Poplave, ki so prizadele skoraj dve tretjini Slovenije, so ponovno dokazale razsežnost podnebnih sprememb, ki skozi naravne katastrofe dosegajo prav vsak kotiček sveta. Rekordne količine vode, ki so se v začetku avgusta zlile nad Slovenijo, so nujna posledica visokih temperatur, ki že več let zaporedoma podirajo rekorde. Čeprav je meteorologija zapletena znanstvena veda, pa so osnove vremenoslovja fizikalna logika – poleti je zaradi močnega sonca na severni polobli na voljo več energije, ki pa zaradi nakopičenega CO2 ostaja v našem ozračju in segreva kopno in vode. Višja ko je temperatura ozračja, hitreje izhlapeva voda, posledično pa je večja tudi količina dežja. To pa je še posebej problematično za našo deželo, katere pretežno gorsko podnebje zadržuje prehod oblakov ter z ohlajanjem zraka povzroča izločanje padavin nad našim ozemljem. Na severozahodnem delu naše države tako v povprečju pade do 3000 mm padavin letno (za primerjavo: najbolj deževna država na svetu je Kolumbija, kjer povprečno na leto pade 3240 mm padavin).
Globalno segrevanje torej pomeni še več in intenzivnejše padavine in nevihte, sploh na območju naše države. Podatki o rekordnih temperaturah morja so zato še posebej zaskrbljujoči – pred mesecem dni je bila namreč objavljena novica, da je Atlantski ocean dosegel povprečno temperaturo 25 °C, kar je skoraj 1 °C več kot prejšnji rekord iz leta 2020. Kljub pričakovanju rekordov, pa sta tako velika razlika v temperaturi kot tudi mesec rekorda (Atlantik po navadi najvišje letne temperature dosega v mesecu septembru, in ne že v poletnih mesecih) pretresla znanstveno skupnost, ki je začela iskati razloge za to drastično spremembo.
Seveda so očitni in glavni krivec segrevanja Atlantika emisije toplogrednih plinov, ki povzročajo zadrževanje toplote, ki jo ocean vztrajno absorbira. Pa vendar je bila pred dobrima tednoma objavljena raziskava, ki neposredno krivdo za skok temperature oceana paradoksalno pripisuje ukrepom varstva okolja.
Leta 2018 je Mednarodna pomorska organizacija (gre za specializirano pomorsko agencijo Združenih narodov) na svojem 72. zasedanju sprejela ukrep določitve mejne vrednosti vsebnosti žvepla v težkem kurilnem olju, ki ga čezoceanske in tovorne ladje uporabljajo za gorivo. S ciljem izboljšanja kakovosti zraka je ukrep, ki je stopil v veljavo leta 2020, zapovedal zmanjšanje količine žvepla v ladijskem gorivu za 80 %. Logična posledica ukrepa je bilo zmanjšanje količine sulfatnih delcev, ki predstavljajo vrsto aerosolov (majhni delci v zraku) in tvorijo mase oblakov. Kot taki pa imajo sulfatni delci obratni učinek od CO2 – tj. namesto zadrževanja toplote odbijajo sončne žarke in tako na površje Zemlje prepuščajo manj toplote. Povedano drugače, žveplo, ki so ga v svojem gorivu uporabljale čezoceanske in tovorne ladje, je povzročalo značilne nizko ležeče oblake, ki so jih ob svoji plovbi za seboj puščale te ladje (kot sled, ki jo vidimo, ko naš zračni prostor preleti letalo). Ti umetno povzročeni oblaki so tako pomagali pri ohlajanju našega planeta.
Omenjena raziskava razkriva, da je zaradi novega predpisa o zmanjšanju vsebnosti žvepla v ladijskem gorivu, ki je sicer zasledoval legitimen cilj doseganja višje kakovosti zraka, v zadnjih dveh letih prišlo do drastičnega upada števila ladijskih sledi. Ta upad umetno ustvarjenih oblakov pa je povzročil, da so se oceani (še posebej Atlantski ocean, kjer je skoncentriranih največ pomorskih trgovskih poti) v zadnjem letu segreli veliko hitreje, kot je bilo pričakovano. Natančneje, študija ugotavlja, da je zaradi pomanjkanja oblakov in posledičnega povečanja svetlobe na površini oceana prišlo do kar 50-odstotnega povečanja učinka segrevanja zaradi emisij. Z drugimi besedami, rezultati raziskave razkrivajo, da smo z onesnaževanjem iz pomorskega prometa pravzaprav preprečevali oziroma blažili segrevanje podnebja in naših oceanov.
