c S
Deset letošnjih zanimivejših sodb Evropskega sodišča za človekove pravice
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
28.12.2018 Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic je v letošnjem letu praznovala petinšestdesetletnico svoje uveljavitve. Čeprav je bila sprejeta pred toliko desetletji v drugačnem družbenem kontekstu, je danes  njena vsebina bolj aktualna kot kadarkoli. Pritožnikom iz različnih koncev Evrope, še posebej iz Srednje in Vzhodne Evrope, pogosto pomeni edino in istočasno zadnje upanje, da zavarujejo svoje pravice pred arbitrarnimi posegi države. V današnji kolumni, podobno kot v zadnjih dveh letih, izpostavljamo deset letošnjih zanimivejših sodb Evropskega sodišča za človekove pravice.

Evropsko sodiščej je v zadevi Afiri in Biddarri proti Franciji (št. 1828/18, 23. januar 2018, odločitev o dopustnosti) zavrglo pritožbo staršev štirinajstletnega dekleta v vegetativnem stanju, ki so ji zdravniki odrekli zdravljenje zaradi brezizhodnosti njenega položaja. Sodišče je ugotovilo, da je pritožba očitno neutemeljena, saj so francoske oblasti zadostile postopkovnim zahtevam pravice do življenja iz 2. člena Evropske Konvencije, saj so odločitev skupaj sprejeli različni strokovnjaki medicinske stroke, pri čemer so imeli starši dostop do učinkovitega pravnega sredstva.

Sodniki v zadevi Sinkova proti Ukrajini (št.  39496/11, 27. februar 2018) niso ugotovili kršitve, da so ukrajinske oblasti kršile pravico do svobode zbiranja pritožnice, sicer umetnice,  ker so jo ukrajinska sodišča obsodila zaradi storitve kaznivega dejanja omadeževanja javnih spomenikov. Sinkova in še tri umetnice so na spomeniku v čast vojnim herojem na ponvi spekle jajca v protest zaradi slabih skrbi ukrajinskih oblasti za vojne veterane. Z večino se nista strinjali sodnici Yudkivska in Motoc ter sodnik Paczolay, ki so podali močno delno odklonilno ločeno mnenje, v katerem utemeljujejo, da je šlo v tem primeru za satirično protestno izražanje, ki mora biti še posebej zavarovano v demokratični družbi. Po njihovem mnenju postopanje ukrajinskih oblasti zastrašuje podobno satirično izražanje v prihodnje.

Pritožnik je v zadevi Ejimson proti Nemčiji (št. 58681/12, 1. marec 2018) uveljavljal kršitev pravice do družinskega življenja, ker mu nemške oblasti niso želele podeliti mednarodne zaščite in dovoljenja za bivanje, ker je želel ohraniti stalne stike s svojo hčerko, ki je nemška državljanka. Pritožnik je predhodno prestal osemletno zaporno kazen zaradi trgovanja z drogami. Evropsko sodišče ni ugotovilo kršitve, ker je presodilo, da so nemške oblasti stvarno upravičile nujno družbeno potrebo, da mu zaradi varstva javnega reda in miru začasno odrečejo dovoljenje za bivanje. Takšna odločitev je sicer v pravni državi lahko upravičena, vendar bi si želeli, da bi sodniki svojo odločitev vsaj bolj prepričljivo obrazložili, saj niso v zadostni meri ocenili pravice in potrebe hčerke, da vzdržuje stalne stike s svojim očetom.

Strasbourško sodišče je v zadevi Stern Taulats in Roura Capellera proti Španiji (št. 51168/15, 13. Marec 2018) ugotovilo, da so španske oblasti čezmerno posegle v pravico pritožnikov do svobode izražanja, ki sta septembra 2007 ob obisku takratnega španskega kraljevega para v Gironi zažgala njuno fotografijo. Španska sodišča so ju sprva obsodila na petnajstmesečno zaporno kazen zaradi blatenja državnih institucij, pri čemer je bila kazen kasneje spremenjena v denarno kazen. Sodniki so skladno s svojo ustaljeno sodno prakso ugotovili, da je šlo za kritično politično izražanje zoper del španskih oblasti, ki je nujno potrebno v demokratični družbi, zaradi česar ni obstajala nujna družbena potrebna za kazenski pregon pritožnikov.

