Ah, ponovno o zgodbah, ki jih piše življenje zunaj in znotraj parlamentarnih hodnikov. Sedaj Slovenci, kljub (neutemeljenim) očitkom, vseeno nismo neka docela neizkušena devica, ko je govora o intrigah in intrigancah parlamentarnega »lajfa«.
Konec koncev naroda, katerega predstavnik je na odru dunajskega državnega zbora brez prestanka zdržal kar 13 ur in drobiž, nikakor ni za podcenjevati. Ali pač? In tako danes spet sledi malenkost daljša pripoved o tem, kakšnim peripetijam smo bili Slovenci priča v našem dosedanjem udejstvovanju v tej najvišji igri vzajemnega kresanja interesov in politik. Kajti, da ne bo nikakršne pomote, to, kar se dogaja v tem posvečenem amfiteatru skupnosti, ni nič drugega kot medsebojno preigravanje z namenom iztržiti čim večji izkupiček. Skratka, igra velikih vložkov, visokih obljub, predvsem pa očem čim bolj skritih namenov. Ali celo bolj nizkotnih vzgibov? Kdo bi sedaj to resnično vedel…
Pri nas smo namreč pravkar praznovali 35 let samostojnosti in neodvisnosti. Zato je tudi čas, da se ozremo nazaj in naredimo nekaj rekapitulacije, kje smo, kam gremo in seveda, kaj vse smo skupaj že prehodili, in to tudi po parlamentarnem parketu, mar ne. Dobra tretjina stoletja resničnega parlamentarizma res ni neka kratka doba, zatorej je na mestu razmislek, kako smo do tega prišli. S tem namenom sledi krajši pregled vseh večjih ekcesov narodnih odposlancev, ki smo jim bili v dunajskem državnem zboru, nato pa še v beograjski skupščini priča (tudi) Slovenci, tem v vzorčnem razdobju spet okoli 35 let, in sicer od nekje leta 1890 pa vse do konca dvajsetih let 20. stoletja. No, pri teh pripovedih pa kot vedno, bolj pozornemu bralcu polagam na srce, da naj svojo zbranost nameni tudi vlogi (nas,) parlamentarnih slug, o kateri je bilo v mojih kolumnah že kar nekaj govora, mar ne.
In končno, preden nadaljujem, ponoven opomin in kontekst, skozi katerega je treba gledati vse resnične prigode, ki sledijo. Biti poslanec je sicer vedno častna naloga, a to še ne pomeni, da se čast pritiče tudi osebi, ki to svojstvo opravlja. Nekaj je človek, prepogosto pa je popolnoma drugo to, kar je njegova funkcija. Skratka, plemenitost žal ni venomer pritiklina pridobljenega položaja, mandata ali dosežene izobrazbe. Je del človeka ali pač ne. In žal naslednji resnični dogodki to dejstvo in bridko resnico še kako nazorno prikazujejo. Skratka, naj pričnejo leteti besede, obtožbe, včasih tudi pesti (in ostri predmeti), venomer iz rok in glasilk vsakokratno najbolj izbranih med izvoljenimi.
Začeli bomo seveda na parketu dunajskega državnega zbora, katerega vsakdan je decembra 1897. leta[1] postregel tudi s pričujočimi prizori, za katere bi obiskovalci ameriškega cirkusa Barnum&Bailey na v tistem času pravkar pričeti evropski turneji plačali več kot zgolj štiri krone standardne vstopnine:[2]
Taki dogodki, kakršni so se primerili zadnje dni v dunajskem parlamentu, niso znani niti v južnoameriških republikah, kjer sedi v parlamentih več pouličnih tolovajev kakor poštenih ljudi. Seveda se temu ni čuditi, saj takih živinsko surovih podlih ljudi, kakor so neki nemški poslanci, ni dobiti niti med hotentotskimi in culukaferskimi govedarji. Nastala je bila prava pravcata revolucija. Desnica je postavila na dnevni red nagodbeni provizorij [z Ogrsko]. Levica, to so sinovi tistega nemškega naroda, kateri se baha s svojo psevdokulturo, so se temu uprli, hoteč strmoglaviti ministerstvo. Ker so uvideli, da z govori nič ne opravijo, so hoteli svoj namen s kruto silo doseči. Naskočili so predsedništvo in prouzročili velikanski pretep v parlamentu. Tolkli so po Slovanih s pestmi in z noži naskakovali svoje nasprotnike. Pijane barabe se obnašajo lepše, kakor ti Nemci.
Ker je desnica uvidela, da se iz lepa ne da vzdržati red, je sklenila popolnitev [poslovnika]. Dotični predlog je stavil grof Falkenhayn in večina ga je vzprejela. Po tem spremenjenem [poslovniku] je dobil predsednik pravico, da je smel za tri seje izključiti tiste poslance, kateri v zbornici razgrajajo, zbornica pa jih sme izključiti za 30 dni. To je Nemce in socijalne demokrate neizmerno razkačilo. V naslednji seji so demokratje naskočili predsedništvo in provzročili zopet nečuvene škandale in pretepe. Predsednik je njih 13 poslancev izključil. Ti niso hoteli iti iz dvorane; predsednik zbora je poklical [parlamentarno] policijo, katera je morala dotičnike ven nesti, ker so se branili z nogami in rokami. Nastali so taki škandali, da je bil predsednik prisiljen sejo zaključiti (…).
