c S

O naključni demokraciji

Hana Palčič Vilfan Pravna asistentka na Splošnem sodišču EU hanapalcicvilfan@gmail.com
29.05.2023

Pred kakšnim letom dni so mediji pisali o javnomnenjski raziskavi Eurobarometra, ki je razkrila, da smo Slovenci med vsemi državljani EU najmanj zadovoljni z delovanjem demokracije v svoji državi. Podatek me ni presenetil – na rezultate javnomnenjske raziskave je najverjetneje vplivalo dejstvo, da je bila izvedena v času prejšnje vlade, ki so jo močno zaznamovali omejevalni ukrepi koronakrize. Čeprav si upam trditi, da bi bila danes stopnja zadovoljstva z demokracijo v naši državi nekoliko višja, pa bi me presenetilo, če bi se rezultat vidno izboljšal. Lahko bi rekli, da moji tezi pritrjuje poročanje medijev o naraščajočem nezadovoljstvu nad trenutno vlado, ki je sicer aprila 2022 dosegla zgodovinsko dobre rezultate. Trend naraščanja nezadovoljstva s predstavniki, ki jim družba sama nameni svoj glas, odpira pomisleke o učinkovitosti aktivne volilne pravice in zastavlja vprašanje, ali bi bilo smotrnejše raziskati njen pasivni vidik – torej pravico biti izvoljen in aktivno sodelovati pri odločanju in sprejemanju zakonov. Sodelovanje v procesih odločanja namreč po definiciji stvari pomeni večjo stopnjo demokracije.

Moje razmišljanje o izboljšanju demokratičnega procesa odločanja je pred kratkim izzval domiseln podkast Malcolma Gladwella o demokratični loteriji kot alternativi za volitve. Postopek, v katerem so zainteresirane učence kar z žrebom postavili v reprezentativne organe dijakov, je bil izveden v nekaterih bolivijskih gimnazijah in se je izkazal za zelo učinkovitega. Izžrebani učenci so namreč izpeljali mnogo več in mnogo koristnejših projektov – če so predhodno izvoljeni dijaški sveti tipično organizirali zabave, so izžrebani dijaki priskrbeli pakete prve pomoči za vsako učilnico, odprli prvo knjižnjico v gimnaziji, organizirali nogometna tekmovanja, poskrbeli za dijaške izkaznice itd. Izžrebane dijaške svete pa je zaznamovalo tudi sodelovanje silno raznovrstnih učencev, kjer so izstopali dijaki, za katere bi si redkokdo vnaprej upal trditi, da bodo »dobri voditelji«.  

Demokratična loterija sicer ni revolucionarna ideja, ki bi se aplicirala zgolj med bolivijskimi dijaki. Obliko žreba državljanov, ki naj odločajo o pomembnejših družbenih vprašanjih, so poznali že v antični Grčiji. Ideja pa ima tudi dandanes vse več zagovornikov. Avtorji, kot so Yves Sintomer, Hubertus Buchstein, Nicholas Coccoma ali David Van Reybrouck, so v svojih delih že poglobljeno argumentirali, kako bi vključitev neke vrste žreba (tako na položaje znotraj izvoljenih reprezentativnih organov kot v svete državljanov) potencialno lahko odpravila temeljne težave demokracije. Koncept žreba državljanov v politični organ, ki naj razišče konkretno vprašanje, pa se je pojavil tudi že v praksi. Na primer leta 2004 je v Britanski Kolumbiji v Kanadi vlada sklicala državljansko skupščino, da bi preučila volilni sistem te province. Skupščina, ki jo je sestavljalo 160 izžrebanih predstavnikov splošnega prebivalstva, je prek zaslišanja strokovnjakov, posvetov z javnostjo ter medsebojne razprave pripravila predlog novega zakona, ki je bil nato predložen v odločanje na splošnem referendumu. Znan primer uporabe podobnega instituta je tudi Irska, ki že od leta 2012 pozna »državljanski zbor«, kjer 100 naključnih državljanov vsakoletno razpravlja o aktualnem politično perečem vprašanju ter o svojih ugotovitvah pripravi poročilo, ki ga predloži irski vladi. Vendar gre pri omenjenih primerih zgolj za zametke demokratične loterije, saj takšne skupščine ali zbori državljanov predstavljajo le podporo obstoječim izvoljenim organom in teh ne nadomeščajo.

Glede na obilico literature na temo demokracije prek žreba in dejansko uporabo tega instituta v praksi me preseneča, da na fakulteti o tem nikoli nisem zasledila resnejšega razmišljanja. Mogoče ima ravno zato tudi zame ta koncept (ki ga v tem trenutku poskušam zagovarjati) tako absurdno konotacijo. Povsem na mestu je občutek, da bi z žrebom naših predstavnikov svojo usodo prepuščali naključju. Pa vendar obstaja kar nekaj prepričljivih argumentov, ki jih podpirajo rezultati v bolivijskih gimnazijah, za uvedbo neke vrste naključne demokracije. Pri tem ne mislim zgolj eksperimentov vzpostavljanja podpornih delovnih teles volilnemu organu (kot je to primer Irske), pač pa krepitev političnega položaja skupščin naključno izbranih državljanov in njihovo integracijo v obstoječo institucionalno ureditev z zavezujočim naborom pristojnosti.

