Kdor se je kdaj sprehajal po ulicah mest in ulic globoko v osrčju baskovskih pokrajin Biskaje in Gipzkue, je kaj hitro opazil podobe in simbole socialistične oziroma marksistične ideologije, ki večinoma pozivajo k neodvisnosti socialistične neodvisne baskovske države. V zadnjih letih takšni simboli počasi izginjajo, čeprav je še opaziti pozive k svobodi obsojenih članov in k odhodov španske vojaške policije. Na baskovskem podeželju ni prav težko najti kmetijo, kjer eden ali več od družinskih članov prestaja zaporno kazen na drugem koncu Španije zaradi hujših hudodelstev, ki jih je storil kot član Eta. Odsotnost družinskih članov je postala nekako del vsakdanjika baskovskega podeželja, kot tudi vsakodnevno trpljenje družin žrtev, ki so se po umorih ljubljenjih morale znajti in preživeti na takšen in drugačen način. Večina običajnih ljudi pa pripoveduje, da so več desetletij živeli v strahu in negotovosti, ki so ju vzeli za nekaj običajnega, in se v zadnjih letih težko navajajo na stanje brez nasilja. Eta je tako ustvarila skoraj nepopravljive razpoke ne le v številnih družinah, temveč tudi znotraj mnogokatere baskovske vasi in mesta, ter celotne baskovske družbe.
Eta je v začetku maja prenehala formalno obstajati, a pušča dolgotrajne rane v baskovski in širši družbi. Končala je tako kot je delovala, kontraverzno in nepremišljeno. Baskovsko družbo je zapustila v idilični baskovski vili Arnaga v Cambo-les-Bains v francoski Baskiji z udeležbo mednarodnih opazovalcev, in daleč od baskovskih institucij demokratične in pravne države. Te Eta ni nikoli zares priznavala, kaj šele vzela za svoje. Nasprotovala je procesu tranzicije in ga štela za nelegitimen prehod iz nedemokratičnega v demokratičen sistem. Znotraj Ete so seveda skozi vsa desetletja obstajali tudi kritični glasovi, ki niso odobravali njenega nasilja. A takšni posamezniki so jo skozi desetletja zapuščali in se drugače vključevali v baskovsko politično življenja.
Eta je nastala kot odgovor na totalitarno oblast generala Franca, ki je sistematično kršila človekove pravice in temeljne svoboščine s ciljem ustanovitve socialistične neodvisne baskovske države. Zgodovinsko je jasno, da je Francov režim preko kulta osebnosti vzdrževal totalitarni režim, ki je zatiral baskovski jezik, običaje in kulturo baskovskega naroda. Franco je svoj odnos do Baskije in baskovskega naroda zapečatil že, ko je na začetku španske državljanske vojne odobril, da je nacistična Luftwaffe bombardila idilično baskovsko mestece Gerniko, ki že stoletja simbolizira državnost institucij baskovskega naroda. Eta je izšla iz baskovskega okolja, ki je bilo sito izživljanja totalitarne države, zaradi česar je dolga desetletja uživala občutno podporo prebivalstva. A največjo napako je storila že takoj po demokratizaciji, ko ni podprla tranzicijskega procesa in baskovskih institucij, saj se je raje odločila za nasilno pot, s katero je desetletja ustrahovala baskovsko in špansko družbo. V skoraj sedemdesetih letih je povzročila več kot osemsto smrtnih žrtev in še več ranjenih.
Slovenska in španska država sta si bolj podobni, kot se zdi na prvi pogled. Trpeli sta sicer pod različnima totalitarnima sistemoma. Obe državi sta se ob prehodu iz nedemokratičnega v demokratični sistem (ne)formalno odločili za amnestijo. Nista preganjali storilcev in odgovornih za kršitve in za hudodelstva, množična grobišča večinoma ostajajo neizkopana in skupna javna debata o hudodelstvih in kršitvah se skorajda zdi nemogoča.
Ete torej ni več, ostajajo pa posledice njenega več desetletnega nasilja. Različne strani v baskovski družbi se še vedno ne, oziroma se težko medsebojno pogovarjajo. Predstavniki Ete se v svoji zadnji izjavi niso opravičili vsem žrtvam in njihovim družinam. Na drugi strani različna društva za pravice žrtev vztrajajo, da se ni nič spremenilo, saj vsi storilci, nekdanji člani ETA, niso bili preganjani. Določene baskovske stranke po drugi strani zahtevajo, da se obsojene člane Ete premesti iz oddaljenih zaporov večinoma na španskem jugu, da bi bili bližje svojim družinam. Zato te skupine ostajajo na svoji strani in se medsebojno obtožujejo, namesto da bi se počasi naučili medsebojno sobivati.
Baskovska družba se tako sooča, podobno kot slovenska družba z izzivi, kako naj se različne družbene skupine, strani ali če hočete politični nasprotniki naučijo medsebojno sobivati na podlagi vrednot človekovega dostojanstva, pluralizma, strpnosti in širokosrčnosti. Da se na temelju vladavine prava priznajo in procesirajo pretekle kršitve in odgovorni zanje, saj je takšno postopanje lahko podlaga za mirno sedanjost in prihodnost. Formalno prenehanje Ete v bistvenem, razen morda simboličnega pomena, zato ne pomeni kaj dosti. Sobivanje je treba zaživeti v praksi, saj se le preko demokratične debate lahko izsvetlijo smernice, kako naprej.
Kako doseči zrelo sožitje in sobivanje s priznanjem kršenja človekovih pravic je dilema, s katero se bo v naslednjih letih soočala baskovska družba. Čeprav Eta vsaj formalno ne obstaja več, še vedno živijo njeni člani, nekateri obsojeni, drugi tako ali drugače vključeni v civilno družbo ali politično življenje, tretji se skrivajo. Še vedno v isti krajih živijo njene žrtve kot ljudje, ki jih je Eta več desetletjih ustrahovala, kot tam živijo tudi policisti in vojaki, ki so kot predstavniki španske države, kot v veliko primerih ugotavljajo poročila Združenih narodov in Evropsko sodišče za človekove pravice, arbitrarno mučili civilno prebivalstvo. Zrelega sobivanja v baskovski družbi zaradi globokih ran ne bo mogoče doseči takoj, ampak bo ta proces terjal številna desetletja, da bo krivicam zadoščeno in da bo lahko baskovska družba odvrgla jermena nasilja, sovraštva in nestrpnosti ter zavarovala človekovo dostojanstvo vseh njenih ljudi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