Če je že ta zapis za vas preveč, malce pridržite sapo, kajti to je komajda začetek. Sedaj, da smo pošteni do teh »naših« poslancev, takšni prizori v tistih časih niso bili neznana valuta niti v drugih, recimo bolj zrelih parlamentarnih demokracijah, kar nam izkazujeta ti dve zabeležki iz Španije in Francije, kjer pa je bila očitno res velika razlika med pristojnostmi (predvsem pa dolžnostmi) tamkajšnjih parlamentarnih slug, saj so eni poslance lahko (morda celo morali) tudi stepsti, drugi pa so bili lahko po svoji službeni dolžnosti zgolj – tepeni:
»Samo na Španjskem se je že prigodilo, da so parlamentarni sluge namesto predsednika zbora delali red s tem, da so kot krčmarski hlapci poslanske razgrajalce pometali iz zbornice, na Češkem pa do tega še ni prišlo.«[3]
»Na sinočnji seji [francoskega] parlamenta je prečital novoizvoljeni predsednik Painleve interpelacijo (…). Vlada je izjavila, da je pripravljena [nanjo] takoj odgovoriti, opozicija pa je protestirala, češ da so druge zadeve važnejše. Ko je predsednik kljub temu otvoril debato o interpelaciji, je prišlo do tumultov, ki so dovedli naposled do dejanskih spopadov.
Opozicija je navalila na predsedniško tribuno, pred katero pa so parlamentarni sluge v naglici napravili barikade iz stolov in miz. Nekateri poslanci so se vrgli na sluge in jih pometali iz dvorane. Vladni poslanci so se zanje zavzeli in tako je prišlo do novih pretepov. (…). [Predsednik] nekaj časa zvoni in miri, a ko se ne more uveljaviti, prekine sejo. Počasi se zbornica izprazni.«[4]
Glede na razgretost ozračja, predvsem pa z mislijo na bralčevo blagostanje (in potrpežljivost), sem se odločil, da na tem mestu postavim pregovorno piko prvemu delu te naše današnje zgodbe. Kaj vas čaka naslednjič?
Morda nasilništvo dunajskih poslancev nad nedolžnimi češkimi otroci, ki so si zaželeli zgolj malce bolj poučnega obiska parlamentarne zgradbe?
Ali morda ponoven opomnik o tem, koliko »cenjena« je vloga parlamentarnih slug v primerih, ko se en poslanec fizično, in to celo s pasjim bičem, sicer popolnoma upravičeno spravi na svojega tovariša na seji, vse našteto pred obličjem predsedujočega?
Ali celo morda še kaj precej hujšega, recimo, ko se popolnoma nag (in precej krvav) posameznik znajde v središču precej razgrete razprave o odgovornosti nekega notranjega ministra za nasilstva represivnega aparata?
Vse to in še več vas čaka v naslednjem (razburljivem) delu te kolumne v začetku avgusta. Skratka, parlamentarni vsakdanjik, če se seveda razloge (in razum) včasih pusti ob strani, nikoli ni nekaj resnično dolgočasnega. Ali, povedano drugače, ni stran vržen – »cajt«…
***
Po tej precej bombastični uverturi za pozornega bralca še ena kratka nagrada, tokrat v obliki notice, ki obelodanja, zakaj je večinski volilni sistem kljub očitnim pomanjkljivostim, lahko precej dobra osnova kakim tradicijam in običajem, za katere bi se tudi jaz osebno zavzel, že spričo »šegavosti«.
Konec koncev, volitve so venomer praznik demokracije. A ta praznik je kot boter Pust, ki ga je že po postopku na koncu pač treba tudi – pokopati. Ko pride uradni izid, je zadeva pač jasna, vsaj do naslednjih volitev, mar ne. In ugotavljanje tega izida je lahko precej slavnostno, če se le hoče. Morda na tak način, kot to (upam, da še vedno) delajo Francozi:[5]
Krvav boj volilcev okoli volilne krste.
V francoskem mestecu Montrejeau je stara navada [t. i. »l'enterrement de la liste perdante«], da po volitvah v državno zbornico neso volilci kandidata-zmagovalca po mestu krsto poraženega protikandidata. Volilci srečnega kandidata, ki je bil pred kratkim izvoljen, so dali napraviti krsto za gospoda Abeillea, ki je podlegel pri volitvi. Krsto so pripeljali na kolodvor in zmagovalci so jo hoteli odnesti. Proti temu pa so se uprli volilci poraženega kandidata in tako je prišlo na kolodvoru do krvavega spopada, pri katerem se je krsta prevrnila. Pri tem se je krsta odprla in iz nje je padel — mrtvec. Takoj je bilo konec pretepa.
No, temu do nadaljnjega ni več kaj dodati…
[1] »Državni zbor«; Novice (gospodarske, obrtniške in narodne), 3. 12. 1897, str. 2-3; vir (ta in vsi naslednji): <dlib.si>.
[2] Danes realna vrednost okoli 25 EUR. No, pogojno, ker so bili to srebrniki, in je vsak kronski kovanec vseboval okoli 17 g čistega srebra, bi bila njihova vrednost danes seveda precej višja, in sicer okoli 60 EUR. Skratka, spet ta »prekleta« inflacija in opustitev srebrnega standarda, mar ne…
[3] »Po deželnih zborih«; Slovenec, 24. 5. 1893, str. 1.
[4] »Pretep v francoskem parlamentu«; Jutro, 17. 1. 1925, str. 1.
[5] Glas naroda, 28. 5. 1914, str. 6.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
