Neobvezno pravno razmišljanje o praznikih EU (in dopustu)

In tako niti nisem bil presenečen, ko sem v eni izmed medijskih objav ponovno zasledil nov način, kako se ti, takoj ko se preleviš iz vloge marljivega delavca v svojstvo turista, iz žepa zvabi še zadnji zaprašen cent. In ne, to ne bo zgodba o raznih pustolovščinah s parkiranjem, recimo, v Piranu ali kako se je že en samcat obisk naših domačih (naravnih) znamenitosti za povprečno družino sprevrgel v še eno priliko za najem (premostitvenega) kredita, vse našteto s precej oderuško obrestno mero. Ne, tokrat bo šlo predvsem za krajši razmislek o tem, kaj za pregovornega »vraga« so to »prazniki EU«.

Najpoprej seveda malce ozadja, ki naj oriše celotno dogajanje. Brez skrbi, že z vidika olike in vljudnosti so vse navedbe, ki sledijo, čim bolj anonimizirane, naj bi se pa (vsaj v bistvenih potezah) resnično pripetile prav tako, kot sedaj sledi. Šlo je za nedaven primer nič kaj slabega slutečega tujega obiskovalca, sicer državljana ene od (bližnjih) držav članic EU, ki se je namenil s svojo družino kot že večkrat do sedaj obiskati slovenske toplice (v X), in sicer na dan, ki se v Sloveniji šteje za dela obvezen. A je bil ta na blagajni nad prejetim računom dokaj neprijetno presenečen, saj mu je bila namesto (nižje) tarife med tednom zaračunana praznična, s tem pa tudi občutno višja cena. Ko se je kanil nad tem dejstvom pritožiti, so mu pristojni delavci toplic X prijazno pokazali cenik, na katerem črno na belem in, preverjeno, tudi izpisano v črnem piše, da je praznična tarifa vezana na vse tiste dneve, ki se tako ali drugače štejejo za »EU praznike«. In ker je bil prizadeti državljan (druge) države EU, v kateri je bil na dan njegovega obiska zapovedan in (celo tudi) dela prost praznik, to pomeni, da so s tem toplice X upravičene do višjega (dnevnega) prihodka, s tem pa tudi do prazničnega pribitka vsaj 25 odstotkov na redno (delavniško) ceno.

No, ko pa je upravičeno vznemirjen pater familias vse prisotne opozoril, da gre pri tem za dokaj brezsramno diskriminacijo, češ da saj vi Slovenci na ta dan nimate prosto, kaj šele uradnega praznika, je bil ponovno prijazno zavrnjen s svarilom, da taka so pač pravila, danes je za njih »praznik EU« in to je (za sedaj) to. Iskreno povedano, za pet evrov razlike (po glavi) po debeli uri vožnje v pregretem avtomobilu, prepolnem različnih zvokov naraščaja ter drugih siceršnjih prometnih »radosti«, se še meni sploh pred vrsto nestrpnih nadobudnih plavalcev res ne bi dalo pričkati, pa čeprav bi šlo morda pri tem celo za kako pravico, ki bi bila morda celo neposredno izvršljivo zapisana že po sami Ustavi. Pravo in prav sta namreč v praksi prepogosto dva različna svetova. A včasih je vseeno treba nekje potegniti pregovorno »črto«.

