Ljudje smo vsakodnevno razpeti med družinsko življenje in družbo. Družinsko življenje pogojuje naše javno življenje kot tudi javno življenje pogojuje naše družinsko življenje. Nekdanje nedemokratične režime so v začetku devetdesetih let nadomestile mlade ustavne demokracije, ki niso bile uspele izpolniti obljub o svobodi. Kako torej razumeti pojem svobode v sodobnih demokracijah?
Lansko leto je pri londonski založbi Allen Lane izšla knjiga Lee Ypi, profesorice politologije na London School of Economics z naslovom “Svobodna: odraščanje ob koncu zgodovine” (»Free, Coming of Age at the End of History«, 2021). Avtorica v delu opisuje zgodbe, izkušnje in anekdote svojega odraščanja v poznih osemdesetih in devetdesetih letih v Albaniji. Opisuje življenje svoje družine skozi prizmo zgodovinskih dogodkov.
Lea Ypi v knjigi Svobodna skrbno opisuje svoje odraščanje v nekdanjem albanskem nedemokratičnem režimu. Svojo osebno izkušnjo posrečeno dopolnjuje z odkritim razmišljanjem ne le o naravi albanskega socialističnega, ali če želite komunističnega režima, temveč o vlogi njenih staršev in starih staršev. Kdorkoli je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja odraščal v srednji in vzhodni Evropi, se lahko poistoveti z zgodbami Ypijeve iz njenega otroštva. Avtorica opisuje pozna osemdeseta leta, ko je vstopila v šolo, ko so ji tako doma kot v šoli zapovedali spoštovati in častiti lik, mit in kult Enverja Hoxhe. Poveličevanje strica Enverja je bilo samoumevno. Prikaže, kako je socialistični režim posegel in razbijal ter tudi pogojeval družinska življenja. Podobno, kot v istem obdobju tudi v Sloveniji, so državne oblasti indoktrinirale prebivalstvo skozi izobraževalni proces. V Sloveniji ob pogledu na svoje fotografije iz prvega razreda osnovne šole prevečkrat pozabimo, kako skrbno so totalitarne oblasti s pomočjo simbolov in ikonografije z modro čepico in peterokrako rdečo zvezdo ter različnih pesmi prale možgane prvošolcev in njihovih družin.
Avtorica pojasnjuje, da je v njeni družini vedno pomembno vlogo pomenila »biografija«. Avtorica razgalja družinsko zgodovino, trpljenje in krivice, ki jih je nedemokratični režim po drugi svetovni vojni zakrivil njenim družinskim članom od nacionalizacije zasebnega premoženja do samovoljnih pregonov političnih zapornikov. Njena družina ni sodila me tiste, ki so bile lojalne nedemokratičnim oblastem, zato sta starša ves čas živela v strahu. Ko je nedemokratični režim na začetku devetdesetih let padel, se je razblinil tudi avtoričin mit o vsemogočnem diktatorju. Njeni starši pa so pozabili, da so ga še pred nekaj dnevi doma slavili. V resnici so vsa komunistična leta igrali predstavo za oblast, s katero so avtorico in njenega brata varovali pred socialističnim režimom. Deli razočaranje večine prebivalstva, katerih pričakovanja se po demokratizaciji niso uresničila.
Avtorica ni neizprosna le v obsodbi nedemokratičnega komunističnega režima Enverja Hoxhe, podobno je razočarana nad demokratičnimi spremembami v začetku devetdesetih letih, ko so nove oblasti želele, da država postane »takšna kot ostala Evropa«. Zaznamovale so jih demokratizacija, privatizacija, boj proti korupciji in piramidne sheme. V ozadju so se nove elite borile za stare privilegije. V drugi polovici leta 1990 novo nastali režim ni znal izpolniti pričakovanj običajnih ljudi in se je kmalu po nastanku znašel v državljanski vojni in pred razpadom. Sanje se niso uresničile. Številni so emigrirali v zahodnoevropske države. Do prelomne točke je prišlo leta 1997, ko so se porušile piramidne sheme, ki so vodile v krajšo državljansko vojno in nadaljnje životarjenje. Takrat je domovino zapustila tudi avtorica. Avtorica trezno z vidika družine in širše družbe ocenjuje družbene spremembe, ki (še) niso prenesle želenih rezultatov.
Knjiga ponuja poglobljena razmišljanja o vlogi majhne in izolirane države v zadnjih izdihljajih socializma in v prvih letih tranzicije. Kot pojasni avtorica je delo napisala kot pogled na svoje odraščanje kot tudi razumevanje komunizma in prehoda v liberalizem. Delo je potrebno razumeti tudi kot odgovor na nerazumevanje zgodovinske izkušnje srednje in vzhodnoevropskih družb, ki je še vedno tako prisoten v družbah stare Evrope kot tudi v elitnih institucijah evropskih integracij. Številni socialistični politiki evropskih držav še vedno zamižijo ob temnih poglavjih zgodovine srednje in vzhodne Evrope. Avtorica pravilno poudarja, da evropski socialisti pogosto zmanjšujejo pomen stranpoti komunizma in socializma v času izza železne zavese. Izkušnje iz vzhodne »necivilizirane« Evrope pravijo, se ne morejo ponoviti nikjer drugje. Pripoveduje zgodbe evropskih strokovnjakov, ki so po demokratizaciji prišli (in še vedno) prihajajo v Albanijo in »civilizirajo« neuke vzhodnjake od privatizacije, liberalizacije do vladavine prava. Avtorici uspe posrečeno utemeljiti, da zgodba o koncu zgodovine ob padcu komunističnih režimov ni črno bela. Izkušnje novih ustavnih demokracij njena opažanja potrjujejo. Niso želele oziroma niso znale zaradi kulture, običajev in tradicije ponotranjiti temeljnih vrednot in načel demokratične in pravne države.
Odlika knjige je, da je avtorica znala umestiti avtobiografsko zgodbo v širši zgodovinski kontekst. Podaja širšo analizo dogodkov, ki so odmevali, vplivali in pogojevali njeno družinsko življenje. Knjigo odlikujejo zelo natančni spomini, anekdote in zgodbe iz njenega otroštva. Avtorica je v pisanju izjemno odkrita in brez ovinkarjenja pripoveduje dobre in slabe strani njene družine. Ypijino delo ni le avtobiografska zgodba, temveč odpira poglobljena vprašanja o vrednotah svobode v času prehoda iz nedemokratičnega v vsaj delno demokratični sistem. Svobodo, po kateri so številni hrepeneli v osemdesetih, danes težko v polni meri uresničujemo v sodobni demokratični družbi. Če so oblasti takrat posamezniku omejevale politično svobodo, je te danes na pretek. Po drugi strani pa se ljudje zaradi vsako leto naraščajoče premoženjske neenakosti soočajo s številnimi izzivi pri uresničevanju svobode. Današnja svoboda ni tista, ki so si jo ljudje želeli v osemdesetih oziroma jo želimo ljudje danes. Zato avtorica zaključi, da je bil njen cilj, da je treba razmišljati in se pogovarjati o napakah, ki načenjajo vrednoto svobode v različnih družbenih in političnih sistemih. Hrepenenje po svobodi, ki je krasilo demokratična gibanja v začetku devetdesetih letih, ni več dovolj. Potreben je temeljit premislek o uresničevanju svobode v vse bolj neenaki družbi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
