Znanstvena in kulturna diplomacija sta že zdavnaj postali samoumevni del mehke moči države. Sta pomembni orodji, s katerima države gradijo medsebojno razumevanje, širjenje vrednot in vpliva, ne da bi aktivirale klasičnih vzvodov oblasti. Tretja veja oblasti, ki je sicer najbolj neodvisna in zavezana vladavini prava, je v mednarodnem prostoru skoraj nevidna.
Skoraj nikoli ne slišimo niti besede o pravniški diplomaciji. Zelo redko pravnika, kaj šele sodnika, označimo za izvoznika vladavine prava ali arhitekta mednarodnega ugleda pravnega sistema naše države, ki z zgledom prispeva k njenemu čezmejnemu vplivu. Izvršilna in zakonodajna veja smeta graditi vpliv prek meja, sodna pa naj bi ostala domača, tiha in sterilna, da ne bi slučajno ogrozila svojega videza neodvisnosti. Kot da bi se ločitev oblasti, ki jo doma razglašamo za temelj naše ustavne ureditve, na državni meji nenadoma končala.
Ločitev oblasti sicer zahteva previdnost. Sodna veja oblasti namreč ne sme postati instrument zunanje politike, saj bi to ogrozilo videz njene neodvisnosti. Vendar pa to ne pomeni, da mora ostati popolnoma izolirana od mednarodnega pravnega dialoga.
V tem kontekstu lahko pravniško diplomacijo razumemo kot čezmejno delovanje pravniških poklicev, usmerjeno v izmenjavo pravnih standardov, krepitev vladavine prava in gradnjo zaupanja med pravnimi sistemi, ne da bi šlo za formalno diplomatsko dejavnost držav. V nadaljevanju bom na kratko razpravljal o nosilcih tovrstnih aktivnosti, o načinih sodelovanja in o pomenu ter možnosti bolj sistematičnega pristopa k tovrstnim aktivnostim.
Primarni nosilci so sodniki kot neodvisni državni funkcionarji. Zakonodaja jim omogoča napotitev v mednarodne civilne misije, mednarodne organizacije, mednarodna sodišča ali stalna predstavništva pri organizacijah s področja človekovih pravic. Dopustno in zaželeno je tudi sodelovanje v Evropski mreži sodnih svetov, obiski tujih delegacij in delo v mednarodnih sodiščih. Vse to omogoča izmenjavo najboljših praks. Sodniki so sicer pri tovrstnih strokovnih aktivnostih relativno svobodni, a se morajo strogo izogibati vsemu, kar bi lahko ogrozilo videz njihove neodvisnosti ali jih potegnilo v politično delovanje.
Toda pravniška diplomacija ni rezervirana samo za sodnike. Če je pri sodnikih domet dopustnega in zaželenega mednarodnega delovanja v okviru opravljanja poslanstva sodnika relativno dobro definiran, so v mednarodne aktivnosti, ki bi jih lahko pojmovali kot do neke mere analogne znanstveni in kulturni diplomaciji, lahko vključeni tudi drugi pravniški poklici, zlasti tisti, ki opravljajo dejavnosti v javnem interesu, torej odvetništvo, notariat, pravobranilstvo in tožilstvo. Odvetniki se povezujejo v močne mednarodne mreže, notarji prenašajo mednarodne standarde in dobre prakse, tožilci izmenjujejo izkušnje v pravnih mrežah, pravni strokovnjaki v zakonodajnih službah pa sodelujejo v mednarodnih zakonodajnih dialogih in komisijah. Vse to prispeva k čezmejnemu dialogu, boljšemu razumevanju in gradnji zaupanja med pravnimi sistemi.
Posebni kategoriji sta pravniki v gospodarstvu in akademiki. Pri nas prekrivanje z akademsko in gospodarsko diplomacijo omogoča širše povezovanje, hkrati pa je manj povezano neposredno s sodelovanjem znotraj sodne veje oblasti. V glavnem so aktivnosti del širših prizadevanj za odpiranje tujih trgov, pritegnitev investicij ali širšo gospodarsko blaginjo (gospodarska diplomacija), ali aktivnosti za izmenjavo idej in talentov (akademska diplomacija) in niso usmerjene prvenstveno v pravno sfero, same po sebi.
