Ronald Coase je leta 1991 prejel Nobelovo nagrado za prelomno pojasnilo, da so transakcijski stroški in lastninske pravice osrednja elementa delovanja trga. Njegova ideja je bila preprosta, a vplivna: učinkovita razporeditev virov ni odvisna le od cen, ampak od pravnega in organizacijskega okolja, v katerem se ljudje sploh lahko pogajajo. S tem je ekonomijo premaknil iz sveta abstraktnih modelov v realnost, kjer imajo iskanje informacij, sklepanje pogodb in uveljavljanje pravic svojo ceno.
Coasov teorem iz leta 1960 izhaja iz ideje, da lahko stranke same dosežejo učinkovito rešitev spora, če sta izpolnjena dva pogoja: (1) lastninske pravice so jasno določene in (2) transakcijski stroški so nizki. V takšnem okolju pogajanja delujejo brez večjih ovir, zato končni dogovor ni odvisen od tega, komu je pravo dodelilo začetno pravico, ampak od tega, katera rešitev je za stranki skupaj najboljša. Teorem zato pravi, da v idealnih razmerah pravo določi le izhodiščno stanje, ne pa ekonomskega izida. Učinkovit dogovor naj bi bil dosežen vedno, če se stranki lahko enostavno pogovarjata, izmenjata ponudbe in sporazumno prilagodita pravice.
To lahko ponazorimo z vsakdanjim primerom: eden od sosedov začne svoje stanovanje oddajati prek Airbnbja, kar moti soseda tik pod njim zaradi povečane hoje in hrupa. Pravo lahko začetno pravico dodeli katerikoli strani: lahko določi, da ima lastnik stanovanja pravico oddajati, ali pa da drugi sosed ni dolžan prenašati dodatnega hrupa. Če sta pravici jasno določeni in če se lahko brez večjih stroškov dogovarjata, bi po Coasovi logiki sama našla rešitev. Če ima pravico oddajati lastnik, lahko sosed od njega zahteva finančno kompenzacijo za dodatno motnjo ali predlaga omejitve (na primer tišino po določeni uri). Če ima pravico do miru sosed, lahko prvi ponudi nadomestilo ali sprejme omejitve uporabe Airbnbja. V obeh primerih je načelo enako: če so transakcijski stroški nizki, naj bi stranki sami prišli do dogovora, ki jima skupaj prinaša največjo korist, ne glede na to, komu pravo dodeli začetno upravičenje.
Coase je že sam poudaril, da gre za miselni eksperiment. V praksi transakcijskih stroškov ni mogoče izničiti: pogajanja so počasna, informacije nepopolne, pogodbe drage, uveljavljanje pravic pa negotovo. Zato mora pravo pogosto določiti pravila, ki omogočajo učinkovite izide tam, kjer prostovoljna pogajanja odpovejo.
Coase je pokazal, da trg odpove, ko so transakcijski stroški previsoki. Vedenjska ekonomija pa opozori na nekaj bolj subtilnega: trg lahko odpove tudi takrat, ko so transakcijski stroški nizki, vendar ljudje svojih pravic preprosto ne želijo zamenjati. Ne zaradi zakonodaje, ampak zaradi psihologije. Teorija obetov, ki sta jo razvila Kahneman in Tversky, se je razvila kot odgovor na omejitve klasične ekonomske predstave o racionalnem posamezniku. Tradicionalni model je predpostavljal, da ljudje vrednotijo izide na podlagi njihovih absolutnih vrednosti ter da so dobički in izgube psihološko enakovredni. Eksperimenti pa so pokazali, da se pri odločanju v pogojih tveganja ne obnašamo kot “računovodje pričakovane koristi”, temveč kot posamezniki, ki izide vrednotimo v odnosu do svoje trenutne situacije.
Jedro teorije obetov je misel, da presojamo izide relativno, ne absolutno. Vsak posameznik si oblikuje referenčno točko – izhodišče, iz katerega presoja, kaj zanj predstavlja dobiček in kaj izgubo. Referenčna točka je lahko trenutni položaj, pričakovanje, prejšnja ponudba ali subjektivni občutek “pravičnega izhodišča”. Ko je referenčna točka postavljena, iste spremembe vidimo različno: enkrat kot dobiček, drugič kot izgubo.
Druga ključna ugotovitev teorije obetov je, da izgube in dobički nimajo enake psihološke teže. Funkcija vrednotenja, ki sta jo razvila Kahneman in Tversky, je strma na področju izgub in bolj položna na področju dobičkov. Izguba sto enot “boli” bistveno bolj, kot nas razveseli dobiček sto enot. Ta pojav je znan kot averzija do izgub (loss aversion) in je eden najbolj stabilnih rezultatov vedenjske znanosti. Tretji element teorije obetov je manjša občutljivost pri večjih spremembah (diminishing sensitivity): razlika med 100 in 200 evri se subjektivno zdi večja kot razlika med 1100 in 1200 evri, čeprav je absolutna razlika enaka.
Coasov teorem temelji na predpostavki, da ljudje vrednotijo spremembe simetrično in da jih vodi maksimiranje koristi, ne pa struktura njihovega izhodiščnega položaja. Če so transakcijski stroški nizki, naj bi stranki zlahka zamenjali pravice ali dobrine tako, da dosežeta skupno najboljši izid. V Coasovem miselnem svetu začetna razdelitev pravic nima posebnega pomena, saj je zgolj izhodišče pogajanj. Vedenjska ekonomija pa pokaže, da je prav to izhodišče pogosto odločilno. Zaradi referenčnih točk, averzije do izgub in učinka lastništva (endowment effect) ljudje dobrine, ki jih že imajo, vrednotijo bistveno višje, kot bi jih, če jih ne bi posedovali. Menjava pravic ali dobrin zato ni nevtralna transakcija, temveč psihološko zaznana izguba. Tudi če so transakcijski stroški majhni ali celo ničelni, subjektivni “stroški izgube” ostanejo visoki.
