c S
Kako odviti klobčič begunske krize?
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
02.10.2015 Po več mesecih in tednih begunske krize svetopisemskih razsežnosti še vedno ostaja neodgovorjeno vprašanje, kako jo vsaj kratkoročno in srednjeročno učinkovito rešiti? Parcialni in izolirani ukrepi ne morejo učinkovito odviti tako zapletenega klobčiča, kot je trenutna begunska kriza, kvečjemu jo le še poglabljajo. Vsem vpletenim akterjem je jasno, da je potrebno vzpostaviti učinkovit, vsesplošen in uniformen sistem za spremljanje vstopa in obravnavanje prebežnikov.

V zadnjih tednih, mesecih in letih so se najbolj obremenjene države članice Evropske unije na begunsko krizo odzvale predvsem z represivnimi ukrepi, kot so denimo kriminalizacija nezakonitih prehodov državne meje, postavljanje takšnih in drugačnih ograj bodisi na Madžarskem ali pa v španski Ceuti in Melili, priporom oziroma izgonom prosilcev za mednarodno zaščito, in podobnimi ukrepi. Zaradi strahu pred varnostnimi grožnjami je primanjkovalo oziroma primanjkuje dostojanstvenih ukrepov pri obravnavi prebežnikov. Ko represivni ukrepi niso učinkovali, so jih države začele svobodno spuščati preko njihovega ozemlja.

Ko danes prebežnik vstopi na ozemlje Evropske unije, lahko pričakuje, da bo po končanem upravnem postopku njegova prošnja za mednarodno zaščito bodisi zavrnjena ali odobrena. Če mu je zavrnjena, lahko še upa, da mu bo podeljen vsaj status začasne ali humanitarne zaščite. V primer zavrnitve vseh varovanih statusov, ga čaka vrnitev v matično oziroma v prvo varno državo. Begunska kriza nepopisnih razsežnosti pa je povzročila, da evropske države ne zmorejo ažurno ugotavljati njihove identitete, jih registrirati in odločati o njihovi prošnji. Kaj torej storiti? 

Eden najbolj aktualnih trenutno podanih predlogov je, da se na južnih mejah Evropske unije oblikuje oziroma vzpostavi sistem sprejemnih centrov (»hotspots«) za sprejem in prvo obravnavo prebežnikov. Evropska komisija jih opisuje »kot del takojšnjega operativnega ukrepanja v obmejnih državah članicah, ki se soočajo z nesorazmernimi migracijskimi pritiski na zunanjih mejah Evropske unije«. Takšni ukrepi predvidevajo sodelovanje »Evropskega azilnega podpornega urada (Easo), Evropske agencije za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (Frontex), Agencije Evropske unije za policijsko sodelovanje (Europol) in Agencije Evropske unije za pravosodno sodelovanje (Eurojust), z organi obmejnih držav članic pri njihovem izpolnjevanju obveznosti iz evropskega prava in hitrem ugotavljanju identiteti, registraciji in odvzemu prstnih odtisov migrantov« (Prav tam).  

Teoretično naj bi bili takšni sprejemni centri bili razporejeni na obmejnih območjih najbolj obremenjenih južno in vzhodnoevropskih državah, denimo na italijanskih in grških sredozemskih otokih, ter na robu zunanjih meja Evropske unije, denimo v Bolgariji, Romuniji in na Hrvaškem. Na prvi pogled se morda zdi vzpostavitev sprejemnih centrov smela in primerna rešitev. Po podrobnejšem pregledu do sedaj javno dostopnega gradiva pa se pojavi kar nekaj pomislekov.

Prvič, da bodo takšni sprejemni centri učinkovito delovali je potrebno vanje vložiti občutna finančna sredstva v višini nekaj deset milijard evrov. Da bodo sprejemni centri učinkoviti, zagotovo ne bo dovolj, da se vzpostavi le dva ali tri. Države članice Evropske unije se navzven zdijo kot zadržane vložiti takšna sredstva v njihovo vzpostavitev. Takšnim ukrepom verjetno tudi ni naklonjeno javno mnenje v večini evropskih državah. Vzpostavitev takšnih sprejemnih centrov tako zagotovo ne bo zastonj, vsekakor pa manjši strošek kot bremena, s katerimi se trenutno soočajo evropske države.

