S soavtorji že več kot desetletje empirično raziskujemo, kako v praksi potekajo slovenski stečajni postopki. V tem času smo se ukvarjali z različnimi vidiki stečajev – od njihovega trajanja in stroškov do vloge sodišč in stečajnih upraviteljev. Zadnja v nizu teh raziskav pa se je osredotočila na vprašanje, ki je bilo v mednarodni empirični literaturi zapostavljeno: kakšno vlogo imajo pri poplačilu terjatev sami upniki.
Natančneje, v raziskavi, ki sva jo pripravila skupaj s Petrom Grajžlom, sva preučila vlogo bank kot najpomembnejših institucionalnih upnikov v stečajnih postopkih ter se pri tem vprašala še nekaj bolj specifičnega: ali je za uspešnost poplačila pomembno tudi to, kdo je lastnik banke. Slovenija je za takšno analizo še posebej zanimiva, saj se je v preučevanem obdobju soočala s postopno privatizacijo bančnega sistema in sočasnim delovanjem državnih, domačih zasebnih in tujih bank. Prav ta institucionalna raznolikost je omogočila vpogled v razlike, ki jih v bolj homogenih okoljih težko zaznamo.
Za potrebe raziskave sva zgradila podatkovno zbirko, ki je vključevala 1.308 opazovanj bank v stečajnih postopkih nad pravnimi osebami, začetih v obdobju 2008–2020. Osnovna enota opazovanja je bila banka kot upnica v posameznem postopku. Analiza je vključevala nadzor nad številnimi dejavniki, od višine zavarovanih terjatev do identitete sodnika in upravitelja. Osrednja ugotovitev raziskave je bil obstoj jasne »premije tujega lastništva« pri poplačilu terjatev. Tuje banke s sedežem v Sloveniji so v preučevanem obdobju dosegale za 4,6 odstotne točke višja poplačila kot domače državne banke, kar je predstavljalo približno petino povprečne stopnje poplačila v vzorcu. Razlika je bila še izrazitejša pri tujih bankah, ki so v Sloveniji delovale čezmejno, saj so v povprečju dosegale približno za 9,9 odstotne točke višja poplačila od državnega izhodišča.
Zanimivo je, da domače zasebne banke v preučevanem obdobju pri poplačilih niso kazale sistematične prednosti pred državnimi bankami. Ta »domači paradoks« je ostal prisoten tudi v najzahtevnejših specifikacijah modela. Z raziskavo sva preučila tri možne kanale, ki bi lahko pojasnili te razlike: izbor strank pred odobritvijo posojila, kakovost posojilnih pogodb in vedenje banke po začetku stečaja. Rezultati so pokazali, da razlik ni bilo smiselno pripisati zgolj temu, da bi tuje banke financirale manj tvegane dolžnike ali imele močnejša pogodbena zavarovanja. Premija tujega lastništva se je namreč ohranila tudi ob obsežnem nadzoru nad lastnostmi dolžnika in terjatvami. Tudi ko sva v modelu upoštevala fiksne učinke bank – torej primerjala rezultate iste banke pred in po spremembi lastništva – je premija ostala statistično značilna. To je dodatno zmanjševalo verjetnost, da bi šlo izključno za razliko v strukturi portfelja ali izboru komitentov.
Najverjetnejša razlaga uspešnosti tujih bank je bil procesni aktivizem. Dodatne analize na ravni celotnih postopkov so bile skladne z razlago, da je pomemben del razlike izhajal iz aktivnejšega vedenja tujih bank v stečaju. Podatki so pokazali, da je prisotnost tujih bank v analiziranem obdobju sistematično vodila k daljšim postopkom in pogostejšemu pravdanju, hkrati pa k višji vrednosti unovčenega premoženja. Takšen vzorec je bil konsistenten z intuicijo, da je intenzivnejše uveljavljanje pravic lahko povečalo unovčenje, čeprav ob višjih transakcijskih stroških. Tuji upniki so v preučevanem obdobju verjetno aktivneje nadzorovali delo stečajnih upraviteljev in se odločneje borili za dosego višjih prodajnih cen. Treba je poudariti, da gre za empirične povezave v opazovalnih podatkih, ne za eksperimentalno dokazovanje vzročnosti.
Eden pomembnejših naukov najine raziskave je razlika med formalnimi pravili in njihovim dejanskim uveljavljanjem. Slovenski stečajni okvir je bil za vse banke enak: ista zakonodaja, ista sodišča in isti upravitelji. Pa vendar so podatki pokazali, da izidi niso bili enaki. To nakazuje, da učinkovitost insolvenčnega sistema ni odvisna zgolj od kakovosti pravnih pravil, temveč tudi od institucionalnih sposobnosti in spodbud akterjev. Insolvenčno pravo se tako v praksi kaže kot prostor, kjer formalna enakost pravil sobiva z dejansko heterogenostjo rezultatov.
Procesni aktivizem tujih bank je zato smiselno razumeti kot racionalno ekonomsko strategijo. Aktivnejše spremljanje postopkov in pogostejše pravdanje sta v preučevanem obdobju pomenila višje neposredne stroške. Vendar podatki hkrati kažejo, da so se ti stroški lahko povrnili skozi višje unovčenje stečajne mase. V tem smislu je šlo za klasično investicijsko odločitev o dodatnem vložku v izterjavo glede na pričakovani donos. Raziskava je pokazala, da so tuje banke to kalkulacijo v povprečju izvajale uspešneje kot njihove domače tekmice.
Posebej zanimiva ostaja ugotovitev, da domače zasebne banke v analiziranem obdobju niso dosegle boljših rezultatov kot državne banke. To razbije poenostavljeno domnevo, da je lastništvo samo po sebi ključno. Rezultati nakazujejo, da prenos lastništva brez hkratnega prenosa upravljavskih praks in organizacijskih kapacitet ne vodi nujno do drugačnih izidov. V tem smislu je »domači paradoks« manj vprašanje lastnine in bolj vprašanje institucionalnega vedenja bank kot organizacij.
Takšne ugotovitve imajo neposredne implikacije za razumevanje stabilnosti finančnega sistema. Relativno nižja poplačila državnih in domačih zasebnih bank povečujejo izgube ob neplačilu, kar v končni fazi bremeni odpornost celotnega sektorja. Raziskava opozarja, da učinkovito reševanje insolventnosti ni le stvar »črke zakona«, temveč predvsem aktivne drže akterjev v postopku. Pasivnost upnikov v stečaju ima svojo ceno, ki jo na koncu plača celoten finančni sistem.
Za vse, ki jih tematika zanima bolj poglobljeno, dodajam še povezavo do samega članka: https://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1111/eufm.70044.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
