c S
Mašinerija banalnosti zla
dr. Jernej Letnar Černič izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
09.08.2019 Teoretiki tranzicijske pravičnosti pogosto poudarjajo, da se morajo posttotalitarne družbe neprestano spominjati preteklih stranpoti. Ne iz sadomazohizma, temveč zaradi njihovega preživetja v sedanjosti in prihodnosti. Slovenska družba mora podobno kot večina srednjeevropskega miljeja zgraditi trdne temelje za uresničevanje ustavne demokracije in varstva človekovih pravic, da se ne bo kmalu pogreznila v brezizhodni prepad sistematičnega kršenja vladavine prava.

V slovenski družbi je marsikaj kakovostno drugače kot v zrelih ustavnih demokracijah. Oblasti so pretekle kršitve človekovih pravic dolgo časa skrivale. Ko pa so jih nekateri strokovnjaki pričeli odkrivati, se del oblasti in z njimi povezani deli družbe na vse pretege trudijo, da jih pozabimo in da izginejo iz javnega diskurza. Težko jih najdemo v osnovnošolskih in gimnazijskih učbenikih, kot tudi v muzejih, ki naj bi obravnavali polpreteklo zgodovino. Če smo v zadnjem desetletju ali dveh nekaj izvedeli o naravi in obsegu kršitev, še danes skoraj nič ne vemo o njihovih storilcih. Nekdanji režim ni slepo kršil človekovih pravic, temveč so hudodelstva storili ljudje z imeni in priimki. Ni muzejev in drugih ustanov, kjer bi kršitve človekovih pravic in njihovi storilci postali in ostali predmet kolektivnega spominjanja v izogib prihodnjim kršitvam. Šele pred kratkim je Marjan Batagelj nekoliko sramežljivo odprl nekaj muzejskih soban v prostorih nekdanjega prisluškovalnega centra službe državne varnosti, Udbe, v hotelu Jama.

Na Ruschestraße 103 v vzhodnem Berlinu je dandanes nekoliko drugače, kot je bilo pred nekaj desetletji v Nemški demokratični republiki. V tem sivem stavbnem kompleksu arhitekture šestdesetih let je v nekdanjem vzhodnonemškem režimu delovalo zloglasno Ministrstvo državne varnosti (Stasi), na čelu z njegovim šefom Erichom Mielkejem. Običajni ljudje so šele 15. januarja 1990 vdrli v njene prostore, da bi preprečili uničenje arhivskega gradiva. Za razliko od nekdanjega sedeža Udbe v Ljubljani, je bil glavni sedež Stasija v stavbi 1 na Ruschestraße 103 po demokratizaciji in združitvi obeh Nemčij spremenjen v muzej o njegovem delovanju in represivnih metodah. Snovalci in kustosi muzeja niso skoraj nič posegali v glavni sedež Stasija, tako da lahko obiskovalci dobijo občutek, kako je potekalo vsakodnevno delovanje Stasija. Pisarna Ericha Mielkeja in njegovi zasebni prostori ter pohištvo so skoraj nedotaknjeni, tako da podajajo pristen pogled v mašinerijo banalnosti zla.

A kot je izkušnja ob obisku nekdanjih prostorov Stasija impresivna, še bolj prepričajo dokumenti, fotografije in ostali predmeti, ki jih je totalitarna služba uporabljala pri sistematičnem kršenju človekovih pravic, ohranjanju arbitrarnega režima in preganjanju domnevnih režimskih sovražnikov. Občudujemo lahko izjemno iznajdljivost in zaslepljenost agentov Stasija, ki so prisluškovalne naprave skrivali v oblačila, kravate, avtomobile in celo v vedro vode ter drevesna debla. Seznanimo se lahko tako z zgodbami neizmernega trpljenja žrtev kot tudi njihovih storilcev. Nekateri izmed njih niso želeli sodelovati pri kršenju človekovih pravic. Stasi je uničila številna življenja posameznikov in družin tako žrtev kot neposrednih storilcev. Izjemno impresivno je, da so najvišje vodstvo in tudi nekateri agenti predstavljeni z imeni in priimki, pri čemer je opisana njihova vloga v totalitarnem režimu. Upravni odbor in kustosi so se za neposreden pristop odločili, ker so očitno menili, da je slednje potrebno za kolektivno očiščenje nemškega naroda. Večino najožjega vodstva Stasija kot tudi na tisoče njihovih agentov niso po demokratizaciji nikoli preganjali pred sodišči, podobno kot tudi ne v Sloveniji in ostalih vzhodnoevropskih državah. Arhivsko gradivo, ki ni bilo uničeno, še vedno upravlja specializirana Javna agencija za dostop do arhivskega gradiva Stasija.

Bralci dobro poznajo razmere v slovenski družbi, kjer si lahko še vedno neuspešno prizadevamo za muzej kršenja človekovih pravic, ki jih je v prejšnjem režimu storilo vodstvo Udbe in njeni formalni ter neformalni agenti. Če neutrudni raziskovalci v zadnjem desetletju brskajo po arhivskem gradivu, ki priča o naravi, obsegu in vrstah kršitev človekovih pravic in njegovih storilcih, širša javnost o njih ne ve skoraj nič. Mlajša generacija, ki bo v prihodnjih desetletjih gradila sodobno Slovenijo, je do kršitev večinoma ravnodušna. Globoki posegi v človekovo dostojanstvo, umori, uničena življenja posameznikov in družin, vse to je v slovenski družbi skrito in s tem relativno, kot da jih storilci ne bi nikoli storili. Ko soglašamo, da moramo dosledno in učinkovito varovati človekovo dostojanstvo denimo prebežnikov, nekateri istočasno pozabljajo na človekovo dostojanstvo vseh tistih, ki so trpeli v preteklem režimu in vseh nas, ki živimo v družbi pozabe.

Pozdraviti je treba odpiranje muzejev, kot je tisti, ki ga je odprl Marjan Batagelj ob Postojnski jami. A takšni muzeji naj bi bolj kot tujim obiskovalcem služili predvsem vsem nam, ki živimo v slovenski družbi, da se lahko zavemo od kod prihajamo in se odločimo, v kakšni družbi želimo živeti. Tisti posamezniki, ki na vse načine želijo pozabiti teptanje človekovega dostojanstva nekdanjega režima in službe državne varnosti, se morajo zavedati trhlih tal slovenske družbe. Ko so naenkrat le določeni in nekateri posegi v človekovo dostojanstvo »pravi« in »pristni«, vse postane relativno in predmet debate. Takrat je vsaka kršitev človekovih pravic prava le, če ustreza ideološkemu diskurzu in profilu določene politične stranke ter njenih formalnih ter neformalnih mnenjskih voditeljev in sodelavcev.

V takšnem stadiju razkroja in razvrednotenja človekovega dostojanstva, v katerem se trenutno nahaja tudi slovenska družba, je dovoljeno prav vse, le da ustreza trenutnim oblastem in prevladujočemu medijskem diskurzu. A takšno stanje počasi razvrednoti tudi sam pojem človekovega dostojanstva kot individualne in kolektivne vrednote. Človekovo dostojanstvo postane nebodigatreba. Hkrati zamaje temelje ustavne demokracije in vladavine prava, s čimer se ustvarjajo pogoji za ponoven vzpon avtokratskega in totalitarnega režima katerekoli že ideologije. Zato muzeji kot tisti na Ruschestraße 103 niso sami sebi namen, kot menijo slovenski neverneži. Ko bo prepozno, bo pač prepozno.