Parlamentarne (državnozborske) volitve so pred vrati in pričela se je volilna kampanja, ki se v skladu z zakonom zaključi z dnem, ko nastopi volilni molk. Ta se prične 24 ur pred dnem glasovanja in traja vse do zaključka glasovanja. Razprava o tem, ali je volilni molk smiseln, se je v preteklosti odprla že večkrat.
Kot bom pojasnil v nadaljevanju, tudi sam menim, da je institut volilnega molka koristen in primeren, vendar pa se glede na sodobne tehnologije in predvsem porast in vpliv socialnih medijev ter drugih kanalov komuniciranja tudi sam sprašujem, ali je mogoče ta pravni institut sploh še ustrezno nadzirati ter sankcionirati njegove kršitve. Ali torej prihajamo v čas, ko bo tudi volilni molk podlegel pritisku vedno večje politične agresivnosti, ki se za uresničenje svojih ciljev poslužuje vseh sredstev?
Ko v nadaljevanju razpravljam o smiselnosti volilnega molka, se omejujem zgolj na volilni molk v demokratičnih državah. V nedemokratični državi volilni molk nima posebnega smisla, saj avtoritarna ali totalitarna oblast s prisilo poskrbi, da je volilno telo dovolj ideološko indoktrinirano ali vsaj prestrašeno, da na volitvah voli tistega, ki ga izbere oblast. Volilni molk je v takšnih državah zgolj politični okras, ki ustvarja lažni videz demokratičnosti. Volivcem naj bi bil tako omogočen lastni svobodni razmislek o tem, koga bodo volili, kar pa je seveda daleč od realnosti. Volitve v takšnem sistemu niso tajne, svobodne in poštene. Poleg tega so kandidati za takšne volitve izbrani le iz vrst vladajoče stranke, kadar pa ta stranka morebiti le dovoli tudi kandidaturo kakšnega drugega, seveda s strani oblasti nesprejemljivega (»opozicijskega«) kandidata, povprečen volivec za tega »napačnega kandidata« ne bo volil, saj bodisi slepo zaupa oblasti ali pa se zaveda, da bi s tem sebe in svoje bližnje spravil v nemilost vladajočega režima.
Volilni molk lahko torej dosega svoj zaželeni učinek samo v demokratičnem političnem sistemu. Kot rečeno, je namen tega instituta, da po politično pluralni volilni kampanji omogoči volivcem čas za samostojen in svoboden dokončen premislek o tem, koga bodo volili. To je seveda še kako smiselno, kajti odgovoren volivec potrebuje pred sprejemom tako pomembne odločitve čas, v katerem lahko v miru premisli, komu bo namenil svoj glas.
Človek na splošno potrebuje čas za sprejem vsake premišljene odločitve. Če odločitev ni premišljena, je sprejeta impulzivno, intuitivno, instinktivno itd. Seveda je lahko tudi takšna odločitev dobra ali pravilna. Toda ko gre za pomembne politične in nasploh kompleksnejše družbene in osebne odločitve, je vsekakor na mestu, da jih tudi razumsko pretehtamo, in sicer v luči različnih kontekstualnih okoliščin oziroma dejavnikov. Če tu ravnamo zgolj impulzivno, so naše odločitve pogosto slabe oziroma napačne, saj so pretirano pogojene z lastnimi emocijami in drugimi notranjimi občutji, predsodki, domnevami itd., ki ne upoštevajo dovolj dejstev, volje in interesov drugih in družbe kot celote, naravnih okoliščin, pa tudi ne etičnih, pravnih in drugih načel in pravil.