Evropsko sodišče je v zadevi Mariya Alekhina in ostali proti Rusiji (št. 38004/12, 17. julij 2018 1) ugotovilo, da so ruske oblasti arbitrarno in čezmerno posegle v vrsto pravic članic ruske feministične skupine Pussy Riot, od kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega se ravnanja do kršitve pravice do svobode izražanja, zaradi njihovega pevskega nastopa februarja 2012 v katedrali Jezusa Odrešenika v Moskvi.

Strasbourško sodišče je v zadevi S.M. proti Hrvaški (št. 60561/14, 19. julij 2018) presodilo, da so hrvaške oblasti kršile svoje postopkovne obveznosti glede uresničevanja prepovedi suženjstva iz 4. člena Evropske konvencije. Hrvaške oblasti in sodišča niso opravile učinkovite, skrbne, poštene in neodvisne preiskave v obtožbe žrtve glede prisilne prostitucije in niso v postopkih ustrezno zavarovale njenega dostojanstva in pravic.

Sodniki so v zadevi Big Brother Watch in ostali  v. Združeno kraljestvo, št. 58170/13, 62322/14, 24960/15, 13 September 2018) odločili, da so britanske oblasti s svojim programom množičnega nadzorovanja čezmerno posegle v pravico do zasebnosti in svobode izražanja, saj takšno nadzorovanje ni bilo nujno potrebno v demokratični družbi. A sodniki po drugi strani niso ugotovili, da je množično nadzorovanje samo po sebi nesprejemljivo v demokratičnih družbah evropskih držav, saj bi bilo lahko skladno z 8. členom Evropske konvencije, če bi bila podana nujna družbena potreba za zagotavljanje nacionalne varnosti.

Strasbourško sodišče je v zadevah Pechstein in Mutu proti Švici (št. 40575/10 in 67474/10, 2. oktober 2018), nekdanje olimpijske prvakinje v hitrostnem drsanju, Claudie Pechstein, in nekdanjega nogometaša, Adriana Mutuja, ugotovilo, da je Švica delno kršila 1. odstavek 6. Člena, ker postopki pred Mednarodnim arbitražnim sodiščem za šport ne potekajo javno. Istočasno pa je potrdilo, da morajo postopki pred Mednarodnim arbitražnim sodiščem za šport spoštovati 1. odstavek 6. člena Evropske konvencije glede poštenega sojenja.

Sodniki so v zadevi Narodni List D.D. v. Hrvaška  (št. 2782/12, 8. november 2018) ugotovili, da je hrvaška sodna veja oblasti, vključno z Ustavnim sodiščem, čezmerno in v odsotnosti nujne družbene potrebe posegla v svobodo izražanja časnika, ki ga je sodišče v Zadru oglobilo z denarno kaznijo 6.000 evrov, s čimer je poskušalo zatreti javno debato o pomembnem javnem vprašanju. Časnik je namreč leta 2008 objavil članek, kjer je izpostavil navidezno in potencialno dejansko navzkrižje interesov sodnika sodišča v Zadru, ki se je udeležil zabave vplivnega lokalnega poslovneža.

Evropsko sodišče je v zadevi Navalnyy proti Rusiji (št. 29580/12 in štiri ostale, 15. november 2018) ugotovilo, da so ruske oblasti arbitrarno pridržale ruskega opozicijskega voditelja, s čimer so izničile njegovo pravico do svobode in pravico do svobode zbiranja v povezavi s 18. členom Evropske konvencije. Sodniki so v zadevi prvikrat povezovali pravice posameznika s poštenim delovanjem ustavne demokracije. Zapisali so, da poseg v pravice gospoda Navalnyija »ne bi vplival samo na pritožnika, ali na njegove ostale opozicijske aktiviste in podpornike, temveč na samo bistvo demokracije kot sredstva za urejanje družbe...« (173. odstavek sodbe).

Izbor letošnjih zanimivejših sodb Evropskega sodišča je seveda nujno subjektiven, zaradi česar ga je potrebno upoštevati in brati skupaj s celotnim mozaikom njegovih letošnjih sodb. Istočasno pa izbor predstavlja vpogled v delček arbitrarnih posegov  državnih oblasti v pravice in svoboščine posameznikov. Marsikatera izmed zgornjih sodb pa je še kako relevantna za izboljšanje varstva človekovih pravic v slovenski družbi, še posebej za sodno vejo oblasti, za katero po njenih zadnjih obljubah verjamemo, da bo končno začela natančno preučevati prav vsako sodbo Evropskega sodišča in jih začela uporabljati v konkretnih zadevah.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.