In tako se je nezadovoljni obiskovalec zadevnih slovenskih toplic ob povratku pritožil še prek domačih medijev. S precej »gorkim« pismom bralcev se je obrnil na enega izmed najbolj branih domačih dnevnikov, ki je na tej podlagi na posredovano novinarsko poizvedbo prejel še uradni odgovor oseb toplic X, pristojnih za odnose z javnostmi, iz katerega (smiselno) izhaja, kot sledi. Tudi iz razloga, ker je Slovenija pregovorno (in dejansko) ena manjših, predvsem pa bolj tranzitnih držav, naj bi bili sodeč po njihovem »docela jasnem in nedvoumnem« ceniku s terminom »prazniki EU« (pojmovno) zajeti »zgolj« vsi tisti prazniki, ki jih obeležujejo Slovenci, in hkrati tudi vsi tisti prazniki, ki jih kot take obeležujejo naši neposredni sosedje, tj. Madžari, Avstrijci, Italijani ali Hrvati. K temu pa so še pridali, da je dnevna cena nastanitev in obiska njihovih pripadajočih kapacitet, namenjenih brezskrbni sprostitvi, za vse obiskovalce teh toplic venomer enaka (bolje rečeno: enako visoka), in to ne glede na njihovo državljansko poreklo.

A pozor, ta pogoj je opredeljen alternativno, poleg odsotnosti izrecno objavljenega in pomensko jasnega pojasnila, da je treba pojem »praznikov EU« razumeti le v kontekstu suverenih prazničnih ureditev teh petih držav (EU), to dejstvo prav nikjer na pripadajočem (vsaj spletno dostopnem) ceniku ni natančneje označeno, kaj šele podrobneje pojasnjeno.

Povedano precej bolj po domače, za tovrstni »praznik EU« se po tovrstnem brž ko ne ad hoc tolmačenju šteje vsak praznik, ki ga kot takega obeležuje katerakoli od naštetih štirih držav, ki (prijateljsko) obkrožajo Slovenijo, kot seveda tudi mi sami. In (pregovorna) pika. To pomeni, da bo tega prazničnega »dodatka« v višini (vsaj) 25 odstotkov deležen (prav) vsak obiskovalec toplic X, ki ga bo doletela ta »nerodnost«, da jih bo obiskal na dan, ki je opredeljen kot praznik v (najmanj) eni izmed omenjenih petih držav, in to ne glede na to, katerega porekla je njegovo državljanstvo. Lahko je tudi državljan države, ki ni članica EU, vseeno. Skratka, če bo Turek, Slovenec, Anglež, Šved, Avstralec, Korejec, Uzbek ali pa, s kančkom pikrosti, zgolj državljan države »v času, a brez prostora« NSK[1] obiskal toplice X na neki slovenski delavnik, ki ga hkrati izmed nam neposredno bližnjih držav članic EU kot praznik obeležujejo denimo zgolj na Madžarskem,[2] bo vsak izmed naštetih za ta dan vendarle plačal »praznično« ceno. In to enako kot vsi preostali obiskovalci na ta dan. Brez izjem. Ker bi drugače utegnil biti navržen očitek nedopustne diskriminacije. Recimo.

Ratio te ureditve, vsaj sodeč po uradnem pojasnilu toplic X: ker se njihov obisk iz naše in nam okoliških držav članic v času (tako opredeljenih) praznikov »EU« ustrezno poveča, se s tem takisto ustrezno poveča tudi povpraševanje po pripadajočih nastanitvah, predvsem pa po uporabi njihovih kapacitet, namenjenih kopalni sprostitvi. In tako lahko nastopi neizprosna ekonomska maksima, da večje povpraševanje pač narekuje precej višjo ceno. Ekonomisti med nami bi se ob tem še preradi pridušali z odločnim: »Fair enough!«[3] v smislu »Spodobno.« ali vsaj »Kolikor toliko pošteno (recimo).«. Pravniki – kot tudi kopalci – med nami pa bi zoper to premiso imeli kopico pripomb, predvsem pa vsaj nekaj dokaj resnih pomislekov.

In če povprečen plavalec (ali v mojem primeru bolj namakalec) zaradi takšnih »uradnih« upravičevanj višjih tarif dokaj upravičeno benti vsaj nad dokaj očitnim dejstvom, češ da mora sedaj plačevati nadstandardno ceno za (takisto) nadstandardno – gužvo, zlasti seveda v bazenu in ob robu bazena, pa pravnik v meni v tovrstnih primerih začne dokaj besno listati po paragrafih.

