhovnem področju, ki je seveda pomembnejši od vseh drugih oblik razvoja, vendar se tega večji del človeštva ne zaveda, kar dokazujejo vse vrste in oblike materializma. Zato smo seveda vsi skupaj ujeti v ekonomske, tehnološke, politične, vojaške in podobne primerjave in tekmovanja.
Izhodiščna misel, ki EU prikazuje kot rigidnega pravnega regulatorja, nam nakazuje bistvo tega, kar želim povedati. EU namreč resnično pretirava s pravno regulacijo in na nek način s tem duši tudi svoje razvojne (inovativne) potenciale. Toda po drugi strani je prav zaradi te regulacije, ki je izraz naše prevladujoče pravne kulture, utemeljene na konceptu materialno-formalne pravne države (vladavine prava), EU boljši varuh človekovega dostojanstva, človekovih pravic, narave in okolja, kot pa to velja za ZDA, Kitajsko, Rusijo, Indijo, Brazilijo in mnoge druge velike ali večje države. Morebiti bo kdo ob tem pomislil na dejstvo, da npr. Kitajska vedno bolj razvija t.i. obnovljive vire energije in da Evropa od Covida dalje v tem pogledu ni več povsem prepričljiv protagonist varstva okolja in prizadevanja za omilitev podnebnih sprememb. Morebiti to drži, čeprav je Kitajska kljub takšnemu razvoju hkrati še vedno tudi velik onesnaževalec planeta. Toda Kitajska ni demokratična in močno omejuje zasebnost, svobodo izražanja, združevanja itd. Njena »pravna država« je zgolj formalna. Ko se tako npr. sklicuje na načelo ustavnosti in zakonitosti, to dejansko pomeni uresničevanje zakonov, ki jih sprejme enopartijska oblast, pri čemer ti zakoni ne zagotavljajo človekove svobode in pravic, pa tudi ne svobodnega delovanja civilne družbe.
Pred kratkim sem izkušenega indijskega diplomata, ki je dlje časa živel in delal na Kitajskem in se tudi dobro naučil kitajščine, vprašal, ali bi raje živel na Kitajskem ali v Indiji, v kateri je politično-pravno okolje (bistveno bolj) demokratično. Dejal mi je, da je v logističnem, tehnološkem, urbanističnem in še kakšnem pogledu življenje v kitajskih mestih dandanes zelo udobno in moderno – dejansko bolj kot marsikje na zahodu. Kljub temu pa bi raje izbral demokratično okolje, kjer nisi stalno pod nadzorom ter uživaš zato bistveno več svobode in osebnih pravic. To ni bil prvi takšen odgovor, ki sem ga prejel s strani posameznikov, ki imajo neposredne izkušnje z življenjem na Kitajskem. Seveda pa so tudi takšni, ki razmišljajo drugače.
Kaj želim povedati? Prav je, da EU tekmuje s preostalim svetom in se razvija po najboljših močeh ter tako v mednarodni areni ohranja pomembno vlogo – kolikor jo realno še lahko. Toda zaradi tovrstne tekme s preostalim svetom se ne smemo odreči našim demokratičnim, pravnim in socialnim vrednotam. Predvsem na tem družbenem področju smo lahko »zmagovalci« tudi v prihodnje. Kajti bolje je, da smo osebno in družbeno svobodni, da prehodimo kakšno pot še vedno peš ter ohranjamo (čim bolj) pristne medčloveške odnose, kot pa da se vozimo v povsem avtomatiziranih in oblastno nadziranih vozilih, družimo z humanoidnimi roboti ter puščamo umetni inteligenci, da skoraj o vsaki stvari razmišlja namesto nas.
EU je zaradi svoje transnacionalne in demokratične strukture in delovanja ter zaradi spoštovanja načel pravne države (seveda tudi zaradi neprimernega pretiravanja s pravno regulacijo) bolj okorna in počasna od nekaterih konkurenčnih svetovnih okolij. Če bomo kljub izboljšavam na področju regulacije ipd. ohranili svojo politično-pravno identiteto, ki temelji na etiki spoštovanja človeka, družbe in narave, v nekaterih pogledih ne bomo nikoli dosegli držav, ki zaradi avtoritarne ali totalitarne politike hitreje sprejemajo in implementirajo svoje odločitve ter lahko prisiljujejo svoje prebivalstvo v katerekoli oblike in načine delovanja, tudi npr. v ekonomsko suženjstvo, slepo podrejanje politični ideologiji ali v nasilno oziroma nečlovečno obnašanje do drugih (npr. v konfliktnih, vojnih ipd. razmerah). Menim, da ne smemo prodati naše »evropske duše« na račun nebrzdane tekme na ekonomskem, tehnološkem, vojaškem in drugih področjih. Takšen nebrzdan razvoj se bo prej ali slej iztekel v takšno ali drugačno krizo, ki bo njegove protagoniste (ponovno in zelo verjetno ne zadnjič) opomnila, da življenje na tem planetu ni osmišljeno (le) z denarjem in prevlado nad drugimi, temveč predvsem s spoštovanjem duhovnih in etičnih vrednot. Seveda ob vsem tem ne mislim, da se mora Evropa (EU) odreči prizadevanju za ekonomski in tehnološki razvoj ter za svetovno konkurenčnost na teh in drugih področjih. Nenazadnje moramo z vsem tem poskrbeti tudi za svojo varnost in omogočiti ustrezne pogoje za ustrezno družbeno blagostanje in dobre medčloveške odnose. Toda pomembno je, da v takšni tekmi ne pretiravamo, da torej ohranimo pravo mero in da se na nekaterih področjih tudi realno sprijaznimo, da ne moremo in ne želimo – če hočemo ohraniti relativno dobro kakovost življenja – biti prvi in najboljši. Vprašanje pa je seveda, ali v EU premoremo modrost in pogum, da uberemo takšen pristop in ne poskušamo postati nekaj, kar nismo in kar si ne bi smeli želeti postati.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
