c S
Obljubljena dežela
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
09.04.2010 V poletnem času, ko pričenjajo množice obiskovalcev svoj »desant« na toskanska mesta, mesteca in vasice, obljubljena dežela ponuja dom obiskovalcem, ki so si v osrčju njenih mest in pokrajine, iz političnih in ekonomskih razlogov poiskali svoj drugi dom. Afriške priseljence se srečuje na vsakem koraku, v skoraj vsaki mestni četrti v Firencah, Livornu, Pisi in drugih toskanskih mestih. Kitajski in pakistanski priseljenci počasi zavzemajo Prato. Odkar sta Romunija in Bolgarija članici Evropske Unije, tudi število priseljencev iz teh držav silovito narašča.

Toskana je v zadnjem desetletju postala obljubljena dežela za revne in prišleke iz vseh koncev sveta. Govorimo lahko o eni najbolj prijaznih italijanskih dežel, kjer slovenskega človeka, nekaj sto kilometrov stran od slovenskega narodnostega področja, pričakajo pri vhodu v florentinsko upravno enoto navodila v slovenskem jeziku. Toskanske idiličnosti pa je kmalu konec, ko se za trenutek ozremo mimo umetniških mojstrovin in spomenikov in se spogledamo z resničnim vsakodnevnim življenjem.

Afriški priseljenci na florentinskih ulicah, v različnih koncih mesta, ob sončnem vremenu prodajajo sončna očala, ob deževnem, pa seveda dežnike raznih oblik, barv in velikosti. Njihove zgodbe se berejo kot najboljši avanturistični romani. Večina priseljencev pripoveduje podobne zgodbe, kot je na primer zgodba devetnajstletnega Kelvina, ki se je pred letom dni iz rodne severno-nigerijske vasice odpravil na tvegano in mukotrpno potovanje v »boljši svet« Evrope. Vedel je, da mora zapustiti rojstni kraj, saj njegovi družini primanjkuje hrane za osnovno preživljanje, kaj šele za šolanje otrok in druge potrebe. V prvih mesecih se je s skupino tridesetih vrstnikov prebil skozi pasti pokrajin in ljudi osrednje Afrike, da bi prispel do libijske sredozemske obale, kjer je potem nekaj mesecev čakal na pravo priložnost, da preko morja z barko libijskih zaslužkarjev doseže obale Evrope, na italijanski južni poti. Nekateri njegovi sotrpini, poti, kjer so jedli le najnujnejše in se skrivali pred vojskami osrednjih afriških držav, niso preživeli.

V drugem poskusu je Kelvinu uspelo s čolnom nekega libijskega ribiča priti do južne obale Sicilije, kjer so ga prestregli italijanski organi in ga razporedili v begunsko zavetišče. Ko je prejel nekakšno začasno dovoljenje za bivanje, se je s prijateljem odpravil proti severu, kjer je v Firencah našel začasni dom v florentinski skupnosti Afričanov. Sedaj vsak dan na ulicah ponuja v nakup razne drobnarije in si želi, da bi našel boljše delo. Življenje v novi domovini, čeprav si majhno sobo v florentinskem predmestju deli s petimi prijatelji, je boljše kot v rodni nigerijski vasi, ker tu vsaj hrane ne primanjkuje. Vendar Kelvin priznava, da je pričakoval več. Podobna je zgodba Xavierja, ki je preko Tunizije prišel do Kalabrije, in od tam do Firenc, kjer sedaj na ulicah v strahu pred policijsko aretacijo prodaja ponaredke torbic znanih blagovnih znamk. Obljubljena dežela naenkrat ni več tako obljubljena, ko afriški priseljenci pričnejo živeti vsakodnevno življenje.

Obljubljeno deželo pa v Toskani in drugih italijanskih deželah iščejo tudi Romi. V Firencah ali v okolici mesta živi okoli 700 Romov. Že leta 1987 so mestne oblasti v Firencah pričele premeščati Rome v dva uradna tabora, kamor so jih umestili, ne glede na to, kje so prej prebivali. Na vhodu v t.i. tabor je "kontrolna točka", ki jo nadzirajo mestne oblasti. Naključen obiskovalec mora predložiti osebni dokument in povedati ime osebe, ki jo želi obiskati znotraj tabora. V takšnih razmerah trenutno živi v dveh taborih približno 500 Romov, pri čemer so v zadnjih tridesetih letih le tri družine zapustile tabor in se preselile v navadna stanovanjska naselja. Vendar omenjena tabora nista edina, saj v okolici Firenc obstaja še najmanj pet drugih taborov, ki pa nimajo urejene niti osnovne infrastrukture. Prebivalce redno obiskujejo policijski organi, ki naj bi po poročilih nevladnih organizacij redno grozili prebivalcem z izgonom in nasiljem, s čimer naj bi si državni organi prizadevali odstraniti Rome iz okolice mesta.

V času, ko si vse več ljudi iz različnih koncev sveta prizadeva dospeti do obal Evrope, evropske države zaostrujejo nadzor na zunanjih mejah. Ti ljudje v Evropi preko nevarnih poti iščejo ekonomsko in politično zatočišče, s ciljem da bi boljše živeli. Vendar je Evropa daleč od obljubljene dežele, kar migranti spoznajo ob prvem stiku z birokracijo in policijskim osebjem evropskih držav. Ob spremljanju življenja novih priseljencev večina Evropejcev postane ravnodušna. Na afriški celini na primer, kjer smo Evropejci neposredno ali posredno v zadnjih stoletjih povzročili toliko solza, gorja in pokolov, se iz leta v leta ponavljajo na prvi pogled iste zgodbe: državljanske vojne, pokoli, dosmrtne diktature, kršenje najbolj temeljnih standardov človečnosti in podobno. Vendar so o odnosu Evrope do Afrike zgodovinarji zapisali že mnogo besed. Le redki so prišli do zaključka, da si moramo vsi skupaj natočiti čistega vina preden začnemo postavljati kakršnekoli pogoje za sodelovanje Evrope (Evropske Unije) z Afriko. Prav zato bi morala biti ena od poglavitnih nalog vseh evropskih držav, da se usmerijo v intenzivno kulturno, humanitarno, izobraževalno in navsezadnje tudi gospodarsko sodelovanje z državami afriške celine, po zgledu nordijskih držav. Takšna priložnost se nedvomno ponuja tudi tistim evropskim državam, ki so neobremenjeni s pastmi kolonialne preteklosti.

Do takrat bo obljubljena dežela ostala obljubljena samo za ameriške, nemške, španske in druge obiskovalce, ki so v deželi bolj dobrodošli, saj s seboj prinašajo mošnjičke brez dna. Za Kelvina in njegove sotrpine pa je bolj podobna likom iz Dantejevega Pekla ter družbeni pokrajini dežel, iz katerih so se odpravili, v iskanju in upanju na boljše življenje, v obljubljeni deželi.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.