c S
O sodnikih porotnikih
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
21.10.2016 Slovensko sodstvo poleg profesionalnih sodnikov pozna tudi funkcijo sodnikov porotnikov. Ti sodelujejo pri sojenju v senatih na prvi stopnji v kazenskopravnih zadevah in v delovnih ter socialnih sporih. Trenutna ureditev njihovega predlaganja, imenovanja in delovanja, zaradi svoje nedorečenosti in nepreglednosti, odpira vrsto možnosti za izboljšave.

Kakšen je postopek imenovanja sodnikov porotnikov in ali je teža njihovega glasu enakovredna glasu poklicnega sodnika? Postopek njihovega imenovanja in narava njihovega odločanja je javnosti malo znan. Ustava v 128. členu podaja podlago za neposredno udeležbo državljanov pri izvajanju sodne oblasti. Trenutna veljavna ureditev iz 7. poglavja Zakona o sodiščih odpira kar nekaj ustavnopravnih pomislekov.

Zakon o sodiščih v 41. členu določa, da »državljani sodelujejo pri izvajanju sodne oblasti kot sodniki porotniki pri okrožnih sodiščih«. Pričujoči zakon v 42. člen nato še določa, da je »za sodnika porotnika lahko imenovan državljan Republike Slovenije, ki je dopolnil trideset let starosti, ki ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, in ki je zdravstveno ter osebnostno primeren za udeležbo pri izvajanju sodne oblasti ter aktivno obvlada slovenski jezik.« Pričujoči pogoji niso v ničemer neobičajni, razen »osebne primernosti«, ki zagotovo sodi med nedoločene pravne pojme, saj odpira pot različnim arbitrarnim razlagam ali celo zlorabam. Kako se posameznika imenuje oziroma izvoli na mesto sodnika porotnika?

Prvi odstavek 45. člena istega zakona določa, da lahko »kandidate za sodnike porotnike okrožnih sodišč … predlagajo predstavniški organi občin z območja sodišča, pri katerem bodo sodniki porotniki delovali, lahko pa tudi interesne organizacije, ki so kot društva ali združenja registrirana in delujejo na tem območju, razen političnih strank, ki neposredno ne morejo predlagati kandidatov.« Nato pa jih imenuje predsednik pristojnega Višjega sodišča (44. člen istega zakona). Nekoliko drugačna je ureditev v delovnih in socialnih sporih, kjer 4. odstavek 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih določa, da je prvostopenjski senat »sestavljen iz sodnika kot predsednika senata in dveh sodnikov porotnikov kot članov senata, od katerih je eden izvoljen z liste kandidatov delavcev oziroma zavarovancev, drugi pa z liste kandidatov delodajalcev oziroma zavodov.« Drugačen je tudi način izvolitve, saj te porotnike voli zakonodajna veja oblasti, na podlagi predlogov reprezentativnih sindikatov in združenj delodajalcev (2. odstavek 15. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih).

Čemu je takšna ureditev potrebna, ostaja nepojasnjeno, saj spominja na ostanek delegatskega sistema v nekdanjem režimu. To je še bolj problematično, ker sodniki porotniki opravljajo sodniško funkcijo, ki jo prevevajo načela neodvisnosti, nepristranosti in poštenega odločanja. Še več, zdi se, da je takšen postopek izbire kandidatov za sodnike porotnike težko zagotavlja neodvisnost in nepristranost. Istočasno je trenutno veljavni postopek njihove izbire dokaj nepregleden. Tako trenutno vlogo sodnikov porotnikov v nesorazmernem velikem deležu opravljajo predstavniki določenih interesnih skupin, kot so predstavniki sindikatov, združenj delodajalcev in upokojencev. Upokojenci so še posebej hvaležni sodniki, saj jih med porotniki srečujemo nesorazmerno veliko. Težava je v tem, da bi morali sodniki porotniki enakomerno in sorazmerno odražati ter predstavljati vse dele prebivalstva, glede na vse prirojene ali pridobljene osebne okoliščine. Ker temu ni tako, se zunanjim opazovalcem, že z vidika ustavnega načela enakega obravnavanja, ustvarjajo dvomi v ustrezen način izbire in neodvisnosti kasnejšega sodnega odločanja.

Institut sodnikov porotnikov ima v pravni državi, vsaj teoretično, zagotovo izjemno pomembno poslanstvo, saj naj bi običajnim ljudem omogočal sodelovanje v sodnih postopkih, ki potekajo »v imenu ljudstva«. Čeprav naj bi sodniki porotniki sodelovali le še v dobrih desetih odstotkih konkretnih zadev na prvih stopnji (vir), pa je njihova udeležba pomembna tako za kakovost kot tudi legitimnost sojenja. Njihovo sodelovanje je v praksi pogosto podrejeno predsedniku senata, kar je zaradi avtoritete poklicnega sodnika razumljivo. Po drugi strani lahko sodniki porotniki v konkretni zadevi podajo sveži, laični in vsakodnevni pogled, ki lahko pripomore k pravičnejši sodbi. Sodniki porotniki v praksi večinoma sledijo predlogom in namigom predsedujočega poklicnega sodnika, čeprav naj bi bila vloga sodnikov porotnikov enakovredna poklicnemu sodniku. Po kuloarjih sodnih hodnikov pa različni udeleženci sodnih obravnav vedo omeniti tudi ne tako redke konkretne primere, ko je kakšen sodnik porotnik nasprotoval predlogu predsedujočega poklicnega sodnika. Poklicni sodnik pa je nato »uporniškega« sodnika porotnika do naslednje obravnave zamenjal z njemu bolj naklonjenim sodnikom porotnikom. Takšne in podobne prakse neposredno nasprotujejo načelu neodvisnosti in zahtevajo ustrezne spremembe za preprečitev takšnih arbitrarnih praks.

Obstoječa ureditev sodnikov porotnikov ponuja možnosti za izboljšave, vse od njihovega imenovanja, delovanja in razrešitve. Hkrati tudi ni jasno ali sodišča pri razporejanju sodnikov porotnikov v sodne senate uporabljajo temeljno načelo naravnega sodnika. Sistem sodnikov porotnikov je zato potrebno prevetriti vse od same izvolitve oziroma imenovanja, mandata in odgovornosti. Vanj se je v zadnjih desetletjih vneslo vse preveč simbiozne domačnosti, ki je že tako ali tako preveč prisotna v slovenskih sodnih poslopjih. Izoblikovati je potrebno jasna postopkovna pravila za njihovo imenovanje oziroma izvolitev in delovanje. Najenostavnejša rešitev bi bila, da se vstop v nabor sodnikov porotnikov avtomatično odpre vsem polnoletnim, pravnomočno nekaznovanim in poslovno sposobnim državljanom Republike Slovenije. Najbolje bi tako bilo, da bi sodnika porotnika naključno izbral določen računalniški algoritem, upoštevaje demografske in druge kriterije. Takšno sodelovanje pri sojenju bi moralo biti, razen v izjemnih primerih, obvezno za vsakega državljana. S tem bi lahko vsaj delno zadostili zahtevam po vsebinskem in zunanjem videzu neodvisnosti, nepristranosti in pravičnosti pri izbiri in delovanju sodnikov porotnikov ter celotne sodne veje oblasti.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.