Tako vidimo, da gre pri pravniški diplomaciji za kombinacijo formalnih in neformalnih poti, s poudarkom na sodelovanju in mreženju. To po naravi stvari spodbuja učenje najboljših praks, izmenjavo delujočih rešitev, zlasti pa zaupanje med ljudmi in nenazadnje državami. Smisel sistematizacije in premika od stihijskih pristopov je torej prvenstveno v krepitvi vladavine prava, posredno in brez politično-ciljnega delovanja pa tudi v krepitvi mednarodnega ugleda našega pravnega sistema.
Ko slovenske sodnice in sodniki izmenjujejo izkušnje s kolegicami in kolegi iz držav, kot so Nemčija, Avstrija in Francija, postanejo domače odločitve bolj informirane o tem, kaj deluje v najrazvitejših pravnih sistemih. Rezultat je tako lahko višja stopnja harmonizacije sodne prakse, vpeljava relevantnih tujih rešitev, napredni pristopi k digitalizaciji sodišč ali uporabe umetne inteligence v pravosodju.
Glede širjenja ugleda Slovenije skozi pravniško diplomacijo gre poudariti zlasti Višegrad in Zahodni Balkan. Sodnicam in sodnikom v državah z demokratičnim deficitom lahko pomagamo z dobrimi praksami obrambe vladavine prava, kandidatkam za članstvo v Evropski uniji pa pri ustreznih strokovnih pristopih glede organizacije sodstva skladno z evropskimi standardi ter pri boju proti korupciji. Ne z moraliziranjem ali v okviru zunanje politike, temveč s strokovnim sodelovanjem in deljenjem dragocenih izkušenj.
V Sloveniji veliko tovrstnega sodelovanja že poteka, vendar na fragmentiran način, »vsak zase«, brez resnične koordinacije in dolgoročne vizije. Pomen sistemizacije je, da se pravniška diplomacija spremeni tudi v strateško delovanje sodne veje oblasti, ki na eni strani inkrementalno prispeva k izboljšanju naših sistemov, na drugi strani pa širi ugled naše države v tujini, pri kolegicah in kolegih ter širše.
Smiselni nosilci bi tako bili Vrhovno sodišče ob sodelovanju Sodnega sveta, Odvetniške zbornice, Notarske zbornice, predstavnikov tožilstva, pravobranilstva, akademikov in združenj pravnikov v gospodarstvu. Pri tem bi bilo na mestu, da sodna veja oblasti po zgledu Velike Britanije, kjer sodstvo vodi strukturirano mednarodno sodelovanje, spiše sodno strategijo pravniške diplomacije z letnim akcijskim načrtom in vzpostavi centralno bazo mednarodnih aktivnosti pravnikov.
Seveda so pomembna jasna merila. Vemo, da je ločnica med dovoljenim (krepitev neodvisnosti sodstva, strokovna izmenjava, krepitev ugleda države) in nedovoljenim (politično delovanje ali ogrožanje videza neodvisnosti) v sodstvu lahko tanka. Cilj je prehod od deloma stihijskega, razpršenega delovanja, k strateškemu pozicioniranju Slovenije kot referenčnega pravnega modela v regiji in širše.
Poimenovanje in obravnava pravniške diplomacije kot celovitega pojava tako ni zgolj semantično vprašanje. Slovenija je majhna, odprta, relativno pravno stabilna država z bogatimi izkušnjami prehoda v Evropsko Unijo. Z dobrimi delom in ureditvijo domačih nedoslednosti lahko postanemo prepoznaven izvoznik standardov vladavine prava, zanesljiv partner v Zahodnem Balkanu in zgled, kako pravna stroka z zgledom soustvarja pozitivno prepoznavnost pravnega reda države. Pri tem je nujno, da je tovrstna diplomacija vodena znotraj sodstva, ne s strani vlade, in da gre pri posrednem prispevku k mehki moči države za stranski učinek strokovnosti, ne za orodje izvršilne veje oblasti.
Čas je torej, da pravniška stroka in politika to resno vzameta. Ne samo v akademskih krogih ali občasnih projektih, temveč v strateških dokumentih in delovnih načrtih. Tudi če pravniške diplomacije ne jemljemo resno, se starejše in večje demokracije zavedajo njenega pomena. Kaj drugega kot dobro ravnanje in diplomacija nam kot majhni državi sploh ostane? Vrednostne meje države se ne končajo pri mejnem kamnu, ampak tam, do koder seže njen normativni sistem.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
