c S
Dosje Contador
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
24.02.2012 Mednarodno arbitražno sodišče za šport je v začetku meseca izreklo dvoletno prepoved tekmovanja španskemu kolesarju Albertu Contadorju, ker so v njegovem telesu našli sledi substance klenbuterol, ki jo prepoveduje Svetovna protidopinška agencija. Nekaj dni kasneje je isto sodišče podobno kazen izreklo tudi že upokojenemu nemškemu kolesarju Janu Ullrichu. Obe odločitvi sta bili pričakovani, pri čemer odpirata vrsto pravnih vprašanj v boju zoper doping v športu. Zadeva Contador še vedno odmeva v mednarodni športni javnosti, pri čemer je odločitev arbitražnega sodišča povsem razburila špansko javnost, ki še naprej večinsko verjame Contadorjevi zgodbi.

Alberta Contadorja so leta 2010 ujeli na dopinškem testu na najznamenitejši svetovni kolesarski dirki, Tour de France, ker naj bi jemal prepovedano prehranska dopolnila. Španska kolesarska zveza je kolesarja nato suspendirala, vendar je kasneje sprejela njegovo razlago, da naj bi prepovedana substance prišla v njegovo telo z uživanjem baskovske govedine. Ker se Mednarodna kolesarska zveza in Svetovna protidopinška agencija nista strinjali z odločitvijo španske kolesarske zveze, sta zoper njo vložili pritožbo na Mednarodno arbitražno sodišče za šport.

Arbitražno sodišče je v svoji odločitvi zapisalo, da je klenbuterol najverjetneje prišel v telo z uporabo prepovedanih prehranskih dopolnil, pri čemer je zavrnilo možnost,  da je prepovedana substanca prišla v športnikovo telo s transfuzijo krvi ali z zaužitjem baskovske govedine  (512. odstavek arbitražne odločitve). Contador je po odločitvi arbitražnega sodišča samozavestno sporočil, da prepovedane substance ni jemal ter da namerava še naprej tekmovati, potem ko mu letošnjega 5. avgusta poteče kazen.

Četudi lahko na prvi pogled soglašamo z odločitvijo Mednarodnega arbitražnega sodišča v zadevi Contador, pa se nam vendarle odpirajo nekateri pomisleki v zvezi s celotnim protidopinškim postopkom. Športnik v protidopinških postopkih nosi dokazno breme, da ni užival prepovedanih substanc, saj mora dokazati, da prepovedana substanca ni prišla v njegovo telo na nedovoljen način. Vprašanje je ali je institut objektivne odgovornosti primeren za uresničevanje protidopinških pravil. Uveljavljanje odgovornosti športnika za uživanje prepovedanih substanc ne sme prevladati nad pravico športnika do poštenega sojenja pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem.

Arbitražno sodišče se je v zadevi Contador podobno kot v predhodnih zadevah zadovoljilo z dokaznim standardom verjetnosti, pri čemer ni z gotovostjo ugotovilo, ali je prisotnost klenbuterola posledica načrtne uporabe prepovedanih prehranskih dopolnil. Uporaba dokaznega standarda verjetnosti je morda v protidopinških postopkih lahko sporna, vendar mnogokrat edina možna, saj je zelo težko dokazati uporabo prepovedanih substanc onkraj razumnega dvoma.

Zakaj v zadevi Contador in v podobnih protidopinških postopkih tako pogosto prihaja do razhajanj med odločitvami domačih športnih zvez ter mednarodnega arbitražnega sodišča ? Španska zveza je Contadorja verjetno oprostila zaradi velikih političnih pritiskov različnih interesnih skupin. Nekdanji španski predsednik vlade Zapatero je takrat celo izjavil, da je po njegovem mnenju Contador nedolžen. Zato se postavlja vprašanje ali lahko visoka politika res sme posegati v odločanje avtonomne športne zveze?

Mednarodno športno razsodišče odvzame v nekaterih primerih športnikom vse nagrade, ki so jih pridobili v spornem obdboju, medtem ko jim jih v drugih primerih dovoli obdržati. V protidopinških postopkih zato pogrešamo enotna merila pri uporabi protidopinških pravil v primerljivih primerih. Enako pomembno vprašanje je, kdaj naj začne teči prepoved nastopanja športnika na mednarodnih tekmovanjih. Contadorju bo kazen potekla v začetku prihajajočega avgusta, saj kazen vključuje tudi obdobje, ko je Contador čakal na končno odločitev in je lahko tekmoval. V tem obdobju je osvojil lanskoletno italijansko kolesarsko dirko. Ta naslov pa mu je bil odvzet skupaj z naslovom najhitrejšega kolesarja na dirki po Franciji 2010. Gledano skupaj, se vse zdi malo nesmiselno, saj odločitev ne pojasnuje, zakaj je Contadorju odvzet lanski italijanski naslov, če pa je bil na dirki čist, in zakaj dvoletna prepoved tekmovanja ne učinkuje šele od 6. februarja letos.

S tem je povezan tudi pomislek zoper dolžino celotnega postopka, ki je v zadevi Contador trajal dobro leto in pol. V interesu boja proti dopingu je, da so postopki hitri, saj je le-tako mogoče varovati integriteto športa in pravice športnika. Res pa je, da tudi tukaj lahko uporabimo kriterije iz običajnih sodnih postopkov, kjer se njihovo trajanje presoja glede na zapletenost zadeve, ravnanje strank v postopku ter morebitne druge okoliščine primera. Vendar pa občutljivost dopinških obtožb, domače športne zveze in arbitražno razsodišče zavezuje, da odločajo hitro brez nepotrebnega odlašanja.

Kakorkoli že, odločitev v zadevi Contador je bila pričakovana, vendar kot taka vendarle meče slabe luč na mednarodna športna tekmovanja. Odločitev Mednarodnega arbitražnega sodišča kaže, da se njegova sodna praksa v boju zoper doping šele postopoma razvija, tako glede dokaznih standardov kot zagotavljanja poštenosti postopka. Zadeva Contador pa tudi kaže na strokovno pomankljivost odločanja domačih zvez v boju zoper doping. Domače zveze se prepogosto uklonijo pritiskom javnosti in močnih interesnih skupin. Če ne drugo pa zadeva, podobno kot  slovenska primera Valjavec in Javornik, odpira tisto temeljno vprašanje o sodelovanju domačih in mednarodnih športnih zvez. V pravu človekovih pravic, se žrtev običajno pritožuje zoper pomankljivo ravnanje državnih organov,  takšna vloga pa v športnem pravu pripada tudi mednarodnim zvezam, ki ne zaupajo v strokovnost odločitev protidopinških komisij domačih športnih zvez.

Odločitve v protidopinških postopkih bi bile prepričljivejše, če bi Mednarodno arbitražno sodišče lahko onkraj razumnega dvoma odločilo, da je v določeni zadevi prišlo do jemanja prepovedanih substanc. Po drugi strani pa bi takšen dokazni standard v veliki meri onemogočil boj zoper uporabo prepovedanih substanc v športu. Tako še danes ne vemo ali je Contador res jemal prepovedano substanco, pri čemer je zelo verjetno, da jo je. Vsekakor pa odločitev meče slabo luč tako na športnika kot tudi na celotno mednarodno športno javnost. Kakorkoli že, resnico v tem primeru zagotovo pozna le športnik sam. Dosje Contador tako ostaja še naprej odprt.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.