Če obljubite, da ne boste nikomur povedali, vam zaupam veliko skrivnost: sodne počitnice in dopust so tik pred vrati. Še parkrat grem spat, pa se bom zbudila (skoraj) na obali – mož je namreč rezerviral parcelo 30 korakov od plaže. Ok, mogoče jih je 15, ampak ne bomo dlakocepili, a ne.
Tako kot vsi, ki se odpravljajo na dopust, sem tudi jaz naredila seznam nujnih stvari, ki morajo z moje mize še pred odhodom. Čeprav se včasih jezim sama nase, da sem si izbrala poklic, v katerem so roki za (re)akcijo tudi izredno kratki, pa sem jih v takih trenutkih res vesela. Stisneš zobe, skuhaš še eno kavico in spišeš, natisneš, kuvertiraš in odneseš na pošto. Kljukica! Take kljukice imam rada.
Malo manj, ali pa sploh ne, imam rada tiste polkljukice, ko berem kakšen zakon – predvsem spremembe in dopolnitve znajo biti zelo zanimive. Pristojni organi, ministrstva, zavodi, inšpektorati, upravne enote relevantne informacije uporabnikom posredujejo povsem različno. Nekatere spletne strani so pregledne, informacijo, ki jo potrebuješ, najdeš v nekaj minutah. V takšnih primerih ni težko vprašanja oblikovati tako, da boš nanj dobil odgovor, ki ti bo pomagal pri uveljavljanju različnih pravic.
Izredno pomembna je tudi (uradna!) informacija, kaj se zgodi, če pride do težav npr. zaradi napačno posredovanih podatkov pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Vsakdo se lahko zmoti, je pa res, da imajo napake različne posledice. Ponekod se lahko popravek ali sprememba le sporoči in je kljukica. Včasih pa vendarle pride do tako »močne« napake, da je s preprostim obvestilom ni mogoče popraviti. Takšne napake imajo seveda tudi, in to nemalokdaj, finančne posledice. Sredstva je treba vrniti, praviloma z obrestmi ali pa v valorizirani vrednosti.
Odgovor na vprašanje, ali je treba državi vrniti sredstva v valorizirani vrednosti ali ne, najdemo v odločitvi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi II Ips 67/2025 z dne 14. 5. 2026. Predmet odločanja je bilo vprašanje, ali morajo dediči prejeto denarno socialno pomoč (izplačano zapustniku) vrniti v nominalni vrednosti (evro za evro) ali zakonski okvir dopušča revalorizacijo zneskov prejete socialne denarne pomoči. Iz odločitve je povsem jasno razbrati, da gre za presojo točno določenega instrumenta socialne pomoči in točno določenega zakonskega okvirja, tj. Zakona o dedovanju (ZD). Da bi bila odločitev morda drugačna, če bi šlo za druge vrste prejemek ali drugo področje, si kot opomnik »zapiše« tudi Vrhovno sodišče.
Medtem ko se pravniki povsem akademsko strinjamo, da se ne strinjamo, pa je treba postaviti tudi naslednje vprašanje: ali bo država vsem tistim, ki so ji kot dediči »vrnili« valorizirane zneske vrnila (v valorizirani višini)?
Drugo družbeno in moralno občutljivo področje je v eni od svojih kolumn »na svetlo« potisnil prof. dr. Matej Avbelj – štipendiranje nadarjenih otrok, točneje podeljevanje Zoisovih štipendij. Globoko in iz srca se strinjam z njegovim razmišljanjem in, kot temu sam lepo reče, pristranskostjo. Ne, ne gre za pristranskost, gre za povsem človeško zaznavo velike nepravice, ki si jo je »dovolilo« Vrhovno sodišče. Ni sicer prav, da rečem: pustimo ob strani vsebino, pa vendarle – glede tega so bili odločevalci že okrcani. Rada bi izpostavila čisto tehnično vprašanje: ali bodo res lahko pravilniki določali drugače in več kot zakon? Ali je varovanje porabe javnega denarja res tančica, pod katero se bodo od zdaj naprej pospravili kar vsi ukrepi?
Pravniško znanje je najbolj na preizkušnji, kadar med seboj trčita dve enakovredni pravici. V takšnih primerih so odločitve resnično težke, zahtevajo objektivno odločanje, razmislek o posledicah za širšo skupnost/družbo in, ne pozabimo, na prihodnje urejanje podobnih razmerij. Če ste ali pa še boste prebrali odločitev Vrhovnega sodišča ali pa kolumno prof. dr. Avblja, ne dvomim, da se boste strinjali, da namen zagotavljanja pravice do Zoisove štipendije (beri: vlaganje v našo prihodnost in posledično obstoj) in transparentna poraba javnih sredstev res ne moreta »vkup v klopi sedeti«.
Naj nadaljujem še s tretjim »poglavjem«, ki nekako povezuje obe prejšnji – vračilo plač, v primeru, da se sodni pripravnik odloči, da (neto!) prihodkov iz časa pripravništva ne bo »odslužil« z zaposlitvijo v sodnem sistemu. Zakonodaja namreč predpisuje vračilo seštevka bruto plač, torej tudi vseh dajatev – davkov in prispevkov. Varuh človekovih pravic je predstavil svoje stališče. Kar nekaj kršitev ustavno varovanih in zagotovljenih pravic je naštel v okviru svoje obrazložitve. Vprašala sem se, koliko bodočih sodnikov smo izgubili ravno zaradi tega pravila? Koliko dobrih pravnikov se je raje odločilo za nadaljevanje strokovne in poklicne poti v zasebnem ali drugem delu javnega sektorja? Si res lahko privoščimo izgubljati dobre kadre – ne samo v sodstvu, tudi na drugi kritični »infrastrukturi«? Morda mi boste zamerili, da sem uporabila izraz »infrastruktura« v tej povezavi, pa naj v svoje opravičilo povem, da pač uporabljam izrazoslovje, ob katerem bodo na (vsaj eno uho) slišali tudi zakonopisci.
Zaključek današnje kolumne je zelo preprost: »matematične operacije« države se nekako praviloma (vedno) izidejo v škodo posameznikov, po navadi tistih, ki iz tega ali onega razloga nimajo volje, energije, financ ali znanja za boj z mlini na veter. In zato naj zapišem: družba je dolžna zahtevati od države in ne obratno!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
