Vozim se po aveniji St. Clair v soseski St. Clair Superior v Clevelandu, drugem največjem mestu v zvezni državi Ohio v Združenih državah Amerike, od 72. vzhodne ulice proti downtownu Clevelanda, tam se nahaja kampus univerze Cleveland State, kjer raziskovalno gostujem. Avenija St. Clair, ki povezuje sosesko St. Clair z Downtownom, je doživela že boljše čase. Vzdolž nje so se po prvi in drugi svetovni vojni naseljevali Slovenci, ki so iz domovine odhajali najprej iz ekonomskih razlogov in kasneje po drugi svetovni vojni iz nje bežali zaradi političnega preganjanja. Starejši Slovenci v Ohiu radi povedo, da je v prvi polovici in v petdesetih letih prejšnjega stoletja avenija St. Clair kipela z energijo novodobnih priseljencev. Od takrat se je marsikaj spremenilo. Samo mesto Cleveland še vedno hrepeni po svojih najboljših letih iz prve polovice dvajsetega stoletja, čeprav si mestne oblasti v zadnjem desetletju prizadevajo, da bi oživele vsaj njegov Downtown.
Tudi soseska vzdolž avenije St. Clair se je spremenila. Le redko kdo se tam sprehaja peš več kot nekaj metrov od avtomobilskih vrat do bencinske črpalke, trgovine ali dinerja. Domačini celo z avtomobilom raje zavijejo daleč stran od nje. Veliko hiš in stanovanj je zapuščenih in razpada, le redke so urejene. Ameriški Slovenci so se v šestdesetih letih iz nje preselili na obrobje mesta ali v sosednja mesta, kjer prebiva srednji sloj. Soseska St. Clair Superior pa se je medtem spremenila v eno najrevnejših mestnih sosesk, kjer večinoma prebiva afro-ameriško prebivalstvo. Nasilje in umori so v soseski nekaj običajnega, zaradi česar se cene hiš z vrtovi gibljejo le od nekaj sto do nekaj tisoč dolarjev. Svetla točka soseske so še vedno institucije ameriških Slovencev, ki še nadaljujejo svoje poslanstvo.
Na moji desni se nahaja Slovenski narodni dom, kjer ameriški Slovenci in njihovi prijatelji vsako sredo ob zvokih clevelandske polke igrajo tombolo. Nedaleč sta genealoško društvo, kjer ameriški Slovenci druge in tretje generacije odkrivajo svoje korenine, ter slovenski muzej in arhiv. Lučaj stran se na desni strani na vzporedni aveniji Lausche, imenovani po nekdanjem guvernerju Ohia slovenskega rodu, nahaja izjemno lepo in skrbno urejena župnija Sv. Vida, ki še vedno vsako nedeljo prireja eno od dveh maš za Slovence v Clevelandu. Blizu je tudi pogrebno podjetje Žak. Na drugi strani ulice pa stoji preprosta trgovina Šeliga. Ko zapuščam sosesko St. Clair Superior, malo naprej opazim opuščeno pivnico, na drugi strani pa se nahaja tipični ameriški diner. Opustela industrijska poslopja spremljajo obe strani široke avenije vse do downtown Clevelanda, kjer se že prične kampus Univerze Cleveland State.
Ameriški Slovenci so se iz soseske izselili že pred več kot pol stoletja, a njihove institucije ostajajo. Druženje je del kulture ameriških Slovencev različnih generacij iz Ohia, ki vključuje plesna srečanja in druženje v slovenskih narodnih domovih in župnijah. Tako tudi na nekaj deset kilometrov iz Clevelanda oddaljeni slovenski kmetiji »Pristava«, kjer se družijo ob vinu in kolinah ter skupaj pojejo, plešejo, plavajo in balinajo.
Slovence v Clevelandu srečujem povsod od pošte, trgovine, odvetniških pisarn do malih in srednjih podjetij. Vključeni so na vseh ravneh življenja in uspešno delujejo kot podjetniki, odvetniki, inženirji, raziskovalci, umetniki, profesorji in politiki. Tam so si ti pogumni ljudje in njihovi otroci ter vnuki ustvarili življenje, ki se tistim, ki jih v domovini tako radi in vsesplošno kritizirajo ter jih označujejo za izdajalce, niti ne sanja. To jim je omogočila svobodna demokratična družba in vladavina prava. Občasnim obiskovalcem pa da misliti, kaj bi lahko ustvarili iz naše države, če bi v zadnjem stoletju ali vsaj v zadnjih desetletjih imeli močne institucije demokratične in pravne države. Občudovanja so vredni tisti, ki kot rojeni Američani slovenskega rodu poskušajo govoriti slovensko. A dejstvo je, da se slovenščina po treh generacijah počasi izgublja, a kar ostaja so tradicija, kultura in običaji slovenskega naroda. V mestni knjižnici hranijo lepo zbirko otroških knjig in del za odrasle v slovenščini, a v zadnjih letih pravijo, da po njih ni več povpraševanja, zato naročajo več knjig denimo v ukrajinščini.
Slovenci po svetu so kljub oddaljenosti v preteklosti in še vedno v sedanjosti pripomogli k preživetju slovenskega naroda in slovenske države. So veliko bolj ponosni na domovino kot marsikdo, ki živi v Sloveniji. Pomagajo po svojih močeh k delovanju in preživetju slovenske države, naroda in samobitnosti. V zameno jih matična država že desetletja odriva na stran in jih zanemarja. Vsakokratni ministri in politiki vsake toliko skočijo na nekaj dnevni izlet v sosedstvo ali čez lužo, z njimi nekaj ur preživijo na sestankih in sprejemih, se fotografijo in nato vrnejo nazaj. Drugi politiki se tam oglašajo predvsem z namenom, da od njih kaj naprosijo. A nato se nič ne spremeni. Takšno postopanje se nato preslikava v odnos večinskega javnega prostora, kjer večina dojema Slovence kot nebodigatreba. Takšno postopanje je napačno.
Slovenska država mora Slovencem po svetu bolj stopiti nasproti in jih vključiti v svoje delovanje. Nekako po vzoru izmenjav Ameriško-slovenske izobraževalne fundacije, ki vsakoletno razpisuje štipendije za študijske obiske slovenskih in ameriških študentov. Olajšati in poenostaviti je treba postopek za pridobitev državljanstva slovenskih izseljencev. Prizadevati si je treba, da se vsaj nekatere Slovence vključi v vsakodnevno življenje slovenske države. Izgovorom, da ni časa za tesnejše stike s Slovenci po svetu, da ni sredstev in da so preveč oddaljeni, v današnjem vse bolj tehnološko in drugače povezanem svetu, ne verjame več nihče. Slovenska država in Slovenci doma ter po svetu moramo delati skupaj, da preprečimo, da naša domovina postane podobno opustošena kot današnja podoba avenije St. Clair.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