Na prvem mestu bi demokracija prek žreba naših predstavnikov omogočila večjo reprezentativnost in raznolikost ter vsakemu državljanu dala enake možnosti. Teza izhaja iz rezultatov ankete, ki so jo opravili med bolivijskimi učenci, kjer je 66 % dijakov, sodelujočih v demokratičnem žrebu, obkrožilo, da v primeru ponovne vzpostavitve volitev ne bi več želeli kandidirati za mesto v reprezentativnem organu. Čeprav gre za dijake v državi nerazvitega sveta, so vzporednice s postopkom parlamentarnih volitev v razvitih državah očitne. Sistem volitev je v splošnem naklonjen nastopaškim poklicnim politikom, ki zaradi svoje večletne politične kariere velikokrat izgubijo stik s povprečnim človekom, ter kot tak odvrača ljudi, ki ne morejo ali ne želijo kandidirati na volitvah zaradi strahu po nastopanju, zaradi pomanjkanja finančnih in časovnih sredstev ali zaradi nezaupanja v svoj uspeh. Treba si je ogledati le eno volilno soočenje, da postane jasno, da se na volitve večinoma podajo ljudje, ki nimajo težav z nastopanjem, prepoznavnostjo ali delitvijo zasebnega življenja, večinoma pa zmagajo celo tisti z demagoško žilico, ki tudi nimajo težave z izkrivljanjem resnice ali spotikanjem nasprotnika (in pa seveda tisti, ki si lahko privoščijo razkošno volilno kampanjo ali imajo celo nadzor nad mediji). Tako so iz uveljavljanja svoje pasivne volilne pravice avtomatično izključeni bolj introvertirani ali tisti preveč iskreni in direktni. Ni težko prepoznati, da bi se s procesom naključnega izbora tako omogočile enake možnosti za sodelovanje v procesih odločanja tudi za nepoklicne politike, s tem pa bi se zagotovila večja reprezentativnost. Slednje nazorno pokaže primer bolivijskih učencev, kjer v predstavniških organih kar naenkrat niso več prisotni le izkušeni dijaki iz premožnejših družin, pač pa dijaki iz različnih socialnih in družbenih okolij z vrsto različnih in svežih idej.

Koncept demokracije, prepuščene žrebu, se prav tako zdi učinkovitejši. Še posebej v Sloveniji se rado zgodi, da opozicijske stranke namenoma zavirajo delovanje koalicije, bodisi iz gole nesramnosti ali negativne nastrojenosti do določenih oseb bodisi iz taktičnih razlogov, da pridobijo gradivo za očrnitev svojih političnih nasprotnikov. Postopek sprejemanja predpisov terja veliko prilagajanja in kompromisov, kar pa še nadalje otežujejo stara poznanstva, zamere, usluge in dolgovi. Koncept naključne demokracije naslavlja kar nekaj teh zelo realnih in vsakodnevnih težav političnega sistema. Če bi o zakonih odločali naključno izbrani ljudje, ne bi bilo prostora za politično šikaniranje – za novoizžrebane predstavnike prva točka dnevnega reda najverjetneje ne bi bila poljubna razveljavitev ukrepov, ki so jih sprejeli njihovi predhodniki. Sodelovanje in odločanje naključnih državljanov se tako zdi učinkovitejše, saj bi zaradi medsebojnih nepoznanstev in iskrenih interesov (interes kopičenja moči in vpliva v primeru naključnega žreba pač ne pride v poštev) z večjo verjetnostjo delovali v korist naroda.

Da bi z naključnim žrebanjem kandidatov zmanjšali tudi korupcijo in vpliv posebnih interesnih skupin, pa je bilo jasno že v sami zibelki demokracije. Aristotel recimo v delu Politika izpostavi primer polisa Heraei, kjer so svoje magistrate žrebali, da bi naslovili navado volivcev, ki so vedno izbirali lastne privržence. Tudi danes volitve po naravi stvari spodbujajo kulturo lobiranja in pogosto zasenčijo voljo ljudi. Nazoren primer slednjega je dogajanje v Evropskem parlamentu, kjer je v zadnjih letih lobiranje postalo eden ključnih faktorjev pri sprejemanju odločitev. Obratno bi bili naključno izbrani predstavniki manj dovzetni za manipulacije in korupcijo, že samo zaradi neobstoja volilne kampanje, ki zahteva zanašanje na finančno podporo raznih interesnih skupin.

Naključno žrebanje kandidatov tako izloči kar nekaj negativnih lastnosti volilnega sistema, ki ogrožajo upoštevanje volje ljudstva. Seveda gre pri uveljavljanju demokracije prek žreba na državni ravni bolj za teoretično razmišljanje o možni alternativi volilnega sistema, kot ga poznamo danes. Povsem jasno je, da kot družba nismo (in mogoče tudi nikoli ne bomo) na točki, kjer bi bili pripravljeni odločanje o ključnih političnih vprašanjih predati organu, sestavljenemu iz naključno izbranih državljanov (še manj, da bi zmagovalci volitev podprli reformo sistema, prek katerega so prišli na oblast). Vseeno pa bi bilo v nekaterih primerih, kjer je pomanjkanje volje ali nevtralnosti v zakonodajni veji oblasti očitno (kot je to omenjeni primer reforme volinega sistema ali na primer vprašanje plačnega sistema zakonodajne veje oblasti), vredno razmisliti o vključitvi naključne demokracije v obstoječe institucionalne sisteme. V takih primerih sistem žreba državljanov v politično telo, ki naj odloči o konkretnem vprašanju, predstavlja nepristransko alternativo, saj njegovi člani praviloma nimajo skritih ciljev ali navzkrižnih interesov. Institut demokracije prek žreba bi tako moral obstajati vsaj kot dopolnilna institucija tradicionalnim parlamentarnim sistemom tudi pri nas.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.