Zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (ZNUZJV) ni prvi, ki bi bil v Sloveniji za kazensko področje rokohitrsko sprejet. Iz izkušenj bi morali vedeti, da ima tak način sprejemanja zakonov posledice. Ker pa imajo sodišča navado prijazno pokrivati razne pomanjkljivosti zakonodajalca (verjetno zaradi hudih posledic doslednega spoštovanja načela zakonitosti za konkretni kazenski postopek), slednji nima pravih spodbud za skrbno pisanje zakonodaje.
Osvežimo si spomin na sprejem Kazenskega zakonika (KZ-1) leta 2008. Seveda to ni edini primer. Ta sprememba leta 2008 pa je bila vzrok za več dilem v praksi, ki so privedle tudi do odločanja Ustavnega sodišča in celo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Kljub vsemu dogajanju ob sprejemanju KZ-1 leta 2008 in kasneje je treba biti pošten in priznati, da se je KZ-1 vseeno pisal in pripravljal precej dlje kot ZNUZJV. Že to nam bi moralo dati misliti.
Eden od izzivov, povezanih z uveljavitvijo KZ-1, je bilo vprašanje, ali je KZ-1 pozabil na pravno podlago za kazensko odgovornost mladoletnih storilcev kaznivih dejanj? Posledica take opustitve bi bila seveda katastrofalna, čeprav to zagotovo ni bil zakonodajalčev namen. KZ-1 pa po 1. členu velja zgolj za polnoletne storilce kaznivih dejanj, ne pa tudi za mladoletne. Člen 5 KZ-1 določa, da posebni kazenski zakoni določajo kazensko odgovornost mladoletnikov, vendar posebni zakoni do danes še niso bili sprejeti. Po prehodni določbi 375. člena KZ-1 iz leta 2008 pa so se do uveljavitve kazenskega zakona za mladoletnike uporabljale samo nekatere določbe splošnega dela prej veljavnega Kazenskega zakonika (KZ) (od 70. do 94. člena, določbe, ki se nanašajo na mladoletniški zapor v petem odstavku 47. člena, v prvem, drugem in četrtem odstavku 49. člena, ter določba tretjega odstavka 100. člena KZ). Prav tako je z uveljavitvijo KZ-1 prenehal veljati KZ. KZ-1 2008 pa ni določal, katere preostale določbe KZ-1 ali KZ veljajo za mladoletnike. Ustavno sodišče je v tem primeru zakonodajalca dobrohotno »pokrilo« z odločbo št. U-I-73/09 z dne 2. 7. 2009 z razlago, da velja za mladoletnike KZ-1.
Druga dilema se je odvila v konkretni kazenski zadevi, v kateri je ESČP izdalo sodbo v primeru Koprivnikar proti Sloveniji dne 24. 1. 2017. Po tem ko je bil pritožnik obsojen za kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne kartice, za kar je dobil pet mesecev zapora, je bil obsojen še za kaznivo dejanje umora v sostorilstvu, za kar mu je bila izrečena kazen zapora tridesetih let. Nato je pritožnik vložil zahtevo za združitev kazni zapora v enotno kazen. KZ je določal, da kadar storilec poleg kazni zapora za druga kazniva dejanja prestaja tudi tridesetletno kazen zapora, se določi enotna kazen v trajanju tridesetih let, KZ-1 pa je določal drugače, da mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči dvajsetih let zapora.
V prvem odločanju Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. ESČP pa je ugotovilo kršitev pravice iz 7. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ker so sodišča kazenski zakon razlagala tako, kot da določa kazen tridesetih let, čeprav je ta kazen strožja kot v veljavni zakonski določbi izrecno določena najvišja kazen dvajsetih let, in kljub dejstvu, da je bila glede na dejansko besedilo ta določba jasno v škodo pritožnika. V ponovnem odločanju je Vrhovno sodišče ponovno zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti in potrdilo svoje predhodno stališče. Ustavno sodišče pa je izdalo zavrnilno odločbo, v kateri je odločilo, da načelo zakonitosti sicer izjemoma dopušča uporabo razširjajoče razlage ali analogije v kazenskem zakonu le, če sta uporabljeni samo v obdolženčevo korist, in ne tako, da je z njuno uporabo utemeljena obdolženčeva krivda ali strožje kaznovanje, vendar naj bi šlo v konkretnem primeru le za dopusten način zapolnjevanja pravne praznine. Iz sistema HUDOC (še) ni razvidno, ali je pritožnik ponovno vložil pritožbo na ESČP.
Res je šlo za očitno napako ali lapsus zakonodajalca, ki je določil v drugem odstavku 53. člena KZ-1 enotno kazen dvajsetih in ne tridesetih let. Čeprav gre za očitno pomoto, ki ni bila v skladu z namenom zakonodajalca (teleološka razlaga), to ob upoštevanju načela zakonitosti pač ne more povoziti jasne zakonske določbe in utemeljiti razširjujoče razlage onkraj jasne zakonske določbe (jezikovna razlaga). Ali pač? Do odprave te »pomanjkljivosti« oziroma očitne napake je prišlo šele tri leta po sprejetju KZ-1 z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B), čeprav je bil to očitno velik problem.
Podobna je naša že kar stalna težava s samostalniki v ednini, dvojini ali množini, ter z dovršnimi in nedovršnimi glagoli v posebnem delu KZ-1 (pa tudi že v KZ). KZ-1 določa množino (na primer upniki), sodna praksa pa je razvila ustaljeno prakso, da zadostuje en sam primer (na primer upnik). KZ-1 določa nedovršni glagol, po sodni praksi pa zadostuje eno samo ravnanje. To sicer ni posledica le KZ-1, ampak verjetno že kar večdesetletne prakse pisanja zakonov. Tudi tu je Ustavno sodišče prijazno priskočilo na pomoč. Ne razumem, zakaj se posebni del KZ-1 enostavno ne pregleda in zakaj se opredelitve kaznivih dejanj primerno ne prilagodijo ustaljeni sodni praksi oziroma očitnemu dejanskemu in resničnemu namenu zakonodajalca.
Pri navedenih vprašanjih ne gre za to, ali je ustavnoskladno oziroma primerno, kako je neko vprašanje urejeno. Ne gre za spor med različnimi koncepti ali rešitvami. Gre za to, da mora v KZ-1 pač obstajati zakonska podlaga za določen institut, kazen, razlago. Da mora biti določeno vprašanje kazenskopravno urejeno. Oziroma da mora biti urejeno tako, kot je imel zakonodajalec namen, če ta namen ni razviden iz samega zakonskega besedila.
Razumljivo je, da pri sprejemanju vsakega zakona, kot pri vsakem opravilu, lahko pride do pomot in napak. Kdor dela, greši. Verjetnost napak pa je zagotovo večja v supersonično hitrih zakonodajnih postopkih, s katerimi se gasijo razgreta čustva. In očitno nas pretekle izkušnje niso ničesar naučile. Glede na način sprejemanja ZNUZJV in glede na nekatere njegove ideje (na srečo deloma opuščene v zakonodajnem postopku) se zdijo zgoraj navedene pomanjkljivosti KZ-1 zgolj lepotni popravki in malenkosti.
Natančno upoštevanje opredelitev v zakonu se mogoče zdi nepotrebno drobnjakarstvo oziroma neprilagojenost sodobni družbi in njenim potrebam. Vendar prav te malenkosti v praksi dejansko odločajo o tem, ali je ravnanje kaznivo ali ne, oziroma vsaj o višini kazni. To je vendar bistvo načela zakonitosti, če ga upoštevamo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