Drugič, da bi bili ti centri uspešni bi morali imeti pristojnost za obravnavo prošenj prebežnikov za enega od zaščitnih statusov. Evropska komisija s svojimi institucijami in Agencija Evropske unije za temeljne pravice, bi morali neposredno skrbeti za njihovo upravljanje in financiranje. Enako bi bilo potrebno na območje sprejemnih centrov poslati nekaj sto evropskih uradnikov, ki bi učinkovito, ažurno in pošteno procesirali prošnje prihajajočih prosilcev za mednarodno zaščito. Vsaka država članica bi morala na vroče točke poslati tudi nekaj sto svojih uradnikov, ki bi lahko ažurno presojali prošnje za mednarodno zaščito. Takšni sistem pa je zelo hitro težko vzpostaviti.

Tretjič, sprejemni centri, ki bodo vzpostavljeni na takšnih lokacijah morajo seveda spoštovati zahteve humanega in dostojanstvenega obravnavanja in ravnanja z begunci. Najbolj izpostavljeni sprejemni centri se lahko kaj hitro spremenijo v nepregledna in nehumana begunska taborišča kot jih poznajo v Jordaniji, Libanonu in Turčiji. Prosilcev za mednarodno zaščito v takšnih taboriščih ne bi bilo mogoče zadrževati, saj jim gre, po vložiti prošnje za mednarodno zaščito, pravica do svobodnega gibanja, tako da bi se ti kaj hitro znova znašli na ustaljeni poti na sever.

Četrtič, predvidene države za vzpostavitev teh sprejemnih centrov jim niso ravno naklonjene. Vsaj bolgarska, romunska in hrvaška vlada ostro nasprotujejo vzpostavitvi na njihovem ozemlju. Enako pomembno je, da sistem vračanja ekonomskih migrantov, ni dodelan, saj ni jasno razvidno kdo bo odgovoren za njihovo vračanje v matične države in kako se bo varovalo človekove pravice nezakonitih prebežnikov. Vse omejitve izhajajo iz pomanjkljivosti trenutnega dublinskega sistema.

Kljub tem pomislekom je neko rešitev potrebno najti. Države od Turčije, Libanona pa vse do Srbije prebežnikom niso zmožne dolgoročno pomagati in jim v nedogled zagotavljati humanitarno zaščito. Evropska unija je že pred leti zamudila prvo priložnost, da bi oblikovala skupno azilno politiko in z več deset milijardami evrov finančno in tehnično podprla njene obmejne države pri obravnavanju beguncev. Še več, Evropska unija je do sedaj le simbolično podpirala svoje južne države članice.

Če potegnemo črto se zdi, da je ukrep sprejemnih centrov trenutno zastavljen preozko in premalo ambiciozno, saj je vanj vloženo premalo premisleka. Vzpostavitev takšnih sprejemnih centrov seveda ne more biti zgolj kratkoročni projekt, temveč daljnosežnejši in sistemski za odpravo težav pri obravnavanju prebežnikov. Sistem sprejemnih centrov na južnih in vzhodnih mejah držav članic Evropske unije lahko pripomore k pravičnejšemu in učinkovitejšem obravnavanju prošenj prosilcev za mednarodno zaščito, vendar le pod pogojem, da bo uresničeval temeljne določbe Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in zadnje sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. Takšni sprejemni centri bodo lahko učinkoviti le, če se bodo države članice dogovorile o oblikovanju skupne evropske azilne politike. Zagotovo pa vzpostavitev sprejemnih centrov ni čarobna palica za rešitev begunske krize. Ta se skriva v umiritvi in stabilizaciji območij, kjer delujejo hudodelske lovke islamske države, sirske vojske ter preostalih državnih in nedržavnih akterjev.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.