Eksperiment, ki ga je nenamerno povzročila Mednarodna pomorska organizacija, pravzaprav ponuja argument v prid geoinženiringu kot sredstvu za uravnavanje podnebnih sprememb, ki lahko obrne tehtnico razprave. O možnih uporabah geoinženiringa za manipulacijo s podnebjem je bilo sicer prelito že veliko črnila. Zgodbe o ameriških podjetjih, ki eksperimentirajo z vbrizgavanjem žvepla v stratosfero, ali o kitajskih umetno ustvarjenih oblakih za preprečevanje suše so v preteklosti že spodbudile veliko razprav, sploh v znanstvenih krogih. Obstajajo namreč resni pomisleki o uporabi geoinženiringa. Znanstveniki na primer svarijo pred nepredvidljivimi posledicami, ki bi dosegale najrazličnejše dele sveta in bi vplivale na vremenske razmere, s tem pa tudi na kmetijstvo in na zadovoljevanje osnovnih potreb po hrani. Prav tako pa se pojavlja argument, da bi uporaba geoinženiringa povzročila neke vrste moralno tveganje, saj naj bi njegova uporaba predstavljala izgovor za omilitev prizadevanj po zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in krinko težki industriji.
Pomislek o moralnem tveganju je podoben tistim, ki smo jim priča ob praktično vsakem novem odkritju, ki ima lahko v napačnih rokah ali pomanjkljivi regulaciji seveda negativne učinke na človeštvo in okolje. Tako tudi geoinženiring, ki najverjetneje res ustreza interesom težke industrije in lahko pomeni zavoro za prehod na ogljično nevtralno gospodarstvo, po drugi strani lahko predstavlja način kupovanja časa za takšen prehod. Zaradi počasne in drage tranzicije na alternativne vire energije se namreč zdi, da nam tega časa še kako primanjkuje.
Glede prvega pomisleka pa je treba postaviti na tehtnico nepredvidljive naravne razmere in katastrofe, ki smo jim priča že dandanes (poplave v Sloveniji, poplave na Norveškem, požar na Havajih itd.) brez namernega geoinženiringa, in na drugi strani potencialne posege v vremenske razmere in njihove posledice v primeru njegove uporabe. Seveda je meteorologija in napovedovanje vremena izrazito zapletena veda že sama po sebi, vmešavanje vanjo pa bi najverjetneje res še dodatno otežilo predvidljivost vremenskih pojavov. Pa vendar se zdi, da je naravni eksperiment Mednarodne pomorske organizacije lahko pri tem v veliko pomoč. Prav tako pa ne moremo zanemariti učinka hitrega razvoja računalniške moči in umetne inteligence, ki ima nedvomno neprecenljiv potencial pri raziskovanju in napovedovanju vremenskih pojavov in je tako lahko uporabna tudi v primeru geoinženiringa.
Tako se, če upoštevamo nepredvidljivo hitrost globalnega segrevanja (ki jo je razkrilo prenehanje uporabe goriva z vsebnostjo žvepla), intenzivnost naravnih katastrof in dejstvo, da je prehod na alternativne vire energije počasen in drag, ideja geoinženiringa ne zdi več tako napačna. Seveda ne kot alternativa prehodu na nizkoogljično gospodarstvo, ampak kot nujna rešitev za prehodno obdobje. Dejstvo je namreč, da narava ne čaka našega prehoda na alternativne vire energije, ki se kljub milijardnim naložbam ne bo zgodil čez noč. Ne nazadnje pa, ali niso toplogredni plini, ki jih s svojim obstojem in razvojem povzroča človeštvo, že sami po sebi vrsta geoinženiringa? Ravno to dokazujejo posledice prepovedi uporabe goriva z vsebnostjo žvepla v pomorskem prometu.
Sicer je ideja geoinženiringa in dodatnega poseganja v naravo tudi meni tuja in nelagodna. Vendar pa je neizogibno dejstvo, da rekordne temperature morja za Slovenijo pomenijo ogromno količino padavin in možnost ponovnih poplav že v letošnji jeseni. Če bi tako lahko izbirala med uporabo geoinženiringa ali apokaliptičnimi poplavami v naši državi, bi brez pomisleka izbrala prvo. Tako se zdi na mestu premislek o geoinženiringu kot sredstvu boja proti podnebnim spremembam – seveda pa naj bo ta premislek demokratičen, strokoven in globalen. Vsekakor gre za potencialno rešitev z velikim dometom (tako pozitivnim kot negativnim), ki bi si zaslužila dodatno raziskovanje in regulacijo na mednarodni ravni.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