Ni namreč nobenega dvoma, da smo vsi uporabniki kopaliških kapacitet čisto »navadni« potrošniki. Ti imajo že po pravu EU, kaj šele po nacionalnih ureditvah članic, nemajhno kopico pravic, ki se jih sicer dostikrat sploh ne zavedajo, neredko pa jih zgolj ne želijo venomer uveljavljati, že zlasti zaradi številnih sitnosti, ki jih to včasih prinese s seboj. Ena izmed temeljnih tovrstnih pravic vsakega (potrošnika) pa je seveda tudi prepoved nepoštenih pogodbenih pogojev kot seveda tudi tovrstnih poslovnih praks. In če cena storitve ni vnaprej (dovolj) natančno opredeljena, ta po področnih predpisih[4] pomeni nepošten pogoj,[5] če pa je to hkrati izvršeno »serijsko« v smislu trženja, gre (hkrati) tudi za nepošteno (zavajajočo) poslovno prakso.[6] Skratka, vsaka tržna cena, namenjena tebi in meni kot potrošniku, mora biti določena jasno, nedvoumno in popolno, vključno z vsemi stroški, ter zlahka dostopna ali vsaj na nezahteven način.

A to v primeru vezave višine cene na nastop »praznika EU« ne »pije« pregovorne (termalne) vode. Res je sicer, da vsi državljani držav članic že s pridobitvijo tega statusa avtomatično (pri)dobimo tudi državljanstvo Unije. A pri praznikih takega avtomatizma (seveda) ni, njihova določitev je še vedno v izrecni in neodtujljivi suvereni pristojnosti vsake članice posebej. Še najbližje tovrstnemu prazniku de iure proprio, ki ima kolikanj veljave širom Unije, je 9. maj kot »dan Evrope«, ko se obeležujeta mir in enotnost na tem našem »najstarejšem« kontinentu.[7] A je ta dan zapovedan praznik (in hkrati tudi dela prost dan) zgolj v Azerbajdžanu, Ukrajini ter Rusiji in Belorusiji, ki pa seveda niso članice, nikakor pa s tem datumom ne obeležujejo Unije, marveč kvečjemu zmago nad (naci)fašizmom leta 1945. Ne bo šlo. Druga možnost bi bila nabor praznikov, ki jih obeležujejo vse institucije Unije, a to je še bolj obskurna zadeva, vsakič objavljena v dokaj obskurnem in zaprašenem kotu Uradnega lista Unije,[8] nikakor pa to ni neko splošno, vsakomur (po)znano dejstvo. Tudi ta možnost torej odpade.

Naslednja možnost je seveda (maksimalistična) interpretacija, da so to vsi (možni) prazniki, ki jih obeležuje katerakoli država članica Unije. To bi sicer bilo »jako« čudno, ne pa tudi nujno docela nedopustno, pod pogojem, da bi bilo to jasno in nedvoumno objavljeno na vsakoletnem ceniku (ali v njegovi neposredni prilogi) povsod, tako na spletu kot seveda tudi in situ, tj. ob sami kopališki blagajni, vključno z numeričnim izpisom vsakega od tovrstnih praznikov. Nikakor pa to ne bi bilo dopustno zgolj z uporabo splošnega sklicevanja na »praznike EU«, kot naj bi to bila praksa do sedaj. Prav tako to tolmačenje tudi ni v skladu z že predstavljeno ekonomsko logiko višje cene ob povečanem prazničnem obisku, kot izhaja iz uradnega pojasnila toplic X. Če namreč Estonec 20. avgusta obeležuje praznik ponovne neodvisnosti (tokrat 1991. leta), to dejstvo nima prav nikakršnega vpliva na (povečan) obisk toplic X, pa četudi se bi te nahajale v Budincih kot najbolj severni (naseljeni) točki Slovenije, ki je s tem Estoniji še najbližja.

