c S
Enaindvajsetletna odisejada zakoncev Šilih
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
24.06.2016 Odisejadi zakoncev Šilih žal ni videti konca. Ustavno sodišče je njuno zadevo znova vrnilo na prvo stopnjo zaradi delne kršitve pravice do enakega sodnega varstva. Kdaj bo slovenska država družini Šilih zagotovila dostojanstven in človeka vreden sodni postopek, kot je že zahtevalo Evropsko sodišče za človekove pravice v svoji sodbi iz leta 2009? Kako in kdaj bodo državne oblasti družini Šilih povrnile več kot dvajsetletno trpljenje zaradi serijskih kršitev pravice do poštenega sojenja?

Konec meseca maja je Ustavno sodišče sprejelo v vsebinsko obravnavo ustavno pritožbo zakoncev Šilih, ki je nato delno ugodilo glede kršitve pravice do enakega sodnega varstva. Tokrat je bil problem v tem, da sta tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče zavrnila predlog tožnikov za dodatno zaslišanje enega izmed sodnih izvedencev.  Zadevo je zato vrnilo prvostopenjskemu sodišču v Mariboru v ponovno odločanje, ki je v tem tednu že opravilo prvo glavno obravnavo v novem postopku.

V samem postopku je prvostopenjsko sodišče sicer zaslišalo tri sodne izvedence, pri čemer se je mnenje izvedenca Grabuschnigga razlikovalo od ostalih dveh. Prvostopenjsko sodišče je mnenje slednjega izvedenca označilo za manj relevantno, ker naj bi bilo le splošno medicinske narave. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je sodišče kršilo državno obveznost, da izvede učinkovito preiskavo glede domnevne zdravniške malomarnosti pri smrti Gregorja Šiliha in pritožnikom zagotovi učinkovito sodno varstvo. Ustavno sodišče je v 18. odstavku zapisalo, da sta »sodišči … z zavrnitvijo predloga za zaslišanje enega od izvedencev prikrajšali pritožnika za možnost, da učinkovito preizkusita pisna izvedenska mnenja, s čimer je bila okrnjena njuna pravica do vsebinsko polne kontrole nad izvedbo odločilnega dokaza. S tem je bila kršena njuna pravica do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave).« Svojo odločitev je utemeljilo v predhodnem odstavku, kjer je zapisalo, da »ob izhodišču, da je izvedenski dokaz enoten dokaz (četudi ga je sodišče v obravnavani zadevi izvedlo z več izvedenci), se izkaže kot neustrezen tudi argument Višjega sodišča, da izvedensko mnenje dr. Grabuschnigga ne pomeni odločilnega dokaza za presojo v tej zadevi in da je odločilno le mnenje izvedenca dr. Hudabiunigga. Izvedenski dokaz (kot celota) je namreč odločilen za presojo sodišča v obravnavani zadevi.« (17. odstavek sodbe).

Sama zadeva ne bi bila kot taka nič posebnega, če ne bi že Evropsko sodišče pred več kot sedmimi leti, aprila leta 2009 ugotovilo, da je Republika Slovenija kršila svojo postopkovno obveznost, da izvede učinkovito in skrbno preiskavo glede posega v pravico do življenja Gregorja Šiliha (Šilih v Slovenija, št. 71463/01, 9.4.2009). Republika Slovenija bi tako sodbo morali nemudoma izvršiti, tako kot jo je dokaj hitro ob zunanjih pritiskih (kot denimo v primeru izvršitve pilotnih sodb v zadevah Kurić in ostali v Slovenija (št. 26828/06, 26. junij 2012) in Ališić in ostali v Slovenija (60642/08, 16. julij 2014). Ko ni zunanjih pritiskov, pa takšne sodbe ostajajo neizvršene in se zadeve vlečejo več kot dve desetletji.

Redno prvo- in drugostopenjsko sodišče bi moralo izvesti enakopravni dokazni postopek, tako da bi tožnikoma dala možnost, da zaslišita izvedenca Grabuschnigga. Tako bi zadostili zahtevam Evropskega sodišča iz sodbe Šilih v Slovenija, da se izvede učinkovita preiskava in pritožnikom zagotovi učinkovito sodno varstvo. Zakaj tega sodišči nista storili je znano samo prvo- in drugostopenjskemu sodišču, tako da je moralo Ustavno sodišče ponoviti, na kar je Slovenijo neposredno opozorilo že Evropsko sodišče. Še več, sodišči bi morali ravnati skrbneje glede na to, da se sodni postopek v tej zadevi vleče že od leta 1994 oziroma 1993, ko je prišlo do smrti Gregorja Šiliha. Sodišče mora sedaj v prvem postopku slediti predlogu tožnikov, da se dodatno zasliši tudi izvedenca Grabuschnigga.

Zadeva se je tako glede domnevne odškodninske odgovornosti Splošne bolnišnice Slovenj Gradec tako vrnila nazaj na prvo stopnjofšil. Kdo ve, koliko let bo zadeva še trajala. Nesprejemljivo je, da v demokratični in pravni državi neka zadeva, kljub sodbi Evropskega sodišča, poteka dvajset in več let. Slovenija bi se morala zavedati svojih domačih in mednarodnopravnih obveznosti, da zagotavlja in učinkovito uresničuje pravico do enakega sodnega varstva. Ugibamo lahko kakšno trpljenje več kot dvajsetletna sodna kalvarija povzroča staršema. Kakšen ustvarjalen odvetnik bi v njej lahko našel znake prepovedanega ponižujočega ravnanja iz 3. člena Evropske konvencije kot podlago za novo pritožbo na Evropsko sodišče.

Zadeva Šilih pa opozarja na nekaj na kar nekateri že dalj časa opozarjamo. Prvič, slovenska država izvršuje le malo sodb Evropskega sodišča, saj je po statistiki Odbora ministrov pri Svetu Evrope do sedaj polno izvršila le tri pilotne sodbe, pa še te verjetno le zaradi zunanjih pritiskov. Vse ostale zadeve ostajajo neizvršene. Odbor ministrov denimo še vedno vodi zadevo Šilih v Slovenija kot neizvršeno, ker niso bili učinkoviti sprejeti posamični in splošni ukrepi.

Drugič, v slovenskem prostoru primanjkuje znanja o vlogi in vsebini Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah ter o sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. V ta nameni bi morale vse veje državne oblasti organizirati posebna izobraževanja, da se ljudje seznanijo in poučijo o uporabi sodne prakse. Kajti Evropska konvencija bi se morala vsebinsko in notranje uporabljati na vseh ravneh sodne, zakonodajne in izvršilne veje oblasti. Le tako ne bo prihajalo do tega, da se zanemarja sodbe Evropskega sodišča in se jih ne uporablja v praksi oziroma se jih uporablja napačno. Evropsko konvencijo je tudi potrebno umestiti v osrčje dodiplomskih in podiplomskih študijskih programov prava, tako da bo Evropska konvencija in sodna praksa Evropskega sodišča spremljala mlade pravnike od začetka pa tja do konca njihovih poklicnih poti, bodisi v javnem ali zasebnem sektorju. Z drugimi besedami potrebno je, da ljudje ponotranjijo vrednote Evropske konvencije, kjerkoli se z njo že srečujejo.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.