Minsk je po utišanih demonstracijah poleti 2020 tako izvedel še temeljito čistko na vseh področjih javnega življenja. Tisoči so bili pridržani in nekateri kasneje tudi obsojeni v kengurujevskih procesih. Beloruska oblast je v zadnjem dobrem letu še poglobila enoumje in ustrahovanje, ki sta sicer v dobršni meri obstajala že prej. Drugače misleči nikoli niso bili v zadnjih desetletjih dobrodošli v beloruski družbi. Nasprotno. Oblasti so jih preganjale in nagrajevale tiste, ki so zamižali na obe očesi tudi ob najhujših kršitvah človekovih pravic. Mednarodne organizacije so v zadnjih desetletjih v Belorusijo zlivale milijone in milijone razvojne pomoči za krepitev vladavine prava in demokracije. A lansko leto je pokazalo, da so bili vsi napori zaman. Beloruska oblast je evropska sredstva sprejemala s figo žepo, ko je naivne evropske birokrate in politike zasanjala z obilnimi večerjami in obiski predstav v državni operi v Minsku.
Prebivalstvo je sito življenja v zaprti družbi, ki ne ponuja priložnosti za družbeno-ekonomski razvoj družbe in samouresničenje posameznikov, kot ga poznajo v drugih državah. Želijo si več. Zato so tudi v tolikšnem število v lanskem poletju odšli na ulice beloruskih mest z enostavno zahtevo po poštenih volitvah. Vedeli so, da se jim bo oblast, če bo le imela možnost in podporo ruskih zaveznikov, za nepokorščino maščevala. Tako se je tudi zgodilo. Čistka je bila temeljita in še poteka. V njenem primežu se lahko znajde vsakdo za katerega oblast sumi nepokorščine. V zadnjem letu so beloruski civilnodružbeni aktivisti objavili številne posnetke policijskega nasilja. Kdor je lahko, je odšel v tujino. V visoki starosti je morala oditi tudi pričevalka osebnih zgod običajnih ljudi, Svetlana Aleksijevič. Številni običajni ljudje niso imeli možnosti in so ostali. Morajo živeti v tišini, dokler ne bo prišlo do padca režima.
V evropskem ustavnem in civilno družbenem diskurzu je manj znano, da je do čistke prišlo prav na vseh področjih javnega življenja. Čistko je tako totalitarni režim izvedel tudi v izobraževanju, pri čemer so (bili) številni študenti in profesorji preganjani. Če se niso želeli podrediti oblastnem enoumju, so bili odpuščeni. Akademske oblasti so od njih zahtevale, da se podredijo njihovem enoumju. Če niso želeli pokorno oditi, so se oblasti lotile njihovih družinskih članov. Oblasti so se poslužile umazanih kgb - ejevskih metod in pritiskajo na njihove družinske člane, s ciljem jih utišati. Začeli so tako denimo postopke za odvzem otrok staršem na podlagi izmišljenih razlogov. Na stotine profesorjev je bilo tako pregnanih z beloruskih fakultet. Ostali so le tisti, ki so se morali iz različnih razlogov pokoriti zahtevam oblasti. Skrite sanje nedemokratičnega režima so se uresničile. Univerze so bile prisiljene uvesti novo funkcijo prorektorja za državno varnost, ki so jo zasedli posamezniki neposredno povezani s službo državne varnosti. Državna oblast te osebe, ki spodbujajo teror po univerzah, bogato nagrajuje kot tudi njihove družinske člane. Nekateri profesorji so z družinami zapustili dom in zatočišče našli v sosednjih državah. Številni so v tujini postali borci za človekove pravice, ki iz tujine na različne načine opozarjajo na zlorabe v beloruskem režimu. Zlorabe beloruskih oblasti so s posegi in pregoni temeljito spremenile podobno beloruskih univerz in znanosti. Postale so institucije, ki niso avtonomne, temveč neposredno odvisne od samovolje samodržcev in njihovega omrežja.
Ostale evropske države zlorabo in čistke beloruskih oblasti obsojajo na različne načine. Nekatere so sprejele beloruske prebežnike. Druge so spet prekinile diplomatsko sodelovanje. Svet Evropske unije je številne beloruske posameznike kot tudi pravne osebe umestil na seznam sankcij. Sankcije so morda hiter in učinkovit ukrep za obsodbo zlorab in čistk. Zelo redko pa lahko sankcije sprožijo spremembe, ki vodijo k demokratizaciji, obnovi vladavine prava in pregonu kršiteljev človekovih pravic. Zunanji deležniki lahko po drugi strani sprožijo reforme, ki bodo znotraj beloruskega okolja vodile k ponotranjanju vrednot ustavne demokracije in vladavino prava ter k ratifikaciji Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Hkrati Lukašenkov pogrom nad drugače mislečimi v izobraževanju opozarja, da je tveganje za pluralizem in svobodo vsakodnevno prisotno v številnih nezrelih ustavnih demokracijah. Volkovi si v številnih okoljih že dlje časa prizadevajo, da izobraževanje ustvarijo po ideoloških notah svojih političnih prijateljev. V slovenski družbi so bile čistke priljubljeno orodje starih elit. Le spomnimo se lahko na usodo profesorja Borisa Furlana, ki je bil na smrtno kazen obsojen v dveh totalitarnih režimih in je bil nato odstranjen iz akademskega sveta. Zato je potrebno sistematične in vsesplošne napade na varstvo človekovih pravic v izobraževanju in znanosti jemati resno. Civilna družba mora na nepravilnosti skrbno, učinkovito in ažurno opozarjati. Po drugi strani morajo institucije demokratične in pravne države sprejemati preventivne ukrepe, da ne bo prihajalo do kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Evropska unija in njene države članice morajo ponuditi zatočišče preganjanim akademikom, denimo s pomočjo financiranja posebnih programov za preganjane profesorje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