Ostane nam torej na koncu samo še »spopad« z razlago »uradnega« sporočila toplic X, češ da gre pri tem za praznike tistih držav EU, ki so Sloveniji najbližje. Tu seveda (z)drži paradigma, da če imajo delavci iz slovenske neposredne soseščine prosto, se obisk obiska vrednih lokacij pri nas hkrati tudi poveča, in tako lahko spet nastopi brezčutna ekonomska logika: »Več je (lahko tudi) dražje.« A oprostite, golo sklicevanje, da je za vse obiskovalce vse dražje na dan obiska toplic X, ko je nekje, pri nas in v okoliških državah kak praznik, ne zadošča, sploh pa ne, če je to splošni (potrošni) javnosti sporočeno na način, češ da je to »praznik EU«, pri tem pa nikjer ne na spletu kaj šele na blagajni ni izrecno navedeno, kateri konkretni dnevi so (sploh) to. Ni vsak potrošnik prostovoljno v vlogi (spletnega) tabornika, ki bo po globinah interneta venomer iskal informacije, kdaj bo kje doma in še nekje na tujem kak praznik, da bo že ob odhodu popolno obveščen o tem, kolikšno ceno bo plačal na »kapiji« za težko prisluženi pljusk in prostor v senci. Da o priložnosti koriščenja pogosto precej potratno nastavljenih cen jedače in pijače niti ne izgubljam (preveč) besed.

Prav tako, kako postopati v primeru, če v sosednji državi na kakem ožjem teritorialnem delu obeležujejo praznik, ki ga njihova država matica ne pozna, kaj šele slavi. Tak primer je nam bližnja avstrijska Koroška, ki drugače kot preostala Avstrija kot slovesen praznik obhaja tudi 10. oktober kot dan, na katerega se je leta 1920 (za Slovence precej boleče) odvil plebiscit. Ali 24. september kot uradno obeležje zavetnika sv. Ruperta, ki ga praznujejo izključno na Solnograškem, ne pa tudi v vseh preostalih osmih avstrijskih zveznih deželah. Na drugi strani (slovenske) meje pa se vsako leto 3. aprila odvijajo slovesnosti na dan Oglejskega patriarhata, ki se praznično obeležuje izključno v nam neposredno sosednji deželi Furlaniji - Julijski krajini, drugod po Italiji pa ne. Nikjer na cenikih namreč ni moč zaslediti izrecne navedbe, da gre pri »praznikih EU« zgolj za državne praznike. Nas bo tudi na tak »regionalno« prazničen dan vstopnica za kopanje stala (precej) več?

In čisto za zaključek še končni justični »ocvirek«: praznik (seveda) nikakor ne pomeni, da je ta dan tudi dela prost dan. Iz uradnih navedb iz sporočila za javnost toplic X, posredovanega največjemu tiskanemu mediju na oni strani Kolpe, naj bi namreč izhajalo, da višja tarifa velja za vsak praznik. In pika. Torej, če se omejimo zgolj na Slovenijo, to pomeni, da bomo prav vsi obiskovalci od doma in iz krajev širne tujine plačevali 25 odstotkov višjo ceno tudi vsakega 8. junija (Trubarja dan) in tudi še 17. avgusta (kot dneva združitve s prekmurskimi Slovenci), 15. septembra (obeležje priključitve Primorske), 23. septembra (dan slovenskega športa), 25. oktobra (dneva suverenosti) ter tudi še vsakega 10. novembra, ko slavimo dan znanosti, in 23. novembra, ko slavimo trenutek, ko je prvi zametek slovenske vojske pod poveljstvom Rudolfa Maistra razorožil nemške brambovce, s tem pa tudi zavaroval našo severno mejo. Ne pozabimo namreč dejstva, da (tudi) Slovenci od leta 2005 poznamo praznike, ki niso (hkrati) tudi dela prosti dnevi. Tovrstnih (ne)praznikov je namreč tudi v sosednjih državah pravcato pregovorno »morje«. Bo tudi takrat za obiskovalce veljala »praznična« cena?

