c S
Razčlovečenost
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
18.04.2014 V slovenskem prostoru vsakodnevno medsebojno tekmujejo različne razlage slovenske polpretekle zgodovine, ki se soočajo in spopadajo od najnižjih celic družbenega življenja do njegovih najvišjih centrov moči. Ker se posamezniki medsebojno ne poslušajo, ne znajo doseči niti soglasja o postavitvi spominskih obeležij in pokopališč v spomin na žrtve totalitarnih hudodelstev.

Zavedajoč se slovenskega konteksta je v sredo dopoldne veleposlanik Združenih držav Amerike v Sloveniji, Joseph A. Mussomeli, na enem izmed ograjnih stebrov ameriškega veleposlaništva, slovesno odkril spominsko obeležje v spomin na žrtve vseh totalitarnih režimov. Prve dve vrstici spominskega obeležja se glasita »izkazujemo čast in žalujemo za vsemi Slovenci, ki so trpeli pod fašizmom in nacizmom« in »izkazujemo čast in žalujemo za vsemi Slovenci, ki so trpeli pod komunizmom«. Odzivi na spominsko obeležje so bili pričakovani tako tisti pozitivni kot negativni, pri čemer nekateri spominjajo na nekatere druge čase.

V neki zreli pravni in demokratični državi samo odkritje spominskega obeležja ne bi smelo biti nič posebnega. Zrele in demokratične države priznavajo temne plasti svoje preteklosti, saj je le tako mogoče doseči pomirjenje med različnimi pogledi. Prav zaradi tega je dogodek izstopal iz provincialnosti ljubljanskega vsakdana. Spominsko obeležje je postavilo ogledalo celotni slovenski družbi na vseh njenih straneh. Slika v ogledalu ni nič kaj prijetna, saj nazorno odkriva popolno razvodenelost vloge in pomembnosti človekovega dostojanstva v slovenski družbi. Človekovo dostojanstvo je namreč tisto, ki ustvarja temelje kolektivne zavesti nekega naroda. Takšna zavest pa se ne z ustvari z molkom o preteklih hudodelstvih in njihovih žrtvah ter monističnim pogledom na zgodovinska dejstva. 

Dostojen pokop, ureditev spominskih obeležij, muzejev in parkov sodijo med državne obveznosti, ki izhajajo iz pravice žrtev totalitarnih hudodelstev in njihovih sorodnikov do dostojnega in človeškega obravnavanja. Na slovenskem ozemlju je bilo do danes odkritih na stotine medvojnih in povojnih grobišč, kjer so pokopane žrtve nacističnih, fašističnih in komunističnih vojnih hudodelstev, hudodelstev zoper človečnost in genocida. Kljub temu so le redka primerno urejena s spominskimi obeležji, parki in z muzejskimi centri. Večina teh grobišč še danes ni izkopanih, kosti zverinsko pobitih še vedno ležijo v breznih, rovih in jamah. Državni organi denimo pravijo, da ne razpolagajo z zadostnimi sredstvi za prenos kosti iz modrih zabojnikov v Hudi jami, kaj šele za izkop kosti iz še polnega jaška v Barbarinem rovu. Istočasno država ne najde zadostnih sredstev za postavitev spomenika žrtev vseh hudodelstev na Kongresnem trgu v Ljubljani. Slovenska družba, seveda, tudi ne najde soglasja o tem kakšen bi bil primeren in ustrezen napis na spomeniku. Družba tako še naprej ostaja razčlovečena ne samo na zavestni ravni ampak predvsem na podzavestni.

Elie Wiesel je v svojem delu »From the Kingdom of Memory: Reminiscences« zapisal, da »Spominjati se, je ustvarjati most pred preteklostjo in sedanjostjo, med preteklostjo in prihodnostjo. Spominjanje potrjuje človekovo vero v človeštvo in posreduje pomen naših minljivih prizadevanj. Cilj spominjanja je, da oživi dostojanstvo pravičnosti«. (New York, Schocken Books, 1990, str. 194). Zakaj ima slovenska družba takšne težave pri doseganju »dostojanstva pravičnosti« in zakaj ne morejo različne svetovnonazorske struje slovenske družbe poiskati vsaj najmanjši skupni imenovalec, ki bo tlakoval pot v prihodnost?

