Zadnjič sva spet klepetala. Midva z umetno inteligenco. Klepetala sva o stanju v Uniji. Primerjala sva, kako je govoril Juncker pred desetimi leti in kaj je imela von der Leynova povedati letos. Razlika je bila očitna. Pa ne v tem, da je stanje v Uniji danes kaj boljše od tistega pred desetimi leti. Fokus je bil povsem drugačen. Pred desetletjem se je EU ukvarjala predvsem sama s seboj. Tokrat pa je aktualna predsednica Evropske komisije, tako je izračunal moj klepetalni robot, kar tri četrtine svojega govora namenila zunanjim zadevam.
Tri četrtine ni majhna reč. Polovico od tega je šlo Ukrajini ter obrambni in varnostni politiki. Tretjino pozornosti so ukradli trgovina in globalna partnerstva. Desetino sta ga zavzela Izrael in Gaza. Preostalo pa migracije, sosedska politika in širitev. Unijski fokus je dandanes potemtakem nedvomno navzven. Zunanje zadeve EU pa so postale gotovo prevladujoča igra v mestu, če že ne kar edina.
Dejstvo je, da na to nismo dobro pripravljeni niti Unija sama niti tisti, ki predavamo evropsko pravo. To je bilo tradicionalno osredotočeno na pravno in politično naravo EU, na njena notranja ustavna razmerja ter izvajanje notranjih politik.
Zunanje zadeve EU in njena zunanja politika, pač sledeč praksi in realnim razmerjem med EU in državami članicami, so bile obrobna tema. Zaradi svoje pretežno medvladne narave je zunanja politika EU tudi v pedagoškem smislu ostajala v senci nadnacionalnih politik in pristojnosti.
Tako stanje ni več vzdržno. Nevzdržno pa je zato, ker je Unija v tem času toliko zamudila. Države članice so ostale zveste absolutističnemu razumevanju suverenosti. Zanje suverenost ni bila kot ljubezen. Bolj jo deliš, več je imaš. Ne, države članice EU, kar je za nekdanje imperije med njimi tudi razumljivo, pogosto suverenost še danes razumejo po načelu vse ali nič.
Pa smo dobili nič. Ko se je pred našimi očmi raztopil mednarodnopravni red, utemeljen na pravilih in vrednotah političnega liberalizma, je EU ostala sama. Rusija tega reda ni nikdar ponotranjila. Kitajska pa je njegov antipod. Dokler se je EU lahko sončila v zavetju Amerike, je še šlo. Danes pa je Trump ugasnil ne luč, temveč kar sonce sámo, in EU se je znašla na prepihu svetovne zgodovine, kjer odloča predvsem še moč.
Prav zato smo, kot pravi Ursula von der Leyen, danes na bojišču. Na bojišču pa šteje (pri)sila, in ne mehka moč, katere pionir je bila EU. EU trde moči pač nima. Ne samo, da nima skupne varnostne in obrambne politike. Niti skupne zunanje in varnostne politike v resnici nimamo. Pri čemer je strašen paradoks, da jo gradimo že od petdesetih let prejšnjega stoletja, in ob tem ves čas do danes enako vijemo roke.
Ampak, kakorkoli že, trenutek streznitve je očitno prišel. V svojem imenu in na svoj račun bo EU, hočeš nočeš, morala tudi v polni meri stopiti na mednarodno politično prizorišče. Za to se bo morala osvoboditi ne le okovov soglasnega odločanja, kot zahteva predsednica Evropske komisije, temveč bo morala predvsem spremeniti svoj miselni okvir.
Treba bo nastopiti enotno. Razlike poenotiti doma in z enim glasom govoriti v tujini. Vse to bo moralo biti podprto z dejansko močjo, ki sestoji iz ustreznih finančnih sredstev, ta pa se bodo prevajala tudi v zadostna sredstva fizične prisile za odvračanje sovražnosti, ki je je EU vse bolj deležna. Strateška avtonomija tako v smislu dostopa do energentov kot z vidika obrambne samozadostni je predpogoj za evropsko preživetje v prihodnjem desetletju.
V Bruslju se tega zavedajo. Drugače pa je v državah članicah. Vključno z našo. Zato bi bilo govor o stanju v Uniji nujno dopolniti še s 27 verzijami iz nacionalnih prestolnic. Teh pa mi ni želel zaupati niti moj prijatelj, klepetalni robot, svoji vsevedni klepetavosti navkljub.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