Prav tako se pri tovrstnih praznikih nikakor ne izide niti ekonomski algoritem, ki so ga toplice X navajale kot razlog za upravičevanje višjih prazničnih cen. Na dan, ko je v Sloveniji ali v državah nam neposredne soseske sicer praznik, ni pa hkrati tudi dela prost dan, (dodatnega) navala na toplice X, s tem pa tudi obremenitve njenih kapacitet – ni. Ne pride torej do povečanja povpraševanja, ki naj bi po neprizanesljivi ekonomski logiki upravičevalo višje cene. Tak zgolj pro forma praznik je pravzaprav navaden delovni dan z »dodatkom« slavnostnih obeležij v prostem času in prav nič drugega. Skratka v primerih tovrstnih (ne)praznikov višje cene niso niti ekonomsko, kaj šele pravno gledano kakorkoli upravičene, mar ne.

Če strnemo napisano, sklicevanje na »praznik EU« na način, kot smo mu priča na ceniku za toplice X, na nobenem ceniku, namenjenem nam kot potrošnikom, nima kaj iskati. Ta »praznična« cena je namreč določena docela nejasno, dvo- ali celo večumno, saj je praktično nemogoče doumeti njeno (dokončno) vsebino. Pri povprečnem potrošniku, kot smo videli, povzroči pojmovno zmešnjavo že sklicevanje na pojem »prazniki« (pravilno: dela prosti dnevi), če pa se temu doda še akronim »EU«, je pregovorna zmeda – popolna. Kar je po mojem pričujočem, docela neobveznem pravnem razmišljanju tako za domače kot tudi za tuje potrošnike, ki jih ob tovrstnih »praznikih« vse doleti za 25 odstotkov višja tarifa, v jasnem, nedvoumnem in popolnem nasprotju s področnimi predpisi, namenjeni njihovemu (pravnemu) varstvu.

A vprašanje je, kaj bo sedaj storil tisti naslednji kopalec, ko se bo na enega takšnih dni nič hudega sluteč ponovno znašel v vrsti pred določeno blagajno …

***

Pa se proti koncu današnjega razmišljanja ponovno na kratko ozrimo še (natanko) sto let v preteklost in se sprehodimo po vsebini orumenelih listov časnikov tedanjega časa. Najprej je na vrsti zagata, ki še danes vsake toliko časa pesti eno izmed evropskih držav, v kateri ima sicer dandanes stalno sedišče praktično (čisto) vsaka od bistvenih institucij Unije. Govor je seveda o Belgiji:

»Ministri se iščejo.

Eden od največ čitanih bruseljskih listov je priobčil te dni sledečo anonso:

»Edina prilika svoje vrste! Oddati je 10 mest. Izredno ugodna ponudba za gospode. Spričevala sposobnosti se ne zahteva. Pogoj: Brezmadežna preteklost in sigurno nastopanje. Neodvisen položaj. Letno 80.000 [belgijskih frankov][9] in reprezentacijski stroški. Dopisi na ekspedico lista. Se mudi!«

Več sto ponudb je prišlo na to anonco. Ponudili so se med drugim odvetniki, veleindustrijci, umetniki, uradniki in oficirji. Na odgovor so čakali zaman. Dober šaljivec si je dovolil dovtip, ker se ni moglo stvoriti v Belgiji že več tednov nobeno ministrstvo.«[10]

***

V katoliškem Slovencu, sicer glasilu klerikalne (in dokaj konservativne) Slovenske ljudske stranke, ki je bila v Kraljevini SHS leta 1925 (izjemoma) v opoziciji, na oblasti pa koalicija v »spregi« s slovenskimi liberalci, se je takrat ponovno razvila novinarska bitka z liberalnim Narodom, češ kaj pa ti »liberali« sploh delajo v naši vladi.[11] Pri tem so se za »svrhe« tovrstnega kulturnega boja uporabljala prav vsa (razpoložljiva) sredstva, recimo protesti, »izsiljeni« zaradi previsokih davkov:

