c S
Otroštvo države
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
17.12.2010 Čez nekaj dni bomo praznovali okrogli jubilej plebiscitne odločitve slovenskega naroda za samostojno in neodvisno slovensko državo. Dvajsetletnico slovenske države. Obletnico, ko naj bi slovenska država zaznamovala nekakšen prehod iz učnih let v najbolj ustvarjalna leta njenega obstoja. Kljub temu pa v dneh pred praznovanjem v slovenskem javnem prostoru prevladuje vsesplošno nezadovoljstvo, nejevolja, zaskrbljenost, negodovanje in ravnodušje nad stanjem v katerem se je znašla slovenska država.

Otroška leta, ki bi lahko izoblikovala samozavestno slovensko državnost in držo tako navzven kot tudi navznotraj,  niso bila izkoriščena v polni meri. Zato se je danes poleg temeljnih vprašanj slovenskega razvoja potrebno ukvarjati tudi s temeljni izvori zastoja svobodne demokratične družbe  ter slovenske države .

Iz evforičnega stanja ob razglasitvi rezultatov smo dvajset let pozneje prišli v nekakšno apatično stanje, ko naključni opazovalec v slovenskem javnem prostoru dobi občutek, da je praznovanje plebiscitne odločitve slovenskega naroda nekoliko »nebodigatreba«. Še več. Prišlo smo v stanje, ki jo pisatelj Drago Jančar označuje kot 'demokratura'  oziroma nekakšno navidezno demokracijo. Slednje je navsezadnje pred dnevi potrdila tudi raziskava Economist Intellegence Unit, ki je po dveh letih slovensko državo uvrstil iz popolne v nepopolno demokracijo. Namesto, da bi bili dvajset let po padcu totalitarnega režima na najvišji točki svobodne demokratične družbe, smo se po dvajsetih letih znašli na njeni najnižji točki.

V mesecih pred plebiscitnim odločanjem razmišljanje o samostojni Sloveniji, ni bilo težko označiti za »prestiž« peščice pogumnih. Čeprav je med takratnimi dogodki in današnjim časom preteklo veliko vode, ostaja še danes veliko nedorečenega glede izpolnitve takratnih ciljev. Predvsem zato, ker je slovensko družbo zapustil takratni kritični in seveda idealistični navdih, da so spremembe možne, in da si ljudje zaslužimo nekaj več.

Pa ne da ne bi vsi skupaj vedeli kakšne so zahteve svobodne demokratične družbe in kakšni standardi bi morali veljati v slovenski državi. Temeljni standardi niso skrivnost, temveč so vsakomur dosegljivi. Ustavno sodišče je v prvih letih po osamosvojitvi jasno zapisalo, da je 'svobodna demokratična družba ustavna ureditev, ki ob izključitvi vsakršnega nasilja in samovolje predstavlja družbeni red pravne države na podlagi samoodločbe ljudstva glede na voljo večine ter svobodo in enakost' (Up-301/96, 12. odstavek).

 

Svobodna demokratična družba bi torej morala biti temelj slovenskega demokratičnega prostora. Po mnenju Ustavnega sodišča sodijo med temeljna načela svobodne demokratične družbe naslednji pogoji: 'spoštovanje človekovih pravic, določenih v Ustavi, pravico posameznika do življenja, nedotakljivost osebnostnih pravic, suverenost ljudstva, delitev oblasti, odgovornost Vlade in zakonitost delovanja izvršilne oblasti, neodvisnost sodišč, večstrankarski politični sistem in enake možnosti za vse politične stranke s pravico do oblikovanja opozicije in delovanja v njej v skladu z Ustavo.' (Up-301/96, 12. odstavek). Vsakdo pa se lahko vpraša ali so zgornje predpostavke v slovenskem ustavnopravnem redu v celoti dosežene. Verjetno na neki formalni ravni že, vendar vsebina načel svobodne demokratične družbe zahteva dosledno vsakodnevno uresničevanje na konkretni ravni.

Ustavno sodišče je v svoji sodni praksi še poudarilo, da 'svobodna demokratična ureditev lahko deluje, je zagotovljeno s sistemom pravno določenih pravil ravnanja, ki so na podlagi prikazanih načel nastala v dolgem zgodovinskem razvoju v skladu z demokratičnim izročilom evropske pravne civilizacije.' (Up-301/96, 13. odstavek). Dvajset let demokratične in samostojne slovenske države seveda ni dovolj za nekakšno ponotranjenje temeljnih načel svobodne demokratične družbe, če se njeni vrednostni temelji še niso izoblikovali oziroma njihovo uresničevanje še vedno ovirajo ostanki preteklosti.

Gre predvsem zato, da se v slovenskem javnem prostoru zagotovi enakost izhodiščnih možnosti vsakogar. Vsakomur mora biti dana možnost, da pride do ustrezne izobrazbe, ustanovi ustrezno podjetje, ter da se zagotovi dejansko uresničevanje ustavne pravice do enakovrednega dostopa do vseh delovnih mest. Izobraževanje mora biti omogočeno tudi drugim zapostavljenim družbenim skupinam in revnejšim slojem prebivalstva, ki tvorijo znaten delež celotne družbe, saj se na takšen način omogoči vsem subjektom, da enakovredno tekmujejo v družbi, pri čemer bi bile tako vsem dane možnosti za uspešno in osrečujočo življenjsko pot.

Družba, ki zgolj formalnopravno temelji na demokratičnih temeljih, se lahko brez potrebnih varovalk kaj hitro sooči z razmerami, ko se ideali demokratične družbe odrinejo na obrobje in ko se vsebina vladanja podredi totalitarnim idealom vladarja takšne in drugačne vrste. Samo ljudje sami smo najboljše jamstvo pred ponovitvijo temačnih zgodb iz življenja naših staršev.

Čeprav se je nujno osredotočiti predvsem na izzive vsakdanjega življenja in prihodnosti, pa je imperativno, da se vsi zavedamo iz kakšne zgodovinske izkušnje izhajamo. Dvajset let po soglasni plebiscitni odločitvi je primeren čas, da se zavemo, da nas le samozavestno prevzemanje odgovornosti lahko pripelje do cilja, ko se bo slovenska družba uspešno izkazala na izpitu zrelosti. Da se bo to zgodilo, se moramo vsi skupaj prizadevati z vsemi našimi močmi.  Od vseh nas je odvisno v kakšni družbi želimo živeti in ustvarjati. Za prihodnost Slovenije je sprejemljiva samo popolno svobodna demokratična družba in nič drugega.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.