Ko je človek v odločevalski funkciji je zelo pomembno, da pred vsako odločitvijo pravilno oceni, koliko časa mu je dano na voljo, da jo sprejme v optimalnem (če že ne v idealnem) času. Včasih moraš neko odločitev sprejeti v nekaj sekundah ali minutah, včasih v nekaj urah ali dneh ter včasih v nekaj mesecih ali letih. Če moraš v neki kritični situaciji sprejeti odločitev takoj, nimaš skoraj nič časa za razmišljanje, zato prideta tu do izraza tvoja izkušenost in intuicija. Drugače enostavno ne gre. Če pa imaš na voljo za sprejem odločitve vsaj nekaj ur ali celo dni, je pomembno, da ta čas izkoristiš za posvet s poznavalci materije ter za lasten razmislek. Pogosta napaka v takšnih primerih je, da tega časa ne izkoristiš in sprejmeš odločitev takoj, brez razmisleka, ker hočeš s tem ustvariti videz odločnega voditelja, ki v vsakem trenutku vse (najbolje) ve. Takšnemu pristopu smo danes priča še posebej v politiki, od ameriškega predsednika Trumpa, do nekaterih slovenskih odločevalcev, posledice takšnega herojskega nastopanja v javnosti pa pogosto niso dobre. Očitno imajo ljudje takšen heroizem večinoma radi, saj jih tovrstni voditelji fascinirajo s svojo odločnostjo in nezmotljivostjo. Ko se ta nezmotljivost razodene kot iluzorna in škodljiva, ti voditelji takoj ponovno in odločno nastopijo z novimi odločitvami, s katerimi veliko ljudi vsaj za nekaj časa spet fascinirajo in zaslepijo, kar se ponavlja toliko časa, dokler naša skupna ladja ne nasede na kopno in moramo iskati novega kapitana. Škoda je sicer velika, toda ljudje se iz nje kaj malo naučimo, saj je naš zgodovinski spomin plitek, pri čemer mnogih pomembnih zgodovinskih dejstev niti (več) ne poznamo.
S to prispodobo govorim na splošno v prid premišljenemu odločanju v politiki, pravu, financah, gospodarstvu in drugih pomembnih družbenih zadevah, hkrati pa tudi specifično v prid volilnemu molku. Veliko je držav (po internetno dostopnih podatkih malo manj kot šestdeset), ki poznajo institut volilnega molka, pri čemer Slovenija tudi ni edina država, v kateri je ustavno sodišče razsodilo, da zakonska določitev volilnega molka ni neustavna. Po drugi strani pa je seveda še več tistih držav, ki instituta volilnega molka niso uzakonile, pri čemer so v nekaterih izmed njih tudi njihova najvišja sodišča sprejela stališče, da volilni molk nedopustno posega v svobodo izražanja. Države, ki poznajo volilni molk, ga najpogosteje določajo v razponu od dveh do treh dni pred zaključkom glasovanja na volilni dan. Med tistimi, državami, ki ga ne poznajo, pa nekatere vse do volitev v ničemer ne omejujejo medijskih nastopov kandidatov ali komentarjev javnomnenjskih raziskav – v EU imajo takšno ureditev Avstrija, Belgija, Danska, Estonija, Finska, Nemčija, Litva, Nizozemska, Švedska.
Slovenski Zakon o volilni in referendumski kampanji (ZVRK) v prvem odstavku 2. člena določa, da se mora volilna kampanja končati najkasneje 24 ur pred dnem glasovanja, kar za državnozborske volitve posebej določa tudi specialni zakon, tj. 5. člen Zakona o volitvah v državni zbor (ZVDZ), po katerem se mora javna volilna propaganda končati najkasneje 24 ur pred dnem glasovanja. Leta 2022 je slovensko ustavno sodišče razsodilo (U-I-260/19), da zakonsko opredeljeni volilni molk ni v neskladju z ustavo, saj pomeni sorazmerni in s tem dopustni poseg v pravico do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena ustave. Ustavno sodišče je ob tem med drugim zapisalo, da se lahko pravica do svobodnega izvrševanja volilne pravice učinkovito izvršuje le, če so volivcem zagotovljeni pogoji, v katerih lahko na volitvah svobodno in nemoteno oblikujejo in izrazijo svojo resnično voljo. V tem pogledu volilni molk na dopusten način varuje svobodno izvrševanje volilne pravice volivcev. Po besedah ustavnega sodišča volilni molk volivcem »zagotavlja, da se vsaj na dan pred volitvami in na dan glasovanja nanje ne vpliva z novimi informacijami, temveč se jim omogoči, da