Na slovenskem ozemlju so bila v preteklosti storjena hudodelstva na tej in oni strani. Vendar odgovornost za hudodelstva in položaj žrtev zagotovo nista odvisna od strani, ki ji je posameznik pripadal. Veleposlanik Mussomeli je na isti večer v oddaji Odmevi na javni radioteleviziji nazorno prikazal, da se slovenska družba sooča s težavami pri pojasnjevanju »različnih odtenkov sive…« (MMC RTVSLO, 17. april 2014). Težko, in za nekatere nemogoče, se je postavljati v kožo družin in posameznikov iz nasprotnega svetovnonazorskega pola. Če bi poskušali razumeti posameznike z različnim mnenji in stališči, bi bilo to, seveda, izdajstvo, pravijo nekateri. Na tak način rane postajajo še bolj odprte, razčlovečenost slovenske družbe pa še globlja. Nerazumevanje in sovražnost različnih skupin ter nesoglasja o različnih dejstvih ustvarjajo nevidne meje na različnih ravneh slovenske družbe, v družinah, prijateljskih in poklicnih krogih. Vse skupaj posledično ustvarja in poglablja nezaupanje ter kulturo strahu. Izhod iz takšne pat situacije je mogoč le z dosledno zavezanostjo naslednjim trem pogojem.

Prvič. Slovenska družba potrebuje svobodno in pluralno izmenjavo mnenj ter medsebojno poslušanje različnih stališč o zgodovinskih in drugih dejstvih. Če nek posameznik misli drugače, še ne pomeni, da ga je potrebno očrniti. Nasprotno. Medsebojno se moramo več poslušati in izmenjavati ter sprejemati različna mnenja.

Drugič. Jacques Semelin je v delu Očistiti in uničiti zapisal, da »v imenu vseh tistih, ki so si kdajkoli zastavili vprašanje, zakaj smo zavezani poslanstvu razumeti« (Očistiti in uničiti; Politične rabe množičnih pobojev in genocidov, Modrijan, Ljubljana 2009 (prev. Anuša Trunkelj), str. 16, 17). Slovensko družbo zaznamuje kronična nezmožnost razumevanja, zakaj je do hudodelstev prišlo na tej ali na oni strani. Razumevanje je zato tudi ključen predpogoj za odpuščanje sorodnikov žrtev ter za ustvarjanje občutkov sramu in krivde. Spominska obeležja in muzejski centri lahko prispevajo k razumevanju sedanjih in prihodnjih generacij, zakaj je do totalitarnih hudodelstev sploh prišlo.

Tretjič. Potrebno je doseči zmagoslavje človekovega dostojanstva, ki ne gre samo žrtvam, ampak tudi njihovim sorodnikom. Človekovo dostojanstvo je kolektivna dobrina, ki ne pripada samo enemu posamezniku, temveč vsem nam. Kadar se sprehajamo po slovenskih gozdovih in pašnikih, nevedoč, da stopamo po kosteh zverinsko pokončanih žrtev, ne teptamo le dostojanstva njih samih in njihovih sorodnikov, temveč hodimo po našem dostojanstvu. Zato je potrebno pobite in umrle izkopati iz jaškov, jam in brezen, jih dostojanstveno pokopati in jim postaviti spominska obeležja.

Med govorom gospoda Mussomelija se na igrišču vrtca v soseščini ameriškega veleposlaništva brezskrbno igrajo in poskakujejo otroci. Govor jih prav nič ne zmoti, morda zato še bolj poskakujejo. Njihova brezskrbna igra nas vse znova opominja, da se moramo vsi skupaj znova naučiti, kako se pogovarjati in poslušati; razumeti drug drugega in odpuščati; ter dostojanstveno pokopati in se spominjati naših pobitih in umrlih.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.