Evropsko sodišče za človekove pravice je v ponedeljek podalo sodbo glede pravičnega zadoščenja v meddržavni zadevi Ciper v Turčija (št. 25781/94), ki izhaja iz turške okupacije severnega dela Cipra od leta 1974 naprej. Veliki senat Evropskega sodišča je v tej zadevi vsebinsko odločil že 10. maja 2001 in ugotovil, da je Turčija kršila številne določbe Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, povezanih s turško okupacijo severnega dela Cipra. Evropsko sodišče je takrat med drugim ugotovilo, da je Turčija kršila postopkovno obveznost, da učinkovito preišče izginotja posameznikov; da gre za nadaljevano kršenje prepovedi ponižujočega ravnanja do sorodnikov žrtev; da je kršila pravico do lastnine in tudi učinkovitega pravnega sredstva.
Turčija v trinajstih letih od razglasitve sodbe Evropskega sodišča ni odpravila nobene izmed ugotovljenih kršitev. Zadeva zato še vedno ostaja v obravnavi pred Odborom ministrov Sveta Evrope. Evropsko sodišče je v primarni odločitvi menilo, da bi bilo odločanje o pravičnem zadoščenju še preuranjeno, zato je slednje pridržalo še za kasnejši čas. Verjetno upajoč, da bo prišlo do dogovora med Ciprom in Turčijo tudi v luči takratnega ciprskega pridruževanja Evropski Uniji, in da bo Turčija sama žrtvam ponudila odškodnino za utrpljeno premoženjsko in nepremoženjsko škodo.
Ker med ciprsko in turško vlado ni prišlo do dogovora, je prva 11. maja 2011 na Sodišče podala zahtevo, da odloči o pravičnem zadoščenju sorodnikom izginulih oseb. Ciprska vlada si je glede ostalih ugotovljenih kršitev pridržala pravico, da v prihodnjih letih na Sodišče predloži podobne zahteve za pravično zadoščenje. Sodišče je tako na podlagi takšne zahteve odločilo, da mora Turčija v treh mesecih poravnati 30 milijonov evrov nepremoženjske škode sorodnikom pogrešanih oseb in 60 milijonov evrov nepremoženjske škode obdanim grško-ciprskim prebivalcem polotoka Karpas (58. odstavek sodbe).
Sodišče je v predmetni zadevi prvikrat odločilo, da se 41. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah o pravičnem zadoščenju lahko uporablja tudi v meddržavnih sporih. Istočasno je dodalo, da je potrebno pravično zadoščenje vedno odobriti »v korist posameznih žrtev« (46. odstavek). Ker je ciprska vlada v tej zadevi podala zahtevi za pravično zadoščenje v imenu pogrešanih oseb in obdanih prebivalcev polotoka Karpas, je Sodišče odločilo, da sta takšni zahtevi upravičena (47. odstavek).
Sodišče je v 59. odstavku sodbe zapisalo, da je ciprska vlada zavezana, da »pod nadzorom Odbora ministrov vzpostavi učinkovit mehanizem za dodelitev odškodnine posameznim žrtvam. Dodelitev je potrebno izvesti v roku osemnajstih mesecev od datuma prejema plačila s strani tožene vlade, oziroma v katerem koli drugem roku, ki ga Odbor ministrov določi kot primernega«.
V verjetno najpomembnejšem 63. odstavku sodbe, je Sodišče spomnilo, da je že v svoji vsebinski odločitvi iz leta 2001 ugotovilo, da je prišlo do »nadaljevanja kršitev pravice do lastnine iz 1. člena protokola št. 1, ker je grško-ciprskim lastnikom nepremičnin v severnem delu Cipra onemogočen dostop in nadzor, uporaba in uživanje svoje lastnine, kot tudi kakršna koli pravica do odškodnine za poseg v njihovo lastninsko pravico« (63. odstavek). Sodišče je nato znova izpostavilo odgovornost in obveznost Odbora Ministrov, da zagotovi, da bo Turčija končno že izvršila sodbo iz leto 2001. Hkrati je Sodišče dodalo, da bi bila »kakršna koli nezakonita prodaja ali izkoriščanje grško-ciprskih domov in lastnine na severnem delu Cipra« (63. odstavek) v nasprotju z učinkovitim izvrševanjem njegove sodbe iz leta 2001. Ta 63. odstavek sodbe tako neposredno in posredno državam pogodbenicam Evropske konvencije sporoča, da je Sodišču dovolj, da preko svojih predstavnikov v Odboru Ministrov Sveta Evrope omogočajo neizvrševanje sodbe iz leta 2001, brez vsakršne kazni za Turčijo. Sodišče je že v uvodu zapisalo, da je »zastoj v Odboru ministrov Sveta Evrope očiten…« (8. odstavek), pri čemer si je tako samo pridržalo pravico, da presoja ali je država izvršila njegovo predhodno sodbo iz leta 2001. Takšna razlaga 46. člena Evropske konvencije je pogumna in se po pomenu lahko primerja z ustavno odločbo slovenskega Ustavnega sodišča št. U-I-114/11 z dne 9.6.2011 v zadevi ustanovitve občine Ankaran. Evropsko sodišče si je pravico presoje pridržalo, saj implicitno meni, da Odbor ministrov ne opravlja svojega dela.
Evropsko sodišče je tako avtoritativno ponovilo, da ima Turčija mednarodnopravno obveznost, da izvrši sodbo. Še bolj jasni so bili sodniki Zupančič, Gyulumyan, David Thór Björgvinsson, Nicolou, Sajó, Lazarova Trajkoska, Power-Forde, Vučinić in Pinto de Albuquerque v svojem pritrdilnem ločenem mnenju, kjer so eksplicitno zapisali, da »ta sodba naznanja novo dobo pri izvrševanju človekovih pravic«… ter, da »je Sodišče spregovorilo: potrebno ga je še slišati«.
Ali sodba res prinaša nov veter pri uresničevanju Evropske konvencije ali pa pomeni le Pirovo zmago za ciprsko vlado? V trinajstih letih po sodbi Evropskega sodišča iz maja 2001 med Ciprom in Turčijo ni prišlo do dogovora. Še več, Turčija je vsakokrat zavračala svojo odgovornost za kršitev Evropske konvencije na severnem Cipru. V tej luči je težko pričakovati, da bo kmalu izvršena tudi zadnja sodba o pravičnem zadoščenju. Zato ni presenetljivo, da je turška vlada še isti dan že ostro obsodila sodbo Evropskega sodišča. Vprašanje je ali bodo ostre besede Evropskega sodišča in njegovih sodnikov zadostovale, da prepričajo turške oblasti, da uresničijo sodbo. Predstavnikom držav pogodbenic v odboru ministrov verjetno ni v interesu, da uporabijo najostrejšo sankcijo in Turčijo izključijo iz Sveta Evrope. Slednje bi zagotovo povzročilo več škode kot koristi. Ne glede na zapisano je Evropsko sodišče državam pogodbenicam poslalo jasno sporočilo in zaušnico, da ima tudi samo pravico in pristojnost presojati ali vsakokratna država izvršuje obveznosti iz njegovih predhodnih sodb. Odbor ministrov Sveta Evrope mora učinkoviteje nadzirati izvrševanje sodb Evropskega sodišča, da ne bi le-te ostale le mrtve črke na papirju.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