v miru premislijo o vseh informacijah, s katerimi so bili seznanjeni v volilni kampanji, in se na podlagi premisleka odločijo, za koga bodo glasovali. Zato pomeni primeren ukrep (za zagotavljanje pogojev) za svobodno izvrševanje volilne pravice. V primeru posredovanja novih informacij tik pred glasovanjem volivci ne bi mogli niti preveriti njihove verodostojnosti niti zares razmisliti o njihovi vsebini oziroma pomenu. Možnost zlorab in manipulacij z informacijami, posredovanimi tik pred volitvami ali že med njimi, bi se zato upoštevno povečala... Koristi, ki jih za svobodno izvrševanje volilne pravice zagotavlja (prinaša) volilni molk, pretehtajo nad težo posega v pravico do svobode izražanja.«
S tem stališčem ustavnega sodišča soglašam. Toda težava, ki jo prinaša tehnološki in drugačen razvoj je v tem, da pravo praktično več ne more zaustaviti najrazličnejših informacij, ki vsakodnevno, predvsem tudi prek socialnih medijev, prihajajo do volivcev. Organizator volilne kampanje ali drug politično motiviran subjekt lahko prav prek socialnih medijev, s pomočjo anonimiziranih sporočil oziroma lažnih profilov ter na druge načine s propagandnimi ali manipulativnimi (lažnimi) informacijami vpliva na volivca vse do trenutka, ko gre ta na volišče. Ker se manipulativnost in agresivnost takšnih pritiskov na posameznike tudi na splošno povečujeta (ljudje zaradi sporočil na spletu in še posebej v socialnih medijih spreminjajo svoje razpoloženje, življenjske navade, pogled na svet, odnos do drugih ljudi ter postajajo v skrajnih primerih celo nasilni ali samomorilno naravnani), je jasno, da ima danes tudi tovrstna volilna propaganda ali manipulacija vedno večji dejanski vpliv na volivce.
Če si primeroma pogledamo sankcijske (kazenske) določbe zakona, ki ureja volilno kampanjo, vidimo, da predvidene kazni za organizatorja volilne kampanje, ki krši volilni molk (globa od 800 do 3.000 eurov) niso niti približno sorazmerne možnemu volilnemu učinku, ki ga lahko v svoj prid s takšno kršitvijo doseže kateri od organizatorjev. Tudi denarne sankcije za lepljenje ali nameščanje novih plakatov v času volilnega molka niso zelo učinkovite, če jih primerjamo z vplivom na volivce, ki jih lahko imajo v času volilnega molka takšna ravnanja. Toda vse to ni nič proti socialnim medijem in drugim spletnim mehanizmom, ki omogočajo različne psihološke vplive na volivce. Če neka politična stranka prek svojih anonimnih najetih plačancev ali prostovoljcev te mehanizme uporablja za množično nagovarjanje ali dezinformiranje volivcev v času volilnega molka, je to kršitev zakona ne le težko dokazati in odkriti storilce, temveč je težko tudi ugotoviti, kakšen vpliv je to imelo na volilno telo in koliko je to posledično lahko vplivalo na volilni rezultat. Ker je seveda mogoče pričakovati, da se bodo takšnih praks vedno pogosteje posluževali vsi politični akterji, je ocena o njihovem posamičnem in skupnem vplivu na volilni izid še toliko težja. Pri tem je jasno, da bo marsikateri politični akter z veseljem tvegal, da plača nekaj sto ali tisoč evrov globe, če bo to edina cena, ki jo mora plačati za to, da si na takšen nedopusten način pridobi npr. eno ali več poslanskih mest v državnem zboru.
Eno od meril pravnosti je, da je primerno pravno urejati le tiste družbene odnose, ki jih lahko pristojni organi tudi učinkovito nadzirajo in pravno sankcionirajo. Ali bomo torej spoštovanje volilnega molka v prihodnje še lahko dovolj učinkovito nadzirali in s tem omogočali uresničevanje njegovega namena? Ali pa se bo izkazalo, da pravo tu ni več ustrezen mehanizem ter da so tisti, ki ga spoštujejo, v bistveno slabšem položaju od tistih, ki ga ne? V slednjem primeru bo volilni molk de facto izničen, prej ali slej pa potem tudi de iure odpravljen. In kaj nam potem še ostane. Samo zdrava pamet in volja reči ne spletnim in drugim manipulacijam in agresivnosti, ki nas obdaja.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