»Senzacijo za senzacijo so doživeli v nedeljo dopoldne oni Ljubljančani, ki so se udeležili protestnega shoda proti davkom, ki so ga sklicali hišni posestniki v veliko dvorano hotela »Union«. Ponavljamo še enkrat, da je bil shod sklican kot protestni shod proti prevelikemu obdavčenju Slovenije. Kakor pa je splošno znano, nalaga davke vlada oziroma vladna večina v parlamentu in za višino davkov so torej po vseh pravilih človeške pameti odgovorni oni, ki sede v vladi ali pa jo podpirajo. Zato je izzvalo splošno presenečenje pri vseh obiskovalcih shoda dejstvo, da je protestnemu shodu poslal svoje pozdrave tudi [prvak liberalcev in vladni minister] dr. [Gregor] Žerjav! (…).«

Novinarska »salva« Slovenca se je nato uperila še neposredno v sam Narod, to »Žerjavovo trobento«, ki zgolj poskuša upravičiti sprejemanje »nazadnjaških zakonov, ki jih vlada zdaj ustvarja s pomočjo svoje mameluške večine«. Najbolj pa se je obregnil prav ob nedavni Narodov editorial, ki je oporekal temu, da bi on (Slovenec) imel kakorkoli pravico, da sodi o nujnosti zakonov, ne pa vlada sama. Temu v »brk« je Slovenec navrgel, kar bi sicer dosti manj umetelno spisano prebrali tudi v kakšni dandanašnji medijski notici:

»Tako torej: Vlada ima monopol na vso pamet in modrost. Kar vlada stori, vse prav stori — se bo odslej moral glasiti narodni pregovor.

Čemu vsa ta nepotrebna ropotija moderne države: ustava, parlament, časopisje, knjige, javno mnenje, čemu vsa politika, čemu sploh udejstvovanje državljanov na državnih zadevah?

Vlada je tu in ona že ve, kaj je državi potrebno in kaj ne. In če je kak zakon za-nič, vlada že ve, da je dober. Ti državljan pa molči in davke plačuj.«

Skratka, zdraharstvo med sicer pregovorno »složnimi« Slovenci nikakor ni nekaj popolnoma novega, mar ne.

***

In na koncu še za vse tiste med nami, ki se pregovorno radi pritožujejo tudi zaradi visokih cen »tam čez«, tale doživljaj iz neke zagrebške kavarne, zabeležen v Narodnem dnevniku:[12]

»Hud natakar.

Zagrebški natakarji nimajo, kakor znano, nikdar dovolj napitnine. Te dni je prišel neki privatni uradnik s soprogo v eno prvih restavracij. Ko je plačal račun, je hotel imeti »gospod plačilni« od njega 10 % zapitka kot napitnino. Gost mu je dal samo 2 dinarja [okoli 5 EUR]. To je »plačilnega« tako ujezilo, da je pograbil stol ter hotel udariti gosta ž njim po glavi.

Priskočili so drugi gosti ter stvar preprečili. Razorožen je nadaljeval »nadkonobar« svoj napad z jezikom. Dejal je gostu, »da se bosta že še srečala«, ozmerjal je njega in njegovo soprogo s svinjami itd. Gost je lepo molčal, se podal na policijo, in par minut nato se je pojavil v lokalu stražnik, ki je odvedel hudega »plačilnega« nemudoma v luknjo, kjer si hladi sedaj prevročo kri in ne kasira nobene napitnine.«

***

Bolj kot se torej naš svet spreminja, tem bolj vsaj glede osnovnih potreb človekove eksistence venomer ostaja – docela isti …

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.