Ponavljajoče se krize so v zadnjih desetletjih preoblikovale razmerja moči v mednarodni skupnosti. Evropske ustavne demokracije ostajajo vse bolj osamljene pri uresničevanju standardov vladavine prava tako v domačih pravnih redih kot v mednarodnem pravu. Dohitevajo jih neliberalne demokracije oziroma avtokratski režimi, ki evropske diplomate privabljajo s skoraj neomejenimi viri fosilnih goriv. Evropske ustavne demokracije so kljub naukom iz ruske agresije na Ukrajino našle zaveznike v avtokratskih režimih, ki bodo morda že jutri njihovi nasprotniki. Kratkoročne in nepremišljene odločitve pričajo o zmedi v evropski zunanji in varnostni politiki.
Josep Borrell, visoki predstavnik Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, je prejšnji teden v govoru na otvoritvi pilotnega projekta Evropske diplomatske akademije na College of Europe z nekaterimi komentarji razburkal evropsko javnost. Borrell je v govoru znova izrekel ostro kritiko evropski zunanji politiki. Šokiral je že na začetku govora, ko je poudaril: »Evropa je vrt. Zgradili smo vrt. Vse dela. Je najboljša kombinacija politične svobode, gospodarske blaginje in socialne kohezije, ki jo je človeštvo uspelo zgraditi – teh treh stvari skupaj … Ostali svet … ni ravno vrt. Večji del preostalega sveta je džungla in džungla bi lahko napadla vrt.« Nato je še nerodno dodal: »Vrtnarji morajo v džunglo. Evropejci morajo biti veliko bolj povezani s preostalim svetom. V nasprotnem primeru nas bo preostali svet napadel z različnimi načini in sredstvi.« Kritiki so ga nato upravičeno obtožili nadaljevanja praks evropskega kolonializma in imperializma.
Ni kaj, Borrell je izrekel ostre besede, ki nasprotujejo temeljnim evropskim vrednotam. Borrell je kasneje poskusil pojasniti svoje pripombe v posebnem blogu, a grenak priokus zaradi njegovih stališč ostaja. Hkrati je Borrell poudaril, da je »velika razlika med nami in pomembnim delom preostalega sveta … v tem, da imamo institucije … Zelo si želim, da bi svoj mandat končal z izgradnjo institucij, z izgradnjo močnejše diplomatske zmogljivosti Evropske unije in močnejše diplomatske službe Evropske unije.« S temi besedami je nadaljeval svojo kritiko evropske diplomacije izpred nekaj dni, kjer je evropskim diplomatom med drugim povedal: »Ne želim še naprej brati v časopisih o stvareh, ki so se nekje zgodile, naša delegacija pa ni rekla ničesar.« Evropska diplomacija, je takrat povedal Borrell, se na izzive po svetu odziva prepočasi. Hkrati je opozoril, da je opozoril na trend avtoritarizma, ki ga v svetu spremljamo že vsaj dve desetletji.
Ksenofobične Borrellove besede iz Brugga so spomnile na napake iz evropske preteklosti. Vsak politik na visoki funkciji bi se moral zavedati dediščine evropskega imperializma in kolonializma. Borrell po drugi strani sicer upravičeno izpostavlja, da smo v zadnjih desetletjih priča vzponu avtoritarizma v številnih delih sveta. Nekateri voditelji neliberalnih demokracij samozavestno in glasno zagovarjajo svoj model upravljanja javnih zadev, kjer peščica ljudi na oblasti skupaj z izbranci iz zasebnega sektorja samovoljno upravlja državo. Borrell ima prav, da nelibralni in vse bolj avtokratski načini upravljanja države vse bolj, tudi od znotraj Evropske unije, načenjajo evropske ustavne demokracije. Vladavino prava je spričo takšnih praks v nekaterih državah zamenjalo vladanje s pomočjo prava.
Ustavne demokracije po svetu vse bolj zamenjujejo neustavne oziroma neliberalne demokracije. V avtokratskih režimih je mogoče skoraj v celoti nadzorovati množice in prek medijev ustvarjati vzporedne resničnosti, ki delujejo v prid le peščice. V tej luči je Borrell verjetno pozabil, da je večina evropskih institucij vrsto desetletij in let zanemarjala trend avtoritarizma v vzhodni Evropi, kot tudi v nekaterih žepkih zahodne Evrope, kjer se enako soočajo s sistematičnimi težavami pri uresničevanju vladavine prava. Zato je v marsičem kritiko Borrella brati kot samokritiko njega samega in dejanj institucij ter diplomacije, ki jo predstavlja.
Vloga Evropske unije se je zato v soseščini in še bolj po svetu zmanjšala. Nastali so regionalni centri moči od Ankare do Džakarte, ki Evropsko unijo že celo desetletje premikajo iz krize v krizo. Borrell v govoru evropskim diplomatom pravilno opozarja, da svet ni več bipolaren oziroma tripolaren, temveč vse večjo moč v globalnem svetu in regijah pridobivajo tiste države, ki ne stavijo na ustavno demokracijo in vladavino prava. Še več, države, ki podpirajo vladavino prava in varstvo človekovih pravic, so vse bolj v manjšini. Zadnje je bilo še bolj očitno pred dvema tednoma, ko je Svet OZN za človekove pravice zavrnil predlog Avstralije za razpravo o sistematičnih kršitvah človekovih pravic Ujgurov v kitajski pokrajini Xinjiang.
Razmerja moči so se znova pomešala po začetku ruske agresije na Ukrajino. Azijski velesili, Indija in Kitajska, sta še v zadnjem času izrazili nezadovoljstvo z rusko agresijo Ukrajine. Hkrati pa je jasno, da obe občutita tudi negativne posledice zaradi počasnejšega toka mednarodne trgovine. Večjo moč je pridobila Turčija in njeni sateliti. Evropska unija se na vse bolj agresivne nastope globalne in regionalnih sil do sedaj ni znala odločno odzvati. Po drugi strani neliberalne demokracije iščejo zavezništva za skupne nastope proti temeljnim vrednotam evropskih ustavnih demokracij.
Borrell ima prav, da bi morala Evropska unija v odnosih z novimi oziroma nastajajočimi se centri moči nastopiti samozavestno. Ne gre pozabiti na vladavino prava, institucije demokratične in pravne države ter varstvo človekovih pravic takoj, ko se zaloge fosilnih goriv znižajo. Pot k popolnemu uresničevanju vladavine prave in njenih institucij je zato polna čeri tako znotraj kot zunaj evropske celine. Borrellov govor je zato brati kot krik iz obupa zaradi usihajoče moči evropske celine in njene diplomacije napram naraščajoči moči novih regionalnih in globalnih (vele)sil.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