Tu Coasov teorem naleti na svojo mejo: če ljudje izgube vrednotijo dvakrat močneje kot dobičke, potem ni realno pričakovati, da bodo prostovoljno zamenjali pravico, ki jo že imajo, za enakovredno pravico druge vrste. Začetna razdelitev pravic zato ni nepomembna, ampak pogosto določa, ali bo pogajanje sploh mogoče. Vedenjska ekonomija tako dopolni in omeji Coasa: njegov idealni svet brez transakcijskih stroškov je pomemben teoretski model, a v svetu dejanskega človeškega odločanja izhodišča nikoli niso nevtralna.
Eden najpogosteje citiranih primerov averzije do izgub je klasični poskus z loterijskimi srečkami. Udeležencem so naključno razdelili srečke, ki imajo enako vrednost in enake verjetnosti dobitka. Takoj zatem so jih vprašali, ali bi svojo srečko zamenjali za drugo, prav tako naključno. Po ekonomski logiki bi bilo vseeno – srečki sta enakovredni. V praksi pa večina ljudi zamenjave noče. Srečka, ki jo posameznik drži v rokah že nekaj sekund, postane referenčna točka: “moja srečka”. Zamenjava se subjektivno zazna kot izguba nečesa, kar zdaj imam. Potencialni dobitek pri menjavi (če je srečka povsem enaka) psihološko ne preseže občutka možne izgube.
Podoben učinek se pokaže pri povsem vsakdanjih predmetih. V znanem poskusu Kahneman–Knetsch–Thaler so nekaterim udeležencem podarili navadne keramične skodelice, drugim pa nič. Ko so nato udeležence vprašali, za koliko bi skodelico prodali ali koliko bi zanjo plačali, je bila razlika očitna: tisti, ki so skodelico dobili, so zanjo zahtevali približno dvakrat višji znesek, kot so bili drugi pripravljeni plačati. Z vidika predpostavke racionalnega posameznika, pa bi ta številka morala biti enaka. Eksperiment je pokazal, da lastništvo takoj ustvari psihološko vrednost, ki presega tržno. To je učinek lastništva (endowment effect) – neposredna posledica averzije do izgub. Prodati skodelico pomeni “izgubiti nekaj, kar imam”, pridobiti denar pa se v primerjavi s tem zdi manj pomembno.
Zelo podoben mehanizem opažamo pri najtežjih pravnih posegih, kot so razlastitve. Tu postane trk med ekonomsko teorijo in psihološko realnostjo posebej izrazit. S stališča klasične ekonomike je lastnik, ki zavrača prodajo za pošteno tržno ceno, pogosto razumljen kot nekdo, ki strateško dviga zahteve, da bi izpogajal višje nadomestilo. Deloma je to lahko res – v vsakem sistemu obstaja oportunistično obnašanje. In v praksi ni trivialno določiti meje med legitimnim pogajanjem in izsiljevanjem.
Vedenjska ekonomija pa opozarja, da visokih zahtev ni mogoče v celoti razložiti zgolj s strategijo. Pri mnogih lastnikih delujejo stabilni psihološki mehanizmi, predvsem učinek lastništva in averzija do izgub. Ko mu država ponudi znesek, za katerega bi bila pripravljena nepremičnino kupiti, mu ponuja vsoto, ki bi imela smisel, če te nepremičnine nikoli ne bi imel. Toda lastnik je ne prodaja – izgublja jo. Znesek, ki bi ga bil pripravljen sprejeti za izgubo, je zato pogosto večji, včasih občutno višji od tržne vrednosti. Razlika med zneskom, ki bi ga bil pripravljen plačati, in zneskom, ki bi ga bil pripravljen sprejeti, ni znak iracionalnosti, temveč predvidljiv psihološki učinek, ki ga pokažejo študije vedenjske ekonomije.
V realnosti je zahtevana cena lastnika skoraj vedno kombinacija obeh elementov – nekaj strategije in nekaj psihologije. Težava pa je, da ju je skoraj nemogoče razmejiti, saj pravo vidi le številke, ne pa subjektivnih motivov. Konflikt pri razlastitvah zato pogosto ne izhaja iz preprostega “pohlepa”, temveč iz tega, da pravo kot pravično nadomestilo priznava tržno vrednost, človeška psihologija pa ustvari premijo za izgubo referenčne točke. Ko je ta premija previsoka, pogajanja odpovejo in trg ne more zagotoviti učinkovitega izida. Prav tu pa se potrdi Coasovo opozorilo: kadar transakcijski stroški – tudi psihološki – presežejo prag sprejemljivega, prosti trg ne more več opravljati naloge, ki mu jo pripisujejo idealni modeli.
Ronald Coase nas je učil, da pravo postane pomembno, ko transakcijski stroški niso ničelni. Vedenjska ekonomija pa pokaže še nekaj: pravo je pomembno tudi takrat, ko bi transakcijski stroški lahko bili ničelni, pa ljudje svojih pravic preprosto ne želijo zamenjati.
Če posamezniki zaradi učinka lastništva in averzije do izgub vztrajajo pri pravicah, ki jih imajo, potem začetna razdelitev pravic ni nevtralna – postane odločilna. »Nevidna roka« trga ne odpove zaradi zakonodaje, temveč zaradi psihologije. V realnem svetu se zato pogosto zgodi obratno od Coasove elegantne napovedi: pravni okvir ne postavi le izhodišča, temveč presenetljivo pogosto tudi izid